Tajanijevo opravičilo s figo v žepu: nekaznovanih tudi 883 italijanskih vojnih zločincev

Neprimerne izjave predsednika Evropskega parlamenta (EP) Antonia Tajanija v Bazovici o »italijanski« Istri in Dalmaciji so sprožile burne odzive v Sloveniji in na Hrvaškem. Več kot 25.000 podpisnikov peticije, (ki jo je mogoče podpisati tukaj) trenutno zahteva odstop predsednika Evropskega parlamenta, številka pa se iz uro v uro povečuje.

Predsednik EP se je sicer nato dvakrat opravičil, s čemer je bil del slovenske in hrvaške politike zadovoljen, nekateri pa ne.

Predsednik slovenske vlade Marjan Šarec je ocenil, da bi Tajani moral odstopiti, vendar »dvomi, da se bo to zgodilo«. Po oceni Marjana Šarca je bilo Tajanijevo opravičilo podano »s figo v žepu«.

Toda prav tako je res, da se takšne izjave, kot je Tajanijeva, v Italiji ciklično pojavljajo. Figa v žepu je pravzaprav veliko bolj resna in pogosta, kot se to morda zdi.

Razlog za to pa je tudi dejstvo, da se Italija nikoli ni soočila s svojimi vojnimi zločini in zločinci. In tudi zato danes gledamo neofašistične izpade v Italiji, vse večjo popularnost gibanja Casa Pound in podobne pojave.

Za razliko od Nemčije, ki je na procesih v Nürnbergu in drugod vsaj približno izvedla proces denacifikacije, so namreč Italijani s svojimi vojnimi zločinci ravnali precej bolj prizanesljivo, saj so nekateri od njih še pred izrekom sodb zbežali v tujino, spet drugi pa so bili oproščeni ali pa celo pomiloščeni.

S tem ravnanjem so proizvedli nekakšen samooprostilni mit, ki naj bi temeljil na Italijanih kot dobrih ljudeh.

Toda na osnovi večinoma še neobjavljenega gradiva je na primer tudi italijanski zgodovinar Davide Conti (1977), spisal monografijo (izvirno je izšla 2014), v kateri je razkril, kako je lahko prišlo do tega, da na stotine pripadnikov italijanske vojske in črnih srajc sploh ni bilo kaznovanih.

Pri tem je razkril tudi pogajalske in diplomatske manevre italijanske politike in sodstva, s katerimi so večinoma dosegli njihovo nekaznovanje.

Pomemben del tega je prikrivanje zločinov italijanskih vojnih zločincev. Ta politika se je nadaljevala tudi po samostojnosti Slovenije.

Leta 1996 je tedanja italijanska vlada sprožila podobno medijsko ofenzivo v zvezi s fojbami, kot smo je bili deležni letos. In že tedaj sem opozoril na dejstvo, da je na sedežu OZN v New Yorku pri komisiji za vojne zločine zbrana dokumentacija o 883 italijanskih vojnih zločincih, ki so v času italijanske okupacije 1941-1943 delovali na takrat okupiranem območju.

Vsaj sto od njih, najverjetneje pa okoli 130 je odgovornih tudi za zločinska dejanja na območju ljubljanske pokrajine, toda nihče od njih ni bil nikoli kaznovan in nihče od njih ni bil nikoli izročen pravosodnim organom naše prejšnje (SFRJ) ali sedanje države.

V arhivih OZN so sicer zabeležena imena več kot 1200 italijanskih vojnih zločincev, ki so zločine storili tudi drugje, ne samo na ozemlju Jugoslavije.

Za svoje zločine v Sloveniji ni odgovarjal še niti en sam. 

Samo v agencijah Združenih narodov je na seznamih najbolj okorelih italijanskih zločincev, ki so se izživljali na področju nekdanje Jugoslavije skoraj toliko (883), kolikor je bilo vseh pobitih v tako imenovanih "fojbah" (1504 mrtvih oziroma 864 pripadnikov vojaških formacij).

Na seznamu Združenih narodov smo namreč našteli več kot 130 oseb italijanskega rodu, ki so tam zaradi mučenj, umorov in krutih zasliševanj, ki so jih storili na slovenskem ozemlju. Od tega naj bi jih 30 storilo zločine v Ljubljani. 

Italijansko preganjanje odgovornih za fojbe je zato še posebej neverodostojno tudi zato, ker je Italija doslej striktno zavračala tudi vse jugoslovanske zahteve po ekstradikciji svojih zločincev.

V Jugoslaviji se je z vojnimi zločini ukvarjala Državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, ki je bila ustanovljena že leta 1943 in je imela tudi ustrezne republiške podkomisije. Njihovo delo je trajalo do leta 1947 in je bilo precej resno.

Slovenski član je bil Mariborčan Maks Šnuderl, komisija pa je imela svoje izpostave s stalnimi diplomati tudi v Veliki Britaniji, Nemčiji in Avstriji. Kar se tiče zločinov storjenih v Sloveniji je bila njena slovenska podkomisija natančna; po njenih podatkih je bilo v Sloveniji v času okupacije 35.488 ubitih, 32.747 ranjenih in 264.054 aretiranih ter interniranih.

Te številke ne vključujejo padlih in ranjenih v partizanski vojaških enotah, pač pa samo ljudi, ki so bili prizadeti s kršenjem mednarodnega prava.

Te zločine je po ocenah Državne komisije v Jugoslaviji storilo 66.420 vojnih zločincev med katerimi jih je bilo 17.175 pripadnikov okupatorskih sil. Med temi zavzemajo italijanski zločinci s 3618 storilci zločinov spoštljivo drugo mesto, takoj za Nemci, ki prednjačijo z 4017 svojimi zločinci.

Državna Komisija je zato ob svojem delu pripravila kar 47 referatov o zločinih Italijanov v Sloveniji in poseben referat o neizročanju zločincev s strani anglo-ameriških zaveznikov, slovenska podkomisija pa je sama pripravila 715 odločitev o pregonu vojnih zločincev, ki jih je med drugim izročila tudi Udbi.

Uspeha pa pri tem ni bilo, ker so zaradi bližajoče se hladne vojne angloameriški zavezniki preprosto prenehali z izročanjem zločincev.

Jugoslavija je tako od Italije pod anglo-ameriško okupacijo najprej zahtevala izročitev 300 italijanskih zločincev. Odobrenih je bilo 25, nerešenih pa je ostalo 275 primerov. Ob tem je potrebno reči, da so se v Italijo skrili vsi najbolj okoreli vojni zločinci in to ne samo tisti, ki jih je zahtevala jugoslovanska Državna komisija, pač pa tudi takšni, katerih izročitev je potrdila tudi Komisija Združenih narodov za vojne zločine.

Na listi Komisije združenih narodov za vojne zločine v Londonu je bilo namreč od 4800 poslanih zahtev registriranih vsega skupaj 2868 vojnih zločincev.

Zločinci so bili razvrščeni na listo A, sumljivi na listo S, priče pa na listo W. Vse osebe so morale skozi temeljito oceno dokaznega materiala, jugoslovanska Državna komisija pa je Komisiji Združenih narodov poslala samo zahteve po registraciji organizatorjev in težjih vojnih zločincev. Tudi med temi Italijani zasedajo visoko mesto.

Na listi A je bilo tako strani Združenih narodov verificiranih 883 zločincev, 39 sumljivih na listi S in ena priča na listi W. Toda ker odločitve Komisije za zločine pri OZN niso neposredno obvezovale nobene od držav, so se predvsem italijanski zločinci velikokrat izmaknili svoji kazni.

Tudi v zaključnem poročilu jugoslovanske Državne komisije je tako zapisano splošno znano dejstvo, da so "vojnim zločincem v Italiji dajali zatočišče in celo najbolj odgovorne položaje ... namesto da bi pomagali pri njihovem iskanju in izročitvi."

To je postalo očitno že takoj po koncu druge svetovne vojne.

Jugoslavija je namreč takoj po osvoboditvi od anglo-ameriških oblasti zahtvala izročitev 44 največjih zločincev, ki so bili registrirani v OZN. Toda Italija ni želela izročiti nobenega.

Po podpisu miru z Italijo je Komisija znova zahtevala izročitev in tokrat zahtevala izročitev najbolj okorelih 49 zločincev. Italija je znova zavrnila jugoslovanske zahteve.

Od torej skoraj tisoč registriranih italijanskih zločincev pri Komisiji Združenih narodov za vojne zločine ni bil Jugoslaviji izročen, (še manj pa npr. zaradi zločinov v Sloveniji obsojen v Italiji) niti eden.

Tudi v Jugoslaviji sami sta bili zato ob mnogih drugih sojenjih samo dve večji sojenji italijanskim zločincem in to skupini italijanskih zločincev na čelu s kapetanom Paniccuci Ginom zaradi zločinov v Črni gori ter skupini, ki jo je (prav tako v Črni gori) vodil karabinijer Marini. Za množične poboje izvršene v Sloveniji ni v Jugoslaviji odgovarjal niti eden od najbolj težkih italijanskih vojnih zločincev.

Nekaj podobnega velja za ogromno materialno škodo, ki jo je Italija povzročila Sloveniji. Samo slovenska državna komisija je septembra leta 1946 za škodo povzročeno s strani italijanskega okupatorja zahtevala odškodnino v višini 8 milijard dinarjev ali 1,6 milijarde ameriških dolarjev (po uradnem tečaju).

Na koncu pa je bila na pariški mirovni konferenci Italiji dosojena odškodnina 125 milijonov dolarjev, ki bi jo morala – pa je večinoma ni – plačati Jugoslaviji.

V dolgih spiskih so do centa natančno obračunani vsi italijanski zločini, požigi, deportacije in uničevanja. Na javnih objektih so tako Italijani v času okupacije naredili za 800 milijonov dolarjev, na zasebnih pa za 600 milijonov dolarjev škode.

Kot odškodnino za tiste, ki so izgubili službo je komisija zahtevala 1,7 milijona dolarjev odškodnine, za tiste, ki so utrpeli izgubo zaradi odklonitve službe pri okupatorju pa 1,32 milijona dolarjev. Ob tem je za 29.079 tistih, ki so jim italijanski okupatorji odvzeli svobodo, za 25.000 interniranih (25.000 interniranih v preko 30 taboriščih), 1778 izseljenih in 5851 ubitih ali pogrešanih, 145 ustreljenih talcev, 13.186 obsojenih pred vojaškimi sodišči (83 na smrt, 412 na dosmrtno ječo, 3082 na 30 let zapora) Komisija zahtevala prav malo denarja.

Malo več kot milijardo in pol dolarjev torej za 14.174 uničenih, 9499 poškodovanih zgradb in nekaj deset tisoč njihovih nesrečnih stanovalcev.

Ocena seveda zajema samo vojni čas, ne pa dolga leta brezskrbnega in z današnje perspektive popolnoma brezplačnega požiganja zgradb, ukinjanja šol, potujčevanja in nasploh finančno nikoli obračunanega preganjanja vseh južnih Slovanov na italijanskih tleh v času fašizma.

Italija je od vsega, kar bi morala plačati, na koncu Jugoslaviji povrnila le okoli 30 milijonov dolarjev. Po nekaterih podatkih naj bi jih dolgovala še 200 milijonov, vendar je nadaljne pogovore Italija zavrnila. 

V primerjavi s temi številkami se zdi današnje in ponavljajoče se italijansko izpostavljanje ubitih v fojbah popolnoma neprimerno. Ob naslednjem podobnem primeru bi morali v Sloveniji najprej izpostaviti vsa našteta dejstva in šele potem razpravljati o nujnosti vsekakor potrebnih spravnih dejanj.