Osem ton bomb za Ljubljano: Kako je lahkomiselnost Janše leta 1991 ogrozila prestolnico in kdo je zares rešil Slovenijo

Vse kaže, da bo po skoraj več kot treh desetletjih precej enostranskega opisovanja dogodkov v času slovenskega »osamosvajanja« potrebno tudi ta del zgodovine dopolniti z bolj realnimi podatki.

V mitoloških podobah slovenske »osamosvojitve« je namreč še skoraj 30 let od teh prelomnih dogodkov dogajanje iz junija in julija leta 1991 opisano izključno - enostransko.

O tem, kaj se je dogajalo, skoraj vedno govori samo ena stran v spopadih, dogajanje pa je opisano v črno-belih barvah.

Ravno tovrstno razdvajanje Slovencev te bo odneslo na smetišče zgodovine kot najslabšega PV … vzporedno z Pahorjem..nekoč zagotovo. #nesposobnababyboomgeneracija

— TomTomce (@tomcee_4_mdd_L) June 22, 2021

V Sloveniji predvsem Janez Janša in krog podpornikov sedanjega predsednika vlade razširja tudi poenostavljeno in neresnično intepretacijo tedanjih dogodkov, po kateri so si za nastanek Slovenije kot suverene države prizadevali le oni, ki so bili ob tem tudi zagovorniki pravilnih, brezkompromisnih napadov na enote JLA.

To naj bi bil celo temelj slovenske državnosti.

Medtem pa naj bi drugi politiki, predvsem krog okoli Milana Kučana, predvsem zato, ker neodvisna Slovenija »nikoli ni bila njihova intimna opcija«, zavlačevali s pravimi odločitvami, se neprestano pogajali z JLA in slovenski državi s svojo mlačno in nebojevito držo povzročali le - škodo.

Resnica je seveda drugačna. Za uspeh najprej odcepitve in nato de facto nastanek nove države je bil ključnega pomena ne samo oborožen odpor, pač pa še marsikaj drugega, od priznanja drugih držav do najpomembnejšega razloga, torej odločitve drugih republik SFRJ, da si prav tako izberejo pot ustvarjanja lastnih držav.

In v tem procesu nepremišljeni napadi s strani oboroženih sil RS (OS RS) na enote JLA in kršitve mednarodnega prava s strani slovenskih sil (npr. na Medvedjeku, Holmcu, Škofijah in še kje) zagotovo niso pomagale pri slovenski »osamosvojitvi.«

Prej nasprotno.

To ste vi počeli skoraj vsakič, ko niste bili na vladi. HINAVCI! Tokrat je pa tehten razlog za bojkot: izgnali ste veteranske organizacije, zaslužne za osamosvojitev. SRAMOTA!

— Marko Jelinčič (@MarkoJelincic) June 23, 2020

Veliko je primerov, ki kažejo, kako so radikalni, nepremišljeni ukazi, ki so prihajali s strani tedanjega obrambnega ministra Slovenije Janeza Janše povzročali nepotrebne smrti, razdejanje in uničenje.

Ali pa, da bi do tega lahko prišlo -, če vsega opisanega s svojimi pozivi, prošnjami in delovanjem ne bi preprečili drugi - pogosto v Sloveniji zasmehovani, obrekovani in zapostavljeni politiki, častniki in vojaki.

Znana je zgodba Tonija Mrlaka, častnika JLA in pilota helikopterja, ki je bil med slovensko osamosvojitveno vojno sestreljen nad Rožno dolino, potem ko je preletel vladno poslopje z neoboroženo Gazello JLA, s katero je prevažal kruh enotam v vojašnico na Vrhniki. Sestreljen je bil skupaj s kopilotom, tehnikom letalcem Bojančetom Sibinovskim.

Draga Potočnjak je v knjigi Skrito povelje podrobno opisala in dokazala, da je bil helikopter, ki ga je pilotiral Mrlak sestreljen namerno in da je bilo izdan ukaz - še kako premišljen.

Na pobudo tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše je Anton Krkovič izdal ukaz za sestrelitev.

Namen je bil predvsem psihološki, saj so s sestrelitvijo helikopterja JLA pripadniki TO dokazali, da lahko uničujejo tudi cilje v zraku.

Vendar pa je bila TO v tem trenutku v primerjavi z JLA glede nadzora zraka povsem inferiorna. Razen ročnih raketometov in topov majhnega kalibra (do 30 mm) drugih sredstev ni imela.

Ta nepotrebna sestrelitev in tudi drugi napadi na enote JLA in vojašnice so tudi na strani JLA sprožili ostre odzive, še posebej zato, ker je JLA v intervencijo šla z zelo omejenim kontigentom vojakov, predvsem golobradih rekrutov.

In od tam izdal povelje za umor Tonija Mrlaka in Bojančeja Sibinovskega. https://t.co/eUKL4kA8wt

— anarh M (@anarhistM) November 29, 2018

Zaradi nepremišljenih potez in napadov na enote JLA, ki so odhajale le na meje tedanje Slovenije oziroma Jugoslavije, ki jih je zahteval Janez Janša, bi Slovenija lahko doživela še veliko hujši odziv JLA in povračilne napade, ki bi lahko odnesli na stotine in morda celo na tisoče življenj.

Pri tem ni potrebno pozabiti, da vojašnice JLA niso bile odrezane samo od dotoka hrane in vode, pač pa je Janez Janša na njih ukazal celo popolnoma brezumen, splošni napad.

Tega povelja pa večina poveljstev TO k sreči sploh ni spoštovala. In to, da so odklonili ta Janšev ukaz je bila modra odločitev.

Zakaj, dokazuje tudi zapisnik iz hrvaških virov, ki ga ekskluzivno objavljamo.

Gre za zapisnik zaslišanja priče Marijana Vratovića, ki je bil sestavljen v županskem državnem pravobranilstvu v Zagrebu 30. marca 2018 v kazenski zadevi zoper Ljubomirja Bajića in še nekaterih obtoženih po 233. členu hrvaškega kazenskega zakonika.

Življenska zgodba Ljubomirja Bajića je sicer zanimiva in si jo lahko preberete tukaj.

Sada su aktuelni Banski dvori!Takođe bi bilo interesantno da General LJubomir (LJuba ) Bajić objasni zašto je odustao od bombardovanja Cankarjevog doma u LJubljani!Ljubo da te podsetim kada smo "Fis" u Sarajevu 1958 na 1959 podigli za Novu godinu!

— Bozidar Jevtic (@b_jevtic) December 14, 2017

Iz zapisnika se jasno vidi, da so v JLA zaradi kršitev premirij, neprimernega postopanja do pripadnikov JLA in napadov na enote JLA pripravljali tudi obsežne zračne napade na cilje v Sloveniji, v katerih bi zagotovo prišlo do zelo veliko žrtev tako v enotah slovenskih obrambnih sil, kot med civilnim prebivalstvom.

»Kar se tiče konkretnih priprav za uporabo enot RV in PVO JNA (Vojaškega letalstva in protizračne obrambe JLA, op. avt.) se spomnim sestanka, ki je bil junija leta 1991 v poveljstvu 5. Zračnega letalskega korpusa v Zagrebu. Na tem sestanku so bili prisotni komandanti polkov, ki so se nahajali v sestavi 5.VAK, jaz pa se spomnim, da sem kot poveljnik 185 LBP v Puli dobil ukaz, da z osmimi letali 'Super galeb G4' delujem po mestu Tacen v republiki Sloveniji, kjer so se menda nahajale enote TO Slovenije, kot tudi po področju starega mestnega jedra v Ljubljani, kjer se je menda nahajala protizračna obramba TO Slovenije. Po teh ukazih bi morali delovati po navedenih lokacijah z 8 letali s po štirimi letalskimi bombami FAB250. Za izvršitev navedenih povelij so bili odgovorni poveljniki polkov in njihovi namestniki, ki bi s tem namenom morali izvesti priprave.«

Na vprašanje, zakaj naj bi se v primeru napadov na cilje na zemlji uporabilo prav letala »Super galeb G4« je priča povedala, da je to letalo »po svojih karakteristikah prav idealno za izvedbo takšnih nalog.«

»Letalo 'Super galeb G4' je bilo lahko oboroženo s štirimi lanserji raket UB16, vsak lanser pa je lahko sprejel 16 raket 57 milimetrov, razen tega je imel top s kalibrom 23 milimetrov, ki se je lahko koristil v vsaki kombinaciji z drugimi sredstvi. To letalo se je prav tako lahko oborožilo s štirimi raketami Munja 128 milimetrov. Razen tega je letalo lahko nosilo po 4 bombe z 250 kilogrami ali 12 bomb s po 50 kilogrami.«

Omenjeni Marijan Vratović je enako kot ostali vključeni v akcije tudi dobil kuverto z ukazi, kjer so bili »podrobno navedeni načini izvršitve naloge« in na tej podlagi je tudi naredil načrte za operacije.

Ob tem je moral narediti tudi načrte za bombardiranje lokacij na področju 18. in 19. paviljona zagrebškega velesejma, hotela »I«, planinskega doma na Sljemenu pri Zagrebu in delov rafinerije Sisak.

Te ukaze je izvršil samo deloma, tako, da je naredil splošni načrt o poletu na višini 4500 metrov, o ukazih pa ni obvestil svojega namestnika. Pripravljal se je namreč za to, da sabotira letala in zbeži z letališča.

Vendar to ne bi preprečilo izvedbe naloge.

»V primeru, da bi vseeno prišlo do vzleta letal in izvršitve ukazov sem prepričan, da bi prišlo tudi do uničenja ciljev, ki so bili predmet tega ukaza,« je dejal.

Da so bile na ljubljanskem gradu tedaj res enote TO pa kaže članek z objavljeno fotografijo Aleša Černivca, fotoreporterja Dela.

V Delu so tedaj namreč iskali imena junakov, ki so bili nad mestom s protiletalskim topom. Prav ta pa je zato bil tudi cilj RV in PVO JLA.

Na vprašanje, kdo bi v tem primeru izdal ukaz za napade na zemlji, je Vratović odgovoril, da bi bil to »poveljnik 5. zračnega korpusa Ljubomir Bajić, ki bi ga izpeljal s pomočjo svojih častnikov in 'častnikov smeri', ki so bili zadolženi za pripravo ukazov za uporabo naših enot.«

Te podatke potrjujejo tudi slovenski viri. Kot piše zgodovinar Božo Repe v virih o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, so že 30. junija ob 10. uri zjutraj proti Sloveniji poletela vojaška letala, o čemer je poročal tudi zagrebški radio.

Vendar so bila nato odpoklicana in so se ob 10.15 vrnila v oporišča.

»Kdo ima največ zaslug za odpoklic letal oz. za to, da niso bila uporabljena v polni bojni moči, je težko ugotoviti, saj je šlo za več dejavnikov. Po pisanju Janeza Drnovška je to dosegel on v pogovorih z (Antejem) Markovićem in (Veljkom) Kadijevićem 30. junija dopoldne, ko naj bi bila letala že v zraku. (Poveljnik 5. vojaške oblasti v Zagrebu, general - op.avt.) Konrad Kolšek zatrjuje,  da je on ves čas vztrajal pri tem, da ima letalstvo omejeno funkcijo zastraševanja in podpore enotam JLA, kar je pomenilo tri do štiri bojne polete nekaj letal dnevno z omejenim bojnim delovanjem (približno 10-odstotno uporabo vseh razpoložljivih letalskih bojnih zmožnosti). Generalštab je načrtoval 90 do 100 letalskih poletov dnevno, in sicer z letališč v Pulju, Zadru, Cerkljah in Bihaću, vendar ukaza za polet neposredno Kadijević ali kdo iz generalštaba ni dal,« navaja Repe.

Vse, kar organizira kriminalec, ki si je prisvojil osamosvojitev, jo hotel vplesti v krvavo vojno in vse od takrat drži #SLO za talko svojih šizofrenih blodenj je treba ignorirati in se od tega distancirati!
Vsakič, ko tako ali drugače pridobi koga na svojo stran, mu zraste ego!

— Prof.dr.mag.art.Leo (@theevilevi) June 24, 2020

Načelnik Generalštaba JLA Veljko Kadijević je 5. korpus vojaškega letalstva tedaj dal na razpolago generalu Kolšku.

Za uporabo večje bojne moči letalstva (okrog 15 letal iz Cerkelj in Bihaća) se je sicer Generalštab JLA odločil že v začetku vojne zaradi spopadov na mejnem prehodu pred karavanškim predorom.

Za polno uporabo letalstva so se poleg generala JLA Blagoja Adžića, ki je ves čas grozil z letalskimi napadi, zavzemali tudi nekateri poveljniki v 5. vojaškem območju, vendar si najvišji oficirji JLA glede tega niso bili enotni.

»Liberalni del« so sestavljali slovenska generala Konrad Kolšek in Ciril Zabret, ki se je v času napadov JLA upokojil, ter polkovnika Petar Stipetić in Vaso Predojević; proti napadom pa je bil tudi poveljnik 5. korpusa vojaškega letalstva generalmajor Marjan Rožič.

Trdo linijo in brezkompromisen spopad so zagovarjali načelnik štaba 5. vojaškega območja generalpolkovnik Dobrašin Praščević, Kolškov pomočnik general-polkovnik Andrija Rašeta in dva generala, ki ju je v pomoč poslal generalštab, Mile Ružinovski (načelnik 1. uprave generalštaba) in Jevrem Cokić.

Rašeta je tudi zamenjal Kolška, ki so ga z ukazom formalno odstranili s položaja že 29. junija, dejansko pa dva dni pozneje.

Kolšku pa naj bi 30. junija uspelo vendarle preložiti letalski napad zaradi tehničnih razlogov.

Vladajoča stranka in njen predsednik mi danes poskušata pokvarit lep spomin na enotnost slovenske politike ob naši osamosvojitvi. Pa jima ne bo uspelo.

Vsem državljankam in državljanom Slovenije čestitam Dan državnosti. pic.twitter.com/1pDBCjbXzG

— Roman Jakič (@RomanJakic) June 24, 2020

»Vendar so v naslednjih dneh znova potekale razprave o večji oz. polni uporabi letal na raznih ravneh in tudi konkretne priprave za to. Četrti dan spopadov je ukaz za delovanje od Kolška zahteval polkovnik Ljubomir Bajić, načelnik 5. korpusa vojnega letalstva. Za začetek so bili predvideni trije polni udari na razne objekte v Sloveniji.

Letala, ki so bila v polni bojni pripravljenosti, naj bi poletela med 6. in 7. uro zjutraj. Za tako akcijo, ki bi povzročila veliko žrtev in materialno škodo ter stopnjevanje tedanjih omejenih spopadov v vojno večjih razsežnosti, v generalštabu JLA neposredne odgovornosti očitno ni želel prevzeti nihče (ukaz bi bilo kaj lahko izdati, saj je poveljevanje zaradi nezaupanja že tako v glavnem potekalo mimo dela poveljstva 5. vojaškega območja). Od tod tudi namen, naj ukaz izda Kolšek.

Ta je Bajićevo zahtevo zavrnil in vztrajal pri dotedanji omejeni uporabi letal. Tisti dan je bila v Beogradu in nato v Zagrebu tudi 'trojka' ES, potekala so pogajanja o sklenitvi premirja. Opustitev množičnega letalskega napada na Slovenijo je bila torej verjetno posledica prepletanja vseh navedenih in morda še kakih (doslej neznanih) dejavnikov,« piše Božo Repe.

V omenjeni zgodbi pa manjka še eden od »doslej neznanih« dejavnikov.

Po navedbi naših virov, je bil v ta dogajanja v smeri umiritve razmer intenzivno vključen tudi tedanji predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan.

Prav njegovi pozivi vojaškim poveljnikom JLA naj bi po navedbah naših virov prispevali k temu, da do hudega uničenja v Sloveniji ni prišlo.

Zato, da se konflikt med JLA in slovenskimi obrambnimi silami leta 1991 ni iztekel veliko huje, so bili torej zaslužni številni, predvsem slovenski častniki v JLA, pa tudi tisti politiki v Sloveniji, ki so umirjali razmere, ne pa tisti, ki so za vsako ceno želeli zaostrovati spopade.

Zgodba o »izdaji« Slovenije, o njenem »razoroževanju« in »mlačnosti« Milana Kučana in drugih, ki niso zagovarjali neodgovorne uporabo vojaške sile ima torej tudi svojo drugo plat.

In ta druga plat medalje kaže, da so tisti, ki niso izdajali ukazov za nesmiselne in nepotrebne napade na JLA in so jih preprečevali v resnici rešili veliko prebivalcev Slovenije, medtem ko so jih tisti, ki so spoštovali nepremišljene in neodgovorne ukaze Janeza Janše s svojim avanturizmom in resnično »nerentabilnimi« odločitvami, če si sposodimo besednjak novinarja Jožeta Možine - resno ogrožali življenja prebivalcev Slovenije.

Maršal gre na srečanje s post fašisti. Stvari so pripeljali tako daleč, da tudi skrivajo ne več, kam spadajo. https://t.co/yk5WQ9HKY6

— Bogdan Biščak (@Fitzroy1985) June 23, 2021

Kaj bi samo en napad z osmimi tonami bomb pomenil za Slovenijo, pa si je mogoče lahko predstavljati v primerjavi s panično evakuacijo skoraj celotnega Maribora leta 2019, zaradi ene same 500-kilogramske in druge 250-kilogramske bombe, zaostale še iz druge svetovne vojne.

Toda o tistih, ki so Ljubljano in Slovenijo rešili pred uničenjem, se danes ob praznikih ne govori.

Hvalijo se le tisti, ki so s pogosto brezumnimi in nesmiselnimi napadi na pripadnike JLA po nepotrebnem smrti in nevarnosti izpostavili številne prebivalce Slovenije.