REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Janša na dveh slovesnostih, a z enim samim, zgrešenim prepričanjem: da si domobranci zaslužijo »naše spoštovanje«

Janša na dveh slovesnostih, a z enim samim, zgrešenim prepričanjem: da si domobranci zaslužijo »naše spoštovanje«Janša in umrli za domovino

Ob breznu pri Macesnovi gorici je bila v soboto spominska slovesnost za žrtvami revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu.

Ta korak niti v simbolnem, niti v medijskem smislu seveda ni bil enakovreden prvemu, torej maši in slovesnosti, ki je bila posvečena pobitim domobrancem.

Predsednik vlade Janez Janša je ob priložnosti 30. obletnice spravne slovesnosti skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem položil venec.

Po maši, ki jo je ob 75-letnici revolucije in množičnih pobojev vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je slovenski premier zbrane tudi nagovoril.

Nato je Janez Janša vendarle naredil še en pomemben in državniški korak - po spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu je skupaj s predsednikom republike Borutom Pahorjem položil venec tudi k Spomeniku žrtvam NOB v Smrečju pri Turjaku.

Ta korak niti v simbolnem, niti v medijskem smislu seveda ni bil enakovreden prvemu, torej maši in slovesnosti, ki je bila posvečena pobitim domobrancem.

Janša je v zadnjem času vsaj štirikrat pokazal, kako zelo ideološko gleda na razne slovenske slovesnosti.

Kljub temu pa je ta korak žrtvam domobrancev pomemben, še posebej za Janšo, ki je v zadnjem času vsaj štirikrat pokazal, kako zelo ideološko gleda na razne slovenske slovesnosti.

Prvič takrat, ko je ob Veliki noči, verskem prazniku, objavil zelo dolgo poslanico, ki jo je preobložil z omenjanjem Boga in vanjo vložil še aktualno-politična sporočila.

Drugič s tem, ko je molčal ob Dnevu upora 27. aprila.

Tretjič tako, da je praznik dela v svoji čestitki dodatno prekrstil v praznik »Sv. Jožefa.«

In četrtič s tem, ko sta vlada in njegov urad molčala ob Dnevu zmage 9. maja.

Janša in poklon domobrancem
Janša in poklon domobrancem

Janšev zadnji govor je bil sicer bolj osebno-izpoveden in zato tudi zanimiv. Prvič je tudi na tako ekspliciten, javen medijski način, pred kamerami, še enkrat razkril zgodbo svojega očeta.

Po izpovedi Janše je bil ta skorajda žrtev Italijanov, bil »stražar« pri domobrancih, tam obsojen napoten v Dachau, bil nato ubežnik iz zapora,  begunec v Avstriji in eden od vrnjenih iz Vetrinja, ki je nato čudežno preživel poboj v Rogu. 

»Nato prav na tem mestu pod Macesnovo Gorico skupaj s stotinami svojih mladih in mladoletnih vrstnikov postavljen pred strojnice brez vsake sodbe in še manj krivde. Ko je v času okupacije odšel iz domobranske postojanke, da bi pomagal doma na kmetiji, nato pa še pobegnil iz nemškega zapora, je bil sojen in za kazen dezerterstva poslan v Dachau. V brezno in smrt v Kočevski Rog pa je bil s strani osvoboditeljev poslan brez sodbe in brez kakršnekoli krivde. Pekel tega morišča in čas med umirajočimi sotrpini ga je zaznamoval za vedno …« je dejal Janša.

Težava Janše je, da je tudi tokrat želel, pa čeprav na zelo »mehak« način, izpeljati izenačevanje 'komunizma' in 'nacizma.'

Vse to pa je očitno zelo zaznamovalo tudi Janšo, ki naj bi za zgodbo očeta izvedel šele leta 1988, po drugi sodbi na Vojaškem sodišču.

Osebna zgodba, ki jo je povedal Janša, dobro pojasni, zakaj Janša tako zelo sovraži »komunizem«, pa čeprav je bil sam prepričan komunist, v diplomi pa je pisal samoupravne neumnosti o tem, kako zaradi boljše organizacije družbene samozaščite sploh ne smemo graditi visokih zgradb.

Vendar predsednika vlade ne bi smela voditi osebna čustva.

Da so bili poboji domobrancev leta 1945 zločin, je danes seveda jasno.

Res pa je seveda tudi, da so bili tudi zločini domobrancev in okupatorjev med leti 1941 in 1945 strahotni. In da so prvi sledili drugim.

