REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ko se življenje v hipu sprevrže v pekel: »Nadeni si burko, to ti je zadnji dan na ulici! Poročil bom vse štiri!«

Ko se življenje v hipu sprevrže v pekel: »Nadeni si burko, to ti je zadnji dan na ulici! Poročil bom vse štiri!«Talibanske kontrole na ulicah. Kam pa so izginile ženske? Vir: Twitter
»Želele smo oditi domov, toda kot ženske nismo več smele uporabljati javnega prevoza, ker talibani to prepovedujejo.«

Študentke iz Kabula, ki so želele ostati anonimne, so razkrile, kakšno je vzdušje v Afganistanu po padcu v roke talibanov.

»V nedeljo zgodaj zjutraj sem se odpravljala na predavanje na fakulteto, ko me je prestregla skupina deklet, ki je pridivjala iz študentskega doma. Povedale so, da jih je policija evakuirala, ko so talibani vkorakali v Kabul, ker to pomeni, da bodo pretepli vsako žensko brez burke,« je obupano dekle začelo opisovati, kako se godi ženskam v novi talibanski državi za britanski Guradian.

»Želele smo oditi domov, toda kot ženske nismo več smele uporabljati javnega prevoza, ker talibani to prepovedujejo. Vozniki zasebnih avtomobilov pa nas niso hoteli spustiti v svoja vozila, ker so se bali talibanov in niso hoteli prevzeti odgovornosti za nas –, ker tudi oni žensk ne smejo voziti. Še huje se je godilo dekletom iz dijaškega doma, ki so daleč stran od svojih domačih na podeželju. Bile so prestrašene, a niso se imele kam zateči.«

Moški, ki so pohajkovali po ulicah in spremljali dogajanje, pa so se jim je smejali.

»To je tvoj zadnji dan na ulici,« se je nad klavrno usodo žensk zabaval drugi.

»Podvizajte se, da si hitro nadenete burke!« so vpili.

»To je vaš zadnji dan na ulici,« se je nad klavrno usodo žensk zabaval drugi.

»Na isti dan bom poročil vse štiri!« jim je naznanil tretji.

Dekle v nadaljevanju razlaga, kako je tudi njena starejša sestra v strahu tekla več kilometrov, da bi iz pisarne še pravočasno prišla domov, preden je ulovijo talibani.

»Izklopila sem računalnik, s pomočjo katerega sem v službi štiri leta pomagala ljudem. V solzah sem zapustila pisarno in se poslovila od sodelavcev. Vedela sem, da je to moj zadnji dan v službi,« pojasni dekle, ki je hkrati opravila vse izpite na dveh najboljših fakultetah v Afganistanu in se je pripravljala na zagovor diplome na ameriški univerzi v Afganistanu.

Vendar pa je prihod talibanov izničil vse njene načrte: »Nenehno sem delala noč in dan, da bi dosegla to, kar sem, toda danes zjutraj, ko sem se naposled dokopala svojega doma, je bilo prvo, kar smo s sestrami naredile, da najprej skrijemo svoje osebne izkaznice, diplome, spričevala... To nas je pahnilo v obup. Uničene smo. Zakaj moramo skrivati stvari na katere bi morale biti ponosne? V Afganistanu ne smemo biti več svobodne, izobražene ženske.«

Ne smem se več glasno smejati, ne morem poslušati glasbe, ne smem v kavarno, ne smem sama na ulico, ne smem več obleči niti svoje najljubše rumene obleke, niti uporabiti svoje najljubše šminke. Ne smem več iti v službo. Prepovedano mi je končati fakulteto.«

»Kot ženska se počutim kot žrtev politične trgovine in vojne, ki so jo začeli moški. Ne smem se več glasno smejati, ne morem poslušati glasbe, ne smem v kavarno, ne smem sama na ulico, ne smem več obleči niti svoje najljubše rumene obleke, niti uporabiti svoje najljubše šminke. Ne smem več iti v službo. Prepovedano mi je končati fakulteto, v katero sem vložila leta in leta naporov in ljubezni. Danes, medtem ko sem tekla domov, sem švignila mimo kozmetičnega salona, ​​kamor sem šla na manikuro. Izložbo s fotografijami deklet so v celoti prebelili talibani,« obupano razlaga.

»Edino, kar sem uzrla okoli sebe, so bili prestrašeni obrazi pretresenih žensk in grdi obrazi mizoginov, ki ne marajo, da ženske hodijo v šolo, delajo in so svobodne. Najbolj so me prizadeli tisti, ki so bili zaradi nove situacije videti srečni in so se nam posmehovali. Namesto da bi se postavili na našo stran, so stali na stran talibanov in jim tako dali še več moči.«

»Ker smo bili zelo revni, sem v otroštvu tkala preproge, da bi zaslužila za šolanje. Soočala sem se s številnimi finančnimi izzivi, vendar sem imela veliko načrtov za svojo prihodnost. Niti v najhujših nočnih morah se mi niti sanjalo ni, da se bo tako končalo. Zdaj se mi zdi, da bom morala zažgati vse, kar sem dosegla v svojih 24 letih življenja. Prejeti kakršno koli diplomo ali pohvalo ameriške univerze je tvegano, celo če jih obdržim, mi ne bodo koristile. V Afganistanu zame, za ženske, ni dela.«

Novinarki Khadiji Amin je njen šef le 24 ur potem, ko je padel Kabul, sporočil, da so talibani prepovedali ženskam delati na državni televiziji.

Obraze žensk ni več mogoče videti nikjer na ulicah afganistanskih mest.

Celo niti na reklamnih panojih ne.

Tako je videti v praksi šeriatsko pravo, ki so ga uveljavili talibani, enako kot so to storili, ko so prišli prvič na oblast, pred 25 leti.

Znana afganistanska umetnica Šamsia Hassani je svoje občutke življenja v novem režimu, ki ga opisuje kot hujšega od zapora - narisala...

In ob tem pripisala: Nočna mora.

Zmagovalci v afganistanski vojni. Vir: Twitter

Očividci preko družbenih medijih poročajo, da so talibani v manjših mestih sestavili sezname družin, ki imajo deklice stare 12 let in več.

Zato so starši v nenehnem strahu, da jim bodo talibani potrkali na vrata in hčerko odpeljali.

Za sužnjo.

»Ko so mesta v zadnjih dneh padala v roke talibanov kot hišice iz kart, sem premišljevala o svojih dekliških sanjah. S sestrama si nismo mogle več ponoči sploh zatisniti oči, spominjale smo se zgodb, ki nam jih je pravila naša mama o obdobju, ko so bili talibani tudi pred 20 leti oblast in kako so kruto ravnali z ženskami. Nisem si mislila, da bomo znova oropane temeljnih pravic in da se bomo vrnili 20 let nazaj. Da bomo po 20 letih boja za pravice in svobodo znova tarča zaradi burke in da bomo morale skrivati svojo identiteto.«

»V zadnjih mesecih, ko so talibani zavzeli državo, je na stotine ljudi zbežalo s svojih domov in prišlo v Kabul rešiti svoje hčere in žene. Živeli so v parkih pod odprtim nebom. Skupina študentov z Ameriške univerze jim je poskušala pomagati z zbiranjem donacij, hrane in drugih potrebščin.«

»Nisem mogla ustaviti solz, ko sem slišala zgodbe nekaterih družin. Ena od njih je v vojni izgubila sina in niso imeli denarja za plačilo taksija do Kabula, zato so v zameno za prevoz dali – svojo snaho! Kako je lahko vrednost ženske enaka ceni prevoza?«

»Ko sem slišala, da so talibani pred vrati Kabula, je bila moja prva misel, da bom postala nekomu sužnja. Da se bodo lahko igrali z mojim življenjem kot se jim zahoče…«

»Delala sem kot učiteljica angleščine v izobraževalnem centru. Ne predstavljam si, da nikoli več ne bom vstopila v svoj razred in jih spet učila. Vsakič, ko pomislim, da se bodo moje prikupne učenke nehale izobraževati in da bodo morale ostati doma, začnem jokati,« sklene zgodbo številnih afganistanskih žensk ena od študentk, piše Guardian.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek