REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zloraba proslave: Kako je Janša demonstriral zvestobo pokojnemu očetu domobrancu, ne pa državi

Zloraba proslave: Kako je Janša demonstriral zvestobo pokojnemu očetu domobrancu, ne pa državiJanša je tokrat resnično in ne samo z retuširanjem fotografij izgnal rdečo zvezde z državne proslave. Vir: Twitter

»Ko se ob rojstnem dnevu domovine oziram na prehojeno pot, si želim, da bi se bolj pogosto spomnili, kako velika čast in privilegij sta nas doletela, da smo prav mi lahko s svojo odločitvijo uresničili sanje, žrtve, prizadevanja, delo in molitve številnih generacij Slovenk in Slovencev za samostojno državo,« je ob svoji poslanici ob dnevu državnosti zapisal predsednik vlade Janez Janša.

Toda, kaj je za aktualnega predsednika vlade – poleg izvrševanja »sanj naroda« - pravzaprav ta »čast«, o kateri piše, če je istočasno, kot so bili prepričani na tisoči zbranih na »antiproslavi« pri spomeniku Prešerna, demonstriral vrsto nečastnih odločitev?

Na primer o tem, da se »ogradi« od ljudstva in še posebej od praporščakov, nosilcev partizanskih praporov z zvezdami.

Janez Janša proti tistim, ki so nekoč na njegovega očeta menda streljali, še danes bije svoje bitke. 

Glede na to, da je Janša v tej svoji politiki zavračanja rdečih zvezd in vseh »levih« politikov ali celo predstavnikov družbenega življenja tako zelo zvest, bi lahko rekli, da je za Janeza Janšo ta najvišja čast, o kateri piše, pravzaprav – zvestoba.

Toda, ne zvestoba državi.

Ker, če bi mu res šlo za zvestobo državi, Janša predvsem ne bi zagovarjal nečastnega izgona praporščakov, prav tako ne bi sodeloval v trgovini z orožjem, v kateri je samo pred in po razglasitvi neodvisnosti Slovenije državni proračun zaradi dejanj, ki predstavljajo mednarodni delikt, izgubil na milijone današnjih evrov.

Janša je očitno zvest na enak način, kot je bil zvest že njegov oče.

In zvest je predvsem sebi in pokojnemu očetu, ne pa državi.

Janez Janša proti tistim, ki so nekoč na njegovega očeta menda streljali, še danes bije svoje bitke.

Hitler z voditelji SS-a
Adolf Hitler z vodstvom SS, nadrejenimi poveljniki slovenskim domobrancem, v vrstah katerih se je boril tudi Janez Janša starejši.

Zvestobo temu početju si šteje v čast. Tako kot tisti, ki so svojo brezmejno zvestobo voditelju razglasili za najvišjo čast. 

»Meine Ehre heißt Meine Treue«: »Moja čast je moja zvestoba.« 

To je bilo namreč geslo »zaščitnega oddelka« (SS) pod poveljstvo katerega so spadale tudi vse domobranske enote med drugo svetovno vojno, tudi tista, v kateri je služil Janez Janša, oče Ivana Janeza Janše.

SS -zaponka
SS - zaponka. Vir: Wikipedia

SS-ovci so to geslo nosili tudi na svojih zaponkah.

Janša pa ni samo zvest svojemu že pokojnemu očetu. Podobno zvestobo zahteva tudi od svojih še živih podpornikov in vsega ljudstva, ki mu vlada.

Da točno tako razume čast tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša pa je postalo jasno že v trenutku, ko so iz državne proslave odstranili praporščake.

In to so seveda naredili zaradi motečih rdečih zvezd na njihovih praporih, ne zaradi pandemije, kot so se izgovarjali.

'Moja čast je moja zvestoba.' To je bilo geslo »zaščitnega oddelka« (SS) pod poveljstvo katerega so spadale tudi vse domobranske enote med drugo svetovno vojno, tudi tista, v kateri je služil Janez Janša, oče Ivana Janeza Janše.

Zaradi rdečih zvezd in partizanov ali vsaj iz kljubovanja tistim, ki spoštujejo njihov boj in obujajo spomin na NOB.

Njihove zvezde in simbole so v SDS pogosto tudi brisali (fotošopirali) in jim nasprotovali.

Tako je sedanji notranji minister iz vrst SDS Aleš Hojs že pred leti, ob postroju v Kočevski reki zagovarjal brisanje zvezd na osrednjem transparentu.

Na to je že tedaj večkrat opozarjal filozof Boris Vezjak.

»O retuširanju fotografije na osrednjem transparentu sem pisal dvakrat, splača pa si ogledati, kako so k zgodbi pristopili v Dnevniku. Nekako uravnoteženo, spravno in pomiritveno, podobno kot Pahor,« je zapisal Vezjak.

Boris Vezjak
Boris Vezjak. Vir: Twitter

»Aleš Hojs, bivši minister, je v imenu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve zanikal brisanje zgodovine in njeno retuširanje.

'Ničesar nismo izbrisali, saj se med osamosvojitveno vojno nismo borili z rdečo zvezdo, ampak proti njej.'

Janša je očitno zvest na enak način, kot je bil zvest že njegov oče. In zvest je predvsem sebi in pokojnemu očetu, ne pa državi.

Če se je RTV Slovenija šele po 15 dnevih prvič odzvala na falsificirajoče dogajanje v Kočevski Reki (vsekakor bi bili krivični, če bi preveč kritično izpostavljali to dejstvo, še vedno so hitrejši od večine medijev), je omenjena reakcija sploh prva, ki smo jo slišali v pojasnilo ali komentar retuširanja osrednjega transparenta proslave in posledično zgodovine s strani organizatorjev. Doslej očitno nihče ni drezal vanje, sami pa nam tudi niso privoščili besede. In koliko je vredna?

Zelo očitno bolj malo – Hojsov razmislek ni samo non sequitur (iz tega, če bi se med osamosvojitveno vojno borili proti rdeči zvezdi, še ne sledi, da nihče ni retuširal fotografije na transparentu), temveč celo servira zmanipulirano zgodovinsko dejstvo – osamosvojitvena vojna pač ni bila borba proti rdeči zvezdi,« je tedaj komentiral Boris Vezjak.

»Še huje: tudi če bi bila, to v ničemer ne bi ovrglo dejanja retuširanja transparenta. Poteza, ki si jo privošči, je torej red herring, v odgovoru se je izmazal z uvedbo zavajajoče druge topike (glede tega, ali smo se v vojni borili z rdečo zvezdo ali brez), pa še glede nje je varal.

Hojs torej na očitke odgovarja z novo manipulacijo glede dejstev in obenem v sferi argumentiranja. Ne nazadnje se je prvi postroj Teritorialne obrambe RS v Kočevski Reki zgodil 17. december 1990, osamosvojitvena vojna pa pol leta kasneje; navajanje razlage, ki časovno pade v drugi čas kot časovni kontekst popačene slike in pojasnilo glede njenega nastanka, samo še poglobi začetno manipulacijo, saj ne more šteti za nobeno prepričljivo razlago.

Ker od TV Slovenija ne smemo pričakovati preveč, smo tudi to pot lahko olajšano ugotavljali, da se je novinarka nemudoma zadovoljila s Hojsovim pojasnilom in ni več drezala vanj. Spet je obveljal anything goes. (»Ali drži, da ste ponaredili bankovce za 100 evrov?« »Nisem, gospa novinarka. Zgolj uvedel sem svojo vzporedno valuto«. »Hvala za pojasnilo.«)

Karavana pač mora naprej, z njo pa postroj in prvi spravni postroj iščoči Borut Pahor. Škoda le, da zgodovina ne pozna pol-zvezd, mojstri retuš pa pol-retuš, kajti v politiki se sicer s pol-resnicami lahko kar daleč pride,« je tedaj sklenil Boris Vezjak.

Tako so nekoč SDS-ovci zvezde brisali iz zgodovinskih fotografij in plakatov. Tokrat pa so rdečo zvezdo in z njo »partizane« retuširali kar na – osrednji državni proslavi.

Tako so nekoč pripadniki in simpatizerji SDS-a rdeče zvezde brisali iz zgodovinskih fotografij in plakatov.

Tokrat pa so rdečo zvezdo in z njo tudi partizane retuširali oziroma izbrisali  kar na – osrednji državni proslavi.

In če se je še pred proslavo morda komu zdelo, da imajo Milan Brglez, Tanja Fajon in Matjaž Nemec prav, ker so se udeležili državne proslave (ker je to proslava vseh, naše države, ker ne pristajajo na delitve naši in njihovi) se na koncu, po hudi zlorabi te proslave vendarle zdi, da je imel prav Marjan Šarec, ki se proslave ni udeležil.

Izgon praporščakov je namreč tako resen simbolen korak, da po »virtualnem retuširanju rdečih zvezd« leta 2015 politiki, ki vrednote NOB spoštujejo, ne bi smeli biti prisotni na proslavi, s katere so prapore z zvezdami izgnali.

Rdeča zvezda seveda ni simbol »agresorske vojske« - rdečo zvezdo so v Sloveniji nosili tudi borci NOB, tudi teritorialci in policisti leta 1991, zvezda pa je bila tudi na zastavi SR Slovenije, ki je bila seveda prav tako temelj, na katerem se je vzpostavila sedanja, neodvisna država Slovenija.

Zanikanje rdeče zvezde je zato tudi nedržavotvorno in netolerantno, nizkotno dejanje.

Janez Janša je že ob nedavni spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu na dolgo in široko pojasnjeval, kako je očetovo razkritje o tem, da je bil domobranec, ki naj bi po rafalih iz partizanskega orožja celo končal med pobitimi v enem od brezen, od koder se je nato leta 1945 čudežno rešil - zelo močno vplivalo nanj.

V svojem nagovoru na državni proslavi na predvečer dneva državnosti tega sicer ni ponovno omenjal, toda res ni potrebno biti klinični psiholog za razumevanje vzgibov in ravnanj predsednika vlade v tem primeru.

Njegovo neprestano oglašanje ob verskih praznikih, popoln molk ob 27. aprilu, čestitka z versko vsebino ob 1. maju in ponovno nakladanje o Bogu v zadnjem govoru kažejo, da predsednik vlade spoštuje in ima za svoje le ene praznike in le ene domoljube – in ne tiste, ki so kakorkoli povezani z zvezdami, ki so jih nosili tisti, ki so streljali na njegovega očeta.

Povedano drugače - Janša preko državnih proslav in ukrepov vlade rešuje osebne travme, kar pa nikoli ni najboljša psihoterapevtska pot, ko gre za ozdravitev celotnega naroda.

Tudi kratek pregled nekaterih največjih spodrsljajev Janševega tokratnega nagovora pokaže, da še naprej vztraja na isti poti.

V svojem govoru se je Janša namreč zahvaljeval vsem, ki so v najtežjih trenutkih Slovenije leta 1991 ostali zvesti Sloveniji.

Nagovor, ki bi vsaj zaradi spoštovanja vseh veroizpovedi, ki jih poznamo v Sloveniji moral biti vsaj bolj vključujoč, če ne že sekularen, je znova končal v versko-sektaškem stilu, ko je dejal, da je Slovenija »čarobna« ter »v glas zvonov rojena, dana od Boga.«

Hvalil je »narod, ki je razumel izjemnost zgodovinskega trenutka in s tem dokazal svojo zrelost, modrost in pripravljenost, da postane svobodna suverena nacija«, kajti  »to je bil edini čas v zgodovini, ko si je sodbo resnično pisal sam.«

Toda ob tem Janša ni pokazal ne zrelosti, ne modrosti in predvsem ne strpnosti, saj je pred svojim govorom s proslave izgnal praporščake, mesto proslave pa ogradil tako, da je bilo ljudstvo od nje dejansko odrezano.

To je spravilo ob živce celo zveste občudovalce lika in dela velikega vodje, na primer novinarja Marka Crnkoviča, presenečenega nad dejstvom, da je bil sinoči ves levi breg Ljubljanice - zablokiran.

»Če parafraziramo znano izjavo Winstona Churchilla po letalski bitki za Anglijo, lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini slovenskega naroda tako veliko ljudi ni bilo dolžno tako velike hvaležnosti peščici svojih sonarodnjakov,« je dejal Janša.

In pri tem najbrž ni mislil na tiste slovenske politike in slovenske častnike v JLA, ki so ob izpolnjevanju ukaza zvezne jugoslovanske vlade Anteja Markovića (za razliko od Janše, ki je dvakrat ukazal vsesplošen napad na vojašnice) leta 1991 zelo pazili na to, da v spopadih v Sloveniji ne bi bilo še več žrtev.

Ta del zgodovine je Janši očitno povsem neznan.

Domobranski plakati
Domobranski plakati. Vir: Twitter

»Moč naroda, ki je enoten, je moč, ki je neustavljiva. Če je združena okrog plemenitega cilja, ji na poti do uresničitve pomaga celotno Stvarstvo,« je nato pristavil Janša.

In pri tem pozabil, da je pot v pekel velikokrat tlakovana z dobrimi nameni in da ni dovolj samo izbrati plemenit cilj, pač pa izbrati tudi pravo pot.

Sloveniji na tej poti ni pomagalo Stvarstvo, pač pa odločnost in odpor ob intervenciji JLA, in dejstvo, da je bila del večnacionalne in federativne države s priznano pravico do samoodločbe.

Seveda tudi odločitev večine prebivalcev, pa tudi priznanje drugih držav in predvsem odločitev ostalih republik, da si izberejo podobno pot, kot jo je izbrala Slovenija ter da Sloveniji ne preprečujejo njene izbire - ustanovitve samostojne države.

S tem je mednarodnopravno sporen slovenski akt odcepitve izgubil svojo spornost, kajti mednarodno sporne so le enostranske odcepitve, ne pa primeri (dogovorjenega ali nedogovorjenega) razpada držav.

O tem pa Janša tudi tokrat ni znal povedati prav nič, ali pa tega ne razume ali pa niti noče razumeti, ker si skupaj s svojimi sobojevniki iz tistega časa ne želi zmanjšati lastne vloge v procesu nastanka države.

In zato je nagovor, ki bi vsaj zaradi spoštovanja vseh veroizpovedi, ki jih poznamo v Sloveniji moral biti vsaj bolj vključujoč, če ne že sekularen, znova končal v versko-sektaškem stilu, ko je dejal, da je Slovenija »čarobna«, ter »v glas zvonov rojena, dana od Boga.«

Zato letošnja državna proslava dneva državnosti ni bila državna proslava. Pač pa še ena državna zloraba oziroma še pravilneje – Janševa zloraba države.

Res je čarobna. Toda precej manj čarobna je tedaj, kadar netolerantni predsednik vlade s svoje ograjene prižnice naklada o domoljubju tako, da del domoljubov izključuje.

To ni častno.

To je nečastno.

In to ni dokaz zvestobe državi.

Zato letošnja državna proslava dneva državnosti ni bila državna proslava.

Pač pa le še ena v vrsti zloraba države oziroma še pravilneje – Janševa zloraba države.

To bi moral biti praznik vseh, toda Janša je državno proslavo znova zlorabil le za to, da je demonstriral svojo zvestobo pokojnemu očetu domobrancu in njegovim SS-ovskim poveljnikom, ne pa Sloveniji.

Delite članek