Težava Janše je, da je tudi tokrat želel, pa čeprav na zelo »mehak« način, izpeljati izenačevanje »komunizma« in »nacizma.«

Janša pred dvema spomenikoma

Tako je na primer dejal, da je 20. stoletje v Evropi »rodilo dva velika zla, nacionalsocializem in komunizem«, ter da je »na stotine milijonov ljudi trpelo zaradi obeh.« Nato je zatrdil, da sta »oba velika zla posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih.«

»Oba sta bila genocidna. Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj in ne zaradi svojega ideološkega plašča. Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom zaradi interesov, zato še ne postane dobro. Zla se trajno tudi ne da odpraviti niti z maščevanjem, niti s pozabo, ampak samo z vladavino prava,« je zatrdil Janša.                                                                                         

Nato je prešel na sedanjost in v govor vnesel nekaj aktualno-političnih cvetk o tem, kako bomo »spravo dosegli nekoč v prihodnosti,« danes pač še ne, ker naj bi bil naš vsakdan poln pozivov k smrti »drugorazrednim«, s čemer verjetno misli nase in na svoje pristaše.

Komunizem in nacionalsocializem sta seveda odgovorna za številne zločine, vendar še zdaleč nista enaka. Komunizem ni izhajal iz večvrednosti ras in potrebe po »lebensraumu« in ni uvedel uničevalnih taborišč.

Kar seveda ni res, kajti kliče se le k smrti janšizmu, avtoritarnemu stilu vladanja, ki ga pooseblja Janša.

»Mnoge bolj moti ne-prepoved nekega koncerta kot pa srhljivi odmev govorice, s katero so na tem mestu opravičevali množično morijo in zločin proti človeštvu,« je protestnikom, ki se zbirajo vsak petek v središču Ljubljane navrgel Janša.

Nato pa je sledilo bistvo njegovega govora: »Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire. A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev.«

Janša in slovesnost v Rogu

Ali res? V Janševem govoru je več pasti, ki si zaslužijo opozorilo. Odpor proti zlu je seveda legitimen, toda, ali je res mogoče izenačiti in »spoštovati« vse, ki so se odločili boriti proti fašizmu, nacionalsocializmu ali komunizmu?

Janša te izbire predstavlja tako, kakor da bi jih imaginaren Slovenec jemal z nakupovalne police, kakor da gre za enakovredne izdelke ZLA, kjer se je vsak samostojno odločal, proti čemur se bo pač boril. Kakor da bi šlo za svoboden trg, kjer bi bile vse izbire posameznika enakopravne.

Toda to seveda ni res.

Nesporno dejstvo je, da je bil Janšev oče del pomožne policijske sile, ki ji je poveljevala najbolj zločinska organizacije Tretjega rajha.

V trenutku, ko se je ta izbira izvajala, po letu 1941, je bila naša tedanja država okupirana.

Elementarno zlo in največjega sovražnika je predstavljal okupator.

Boj proti okupatorju je bil zato prva in nujna izbira vsakega domoljuba.

Komunizem pa je bil po drugi strani zgolj ideja in projekt, ki se je izvrševal vzporedno s tem bojem, s prav tako tragičnimi posledicami. Vendar ni bil enaka nevarnost za Slovence kot okupacija italijanskih fašistov, nemških nacistov in madžarskih okupatorjev.

Komunizem in nacionalsocializem sta seveda odgovorna za številne zločine, vendar še zdaleč nista enaka.

Komunizem kljub nasilnim dejanjem ni posnemal nacionalsocializma v načrtnem iztrebljanju narodov.

Komunizem ni izhajal iz večvrednosti ras in potrebe po »lebensraumu« in ni uvedel uničevalnih taborišč, v katerih bi izginjali celotni narodi.

Komunizem kljub nasilnim dejanjem ni posnemal nacionalsocializma v načrtnem iztrebljanju narodov in Sovjetska zveza kljub naporom, da se prekvalificira v »agresorja« druge svetovne vojne ni začela in ni bila agresor v tej vojni.

In komunisti, sovjetski in drugi, so se ob tem borili in bili zavezniki ter del »svobodnega sveta«.

Janša meni, da to ne spremeni ničesar. Toda seveda se moti.

V nacističen pozdrav iztegnjena roka domobranskega generala Rupnika. Vir: Arhiv

Milijoni, ki so dali svoje življenje za to, da nacionalsocializem ni zmagal, so spremenili vse.

Tudi zato je bila na koncu Slovenija kot del Jugoslavije svobodna in zato rdeča zvezda, kljub vsem zločinom v njenem imenu, ne more biti in ni zločinski simbol, enak kljukastemu križu.

Ljudje so s to zvezdo, kljub napakam komunizma, dolgo časa živeli.

Lahko razumemo, da so bile okoliščine v tistem času grozljive, toda »spoštovati« tiste, ki so z orožjem v roki pomagali okupatorju pač ni mogoče.

In mnogi bi rekli, da celo dobro.

Z ugodnimi krediti, rednimi službami, družbenimi stanovanji, vsakoletnimi počitnicami v letoviščih podjetij, delujočim javnim zdravstvom, ne pa s prekarnim delom, brez socialnih pravic, obubožanim zdravstvom in tolažilnimi nagradami v obliki »turističnih vavčerjev,« tako kot danes, ko te drobtinice deli Janševa vlada.

Krivice so seveda bile in popolne svobode združevanja, tiska in podobno - v Jugoslaviji ni bilo.

Po drugi strani pa je bila neuvrščena Jugoslavija na svetovnem diplomatskem parketu ter predvsem v okviru boja proti kolonializmu veliko bolj priznana, spoštovana in tudi progresivna sila, kot je danes Slovenija, ki se pomembnih glasovanj na pritisk iz ZDA pogosto vzdrži in deluje kot del mehanizma, ki ga vodijo iz Bruslja in Washingtona.

In zato »komunizem« (v resnici: socializem) in nacionalsocializem nista in nikoli ne bosta enaka.

O tem je sicer odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Zato kljukasti križ je, zvezda pa v Evropi ni prepovedana.

Ampak Janša – in še nekateri zakrknjeni desničarji – tega pač nočejo razumeti.

Sprejeti orožje v roke od okupatorja je bilo zato narodno izdajstvo. Prav zato, ker so se komunisti borili proti okupatorjem, bi morali tisti, ki so se jim odločili upreti, to vzeti v obzir.

In ne samo, da so se domnevno uprli »zlu« - uprli so se mu z orožjem, sprejetim s strani Velike Nemčije in tako, da so na koncu postali pomožna policijska sila, ki ji je v Sloveniji poveljeval SS pod budnim očesom Gestapa.

Slovensko domobranstvo (nemško Slowenische Landwehr; kratica SL) je bila sicer policijska-paravojaška organizacija, ki jo je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 ustanovila in z orožjem in ostalo opremo oskrbovala nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine (to so Nemci zasedli po kapitulaciji Mussolinijeve Italije).

V nacističen pozdrav iztegnjena roka vodje domobrancev Leona Rupnika ob igranju himne Tretjega rajha. Vir: Arhiv

Namen SL (Slowenische Landwehr - Slovenskega domobranstva) je bil boj proti partizanom.

Domobranska vojska je delovala kot pomožna enota SS, pod poveljstvom SS generalpolkovnika Erwina Rösenerja, ki je neposredno poročal poveljniku SS, Heinrichu Himmlerju.

Domobranci so bili oboroženi, obskrbovani in plačani od strani Nemcev, in ko so bili razporejeni na terenu, so bili vedno pod nemškim poveljstvom in budnim očesom Gestapa.

Gestapo je bil del tajne službe SL in je deloval pod okriljem SS.

Prve domobranske postojanke na Gorenjskem so nastale pozimi 1943/44 v Poljanski dolini, do konca vojne pa je njihovo število na Gorenjskem naraslo na okrog štirideset.

Delovale so podobno kot vaške straže v Ljubljanski pokrajini in so bile podrejene lokalnim uradom nemške tajne policije (Gestapo). Število domobrancev je postopoma naraslo na približno 15.000.

Domobranci
Domobranci

Pobiti domobranci si vsekakor zaslužijo grob.

Zaslužijo si tudi obsodbo krivice, ki se jim je zgodila.

Zaslužijo si, da se spomnimo tudi njihovega trpljenja in zavemo težkih izbir, pred katere so bili postavljeni kot ljudje.

To dobro razkriva tudi Janševa zgodba. Ker te izbire niso bile lahke, krivic je bilo veliko na tej in na drugi strani.

Janšev ata je bil pač domobranec. »Get over it!«, bi rekli v ZDA. Pojdi čez to, ne gnjavi nas več s to zgodbo, bi lahko rekli. Če si avtonomna osebnost, potem tako tudi ravnaj. Nisi suženj preteklosti in preteklih, tudi napačnih izbir svojih prednikov, bi morda rekel kakšen terapevt.

Mimogrede, tudi med žrtvami domobrancev, ki se jim je na Turjaku poklonil Janša, je vsaj ena žrtev, zapisana na spomeniku – Leopoldina Mekina, zadnja, ki je vodila OF v Ljubljani - zelo verjetno, po dolgotrajnem priporu in mučenju s strani domobrancev in njihove tajne policije, umrla od roke partizanov in osvoboditeljev, ki jim je sicer pripadala.

Toda – ali to pomeni, da vsi, »ki so umrli v boju proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu, ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje?«

Bomo zato spoštovali tudi tiste, ki so služili okupatorju, zgolj zato, ker so se tako menda borili proti »komunizmu«?

Če bi domobranci zavrnili sodelovanje z okupatorji, bi morda ta zahteva delovala razumno. Toda tega niso storili. Nasprotno.

Pravico do imena in spomina, do groba, do slovesnosti in obsodbe zločina, katerega žrtve so bili – imajo in si jo vsekakor zaslužijo.

Toda – spoštovanje? Ne, hvala.

Lahko razumemo, da so bile okoliščine v tistem času grozljive, toda »spoštovati« tiste, ki so z orožjem v roki pomagali okupatorju - pač ni mogoče.

Ni jasno, zakaj ima Janša s tem takšen problem.

Predniki Zorana Milanovića, hrvaškega predsednika so bili med ustaši, pa sam nima težav z jasnim zavračanjem ustaštva.

Janšev ata je bil pač domobranec.

»Get over it!«, bi rekli v ZDA. Pojdi čez to, ne gnjavi nas več s to zgodbo, bi lahko rekli.

Če si avtonomna osebnost, potem tako tudi ravnaj. Nisi suženj preteklosti in preteklih, tudi napačnih izbir svojih prednikov, bi morda rekel kakšen terapevt.

Snidenje

Janšev oče je med domobranci menda samo stražil, pa še to slabo, tako da so ga zaradi zanemarjanja stražarske službe celo obsodili, ampak kdo lahko to danes preveri za nazaj?

S tem, ko te svoje osebne travme Janša ne uspe preseči in ne zna reči preprosto »to je bila usoda očeta, takšni časi so bili«, s tem, ko njegovo izbiro brani ne le kot neko dejstvo, pač pa kot hvalevredno izbiro, kot nekaj, kar si zasluži celo »spoštovanje« - Janša pljuva na grobove tistih, ki si spoštovanje res zaslužijo.

In tudi, če je res vse samo tako, je ne nazadnje s puško v roki pod poveljstvom SS in Gestapa pomagal pri okupaciji njegove domovine.

Nesporno dejstvo je, da je bil Janšev oče del pomožne policijske sile, ki ji je poveljevala najbolj zločinska organizacije Tretjega rajha.

Bil je pod poveljstvom SS in Gestapa!

In pika.

Kaj se k temu lahko še doda?

Hitler v Mariboru
Hitler v Mariboru

V vsem tem ni nič, na kar bi človek lahko bil posebej ponosen. Ampak za to ni kriv sin svojega očeta, Ivan (Janez) Janša.

Prav nasprotno – s tem, ko te svoje osebne travme Janša ne uspe preseči in ne zna reči preprosto »to je bila usoda očeta, takšni časi so bili«, s tem, ko njegovo izbiro brani ne le kot neko dejstvo, pač pa kot hvalevredno izbiro, kot nekaj, kar si zasluži celo »spoštovanje« - Janša pljuva na grobove tistih, ki si spoštovanje res zaslužijo.

Skratka, da, Janša je tokrat naredil en korak naprej, istočasno pa – dva nazaj. Po Macesnovi gorici je zelo pravilno zavil tudi do Turjaka – pa vendar še vedno ni prišel do spoznanja, brez katerega sprave ne bo. Ne danes, ne jutri, ne kadarkoli.

In s tem zaradi svojih osebnih travm, ki jih neguje že 30 let, kot politik razdvaja ljudi in se še vedno ne zna obnašati državniško, pa čeprav na politični sceni neprestano vadi že več desetletij.

Ko sem ga spoznal konec osemdesetih let, se je zdel zelo v redu človek. Napreden.

Ampak zakaj mora s svojimi osebnimi travmami tako dolgo obremenjevati svojo okolico in zmeraj tako trdosrčno, brezobzirno nastopati do vseh, ki jih smatra za svoje nasprotnike, še posebej pa, ko ima v rokah vzvode oblasti – to mi nikoli ne bo povsem jasno.

Skratka, da, Janša je tokrat naredil en korak naprej, istočasno pa – dva nazaj.

Po Macesnovi gorici je zelo pravilno zavil tudi do Turjaka – pa vendar še vedno ni prišel do spoznanja, brez katerega sprave ne bo.

Ne danes, ne jutri, ne kadarkoli.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke