REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Italijanska amnezija: »pozabili« so na represijo nad Slovenci

Italijanska amnezija: »pozabili« so na represijo nad SlovenciTajani in streljanje slovenskih domoljubov

Ponoven vzpon neofašističnih sil v Italiji povzroča tudi nepoznavanje zgodovine. In kot je dejal George Santayana – tisti, ki se ne bodo naučili iz zgodovine, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.

Predsednik Evropskega parlamenta (EP), Antonio Tajani je na slovesnosti v Bazovici izrekel besede, ki so izražale ozemejske pretenzije do Slovenije in Hrvaške. »Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija,« je na proslavi dejal Tajani.

Tajani se je sicer pozneje »opravičil« za svoje besede, toda tako, da je kritikom sporočil, da so njegove »izjave napačno razumljene«, ker »se omemba italijanske Dalmacije in Istre ni nanašala na geografska območja, temveč je govoril o optantih iz Istre in Dalmacije, ki govorijo italijanski jezik, ter njihovih potomcih.«

Tisti, ki se ne bodo naučili iz zgodovine, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.

To je seveda tako cinično kot neresnično. In prav zato so njegov – pred skorajšnjimi volitvami sicer malo verjeten -, odstop že zahtevali mnogi, ki so se podpisali na peticijo.

Dodal je tudi, da je tu »na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani,« žrtve pobojev pa je označil za »žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso izpustili italijanske zastave.«

Italija - slovesnost v Bazovici
Komemoracija v Bazovici.

Te Tajaninejeve – in podobne trditve, ki so jih takoj ponovili tudi v Sloveniji -  o tem, kako naj bi partizani v fojbah pobili »na tisoče« Italijanov, pa so zavajajoče tudi zato, ker so zgodovinsko netočne. Ob tem tudi popolnoma pozabljajo celoten kontekst takratnih dogodkov.

Razlog za ponoven vznik italijanskega fašizma se zato skriva tudi v nepoznavanju zgodovine.

Razlog za ponoven vznik italijanskega fašizma se zato skriva tudi v nepoznavanju zgodovine.

Za razčiščevanje preteklih dogodkov in odnosov sta obe državi leta 1993 ustanovili mešano komisijo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev. Leta 2000 je objavila skupno poročilo.

Pri prvih fojbah, v Istri leta 1943, po oceni komisije ni šlo za del nekakšnega genocidnega načrta, ampak lokalno maščevanje. »Poboji niso bili zagrešeni le iz narodnostnih in socialnih motivov, temveč tudi zato, da bi prizadeli lokalni vladajoči sloj,« je zapisala komisija.

Italijanski vojaki v Ljubljani
V Ljubljanski pokrajini je oblast kmalu prevzela italijanska vojska.

Pri pobojih dve leti pozneje je dala nekoliko drugačno oceno. Šlo je za državno nasilje, je ugotovila komisija, ki sta jo vodila Milica Kacin Wohinz in Giorgio Conetti. Poboje je že izvajala zmagovita jugoslovanska vojska, a spet ne zaradi genocidnih vzgibov. Po oceni komisije so »večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ...«

Na območju, ki so ga obvladovali slovenski partizani, je bilo pobitih okrog 1.600 ljudi. Večina usmrčenih naj bi bila policijskih agentov, karabinjerjev, pripadnikov drugih italijanskih varnostnih sil, ovaduhov ali financerjev fašističnega gibanja.

Povojna oblast je takrat v Gorici, Trstu in Kopru aretirala od sedem do devet tisoč ljudi. Večino jih je izpustila. Na območju, ki so ga obvladovali slovenski partizani, je bilo pobitih okrog 1.600 ljudi, je pozneje ugotavljala zgodovinarka dr. Nevenka Troha, članica slovenskega dela komisije.

Večina usmrčenih naj bi bila policijskih agentov, karabinjerjev, pripadnikov drugih italijanskih varnostnih sil, ovaduhov ali financerjev fašističnega gibanja. V povojnem kaosu so bili tudi primeri likvidacij po pomoti.

Seveda je vsaka takšna smrt, enako kot zunajsodni poboji na slovenskih tleh, vredna obsodbe, vendar ni šlo za poboje »več tisoč« ljudi, še posebej ne za množične poboje otrok, kot je partizanom podtikal italijanski podpredsednik vlade in notranji minister Matteo Salvini.

Italijani se slikajo po poboju v Sloveniji
Še en »uspeh« okupacijske italijanske vojske v Sloveniji.

Otroci pa so res množično umirali toda zaradi ravnanja fašistične Italije. Samo v zloglasnem taborišču Kampor na Rabu, kjer je med drugo svetovno vojno zaradi neznosnih razmer trpelo in umiralo približno 15.000 internirancev, jih je bila približno tretjina Slovencev. Na cesti na poti v Kampor stoji spomenik, ki so ga odkrili v spomin umrlim in živim v opomin, v njem pa so vklesane črke: »Na tem polju je bilo v letih 1942-1943 taborišče smrti slovenskih in hrvaških otrok in žena.«

Italijanska vojska je na ozemlju današnje Slovenije požgala in porušila več kot 10.000 hiš ter pobila približno 7.000 civilistov ter ujetih in ranjenih partizanov.

V poročilu mešane italijansko-slovenske zgodovinske komisije iz leta 2000 je zapisano:

»Na naraščajoči uspeh partizanskega boja in na vse ostrejše nasprotovanje prebivalstva do okupatorja je Mussolini odgovoril s prenosom pristojnosti s civilnih oblasti na vojaška poveljstva, zato da so lahko ta uvedla surovo represijo. Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakovrstnih prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji (med njimi Rab, Gonars in Renicci), v procesih pred vojaškimi sodišči, v zaplembah in uničevanju premoženja, v požigih domov in vasi. Bilo je na tisoče mrtvih: padlih v bitkah, obsojenih na smrt, ustreljenih talcev, ubitih civilistov. V taborišča je bilo odgnanih okrog 30.000 ljudi, večinoma civilistov, žensk in otrok. Mnogi so od trpljenja umrli. Nastali so načrti o množični deportaciji Slovencev iz Ljubljanske pokrajine. Nasilje je doseglo vrhunec med štirimesečno italijansko vojaško ofenzivo, ki so jo italijanske okupacijske oblasti začele poleti 1942, da bi si spet zagotovile nadzor nad vso pokrajino.«

Zločini italijanske vojske v Sloveniji
Zločini italijanskih okupatorjev v Sloveniji.

Zgodovinski podatki razkrivajo prave razmere italijanskega »etničnega čiščenja.« Zelo podobno je bilo tudi v drugih delih okupirane Jugoslavije.

V devetindvajsetih mesecih okupacije so Italijani v Ljubljanski pokrajini ustrelili več kot tisoč talcev, odgnali v internacijo približno 30.000 - 40.000 Slovencev, požgali in porušili več kot 10.000 hiš ter pobili približno 7.000 civilistov ter ujetih in ranjenih partizanov. V Ljubljanski pokrajini, ki je takrat imela približno 360.000 prebivalcev, je bilo med italijansko zasedbo približno 70.000 ljudi zaprtih oziroma interniranih in 15.000 ubitih. Vsak peti prebivalec Ljubljanske pokrajine je bil zaprt in kar štiri odstotke prebivalcev so Italijani pobili. Po podatkih jugoslovankh organov je bilo v Sloveniji sicer v času okupacije 35.488 ubitih, 32.747 ranjenih in 264.054 izseljenih.

Približno 70.000 ljudi v Sloveniji je bilo zaprtih oziroma interniranih, in 15.000 ubitih.

Italijanski okupatorji so požgali tudi številne vasi. Na primer Brkine. Brkini so bili 4. junija 1942 prizorišče krvavega maščevanja italijanskih vojaških enot nad civilnim prebivalstvom zaradi njegovega domnevnega sodelovanja s partizani.

Na ukaz reškega prefekta Temistocla Teste so italijanske oborožene enote vdrle v vasi Kilovče, Ratečevo Brdo, Gornja Bitnja, Dolnja Bitnja, Podstenje, Podstenjšek in Mereče, požgali 117 hiš, pobili 32 talcev in 462 prebivalcev odgnali v internacijo.

Streljanje talcev vas Dane- Italija
Italijanski vojaki streljajo talce - domačine iz vasi Dane v Loški dolini 31. julija 1942

Smrti v taboriščih niso sejali krogle in bajonet. Ljudje so umirali zaradi lakote in žeje, vročine, ledene burje in številnih bolezni. Grozljive zgodbe preživelih pripovedujejo o neznosnem smradu, ki so ga poleg trpečih prenašali le še glodavci, in umazaniji, v kateri so se ugnezdile kolonije uši.

O neskončnih mukah taboriščnikov pričajo številni dokumenti, preživeli se spominjajo pošastnih razmer, v kakršnih so se rojevali otroci. Samo na Rabu se je pod šotori po do zdaj znanih podatkih rodilo 53 otrok, umrlo jih je 13. Vseh otrok do 15. leta starosti je bilo tedaj na Rabu 163, mnoge od njih pa so Italijani deportirali v Gonars.

Italijanski zločini v Sloveniji
Slikanje italijanskih vojakov po pobojih civilistov v Sloveniji.

Več kot 1.200 italijanskih uradnikov in vojakov je bilo osumljenih storitve vojnih zločinov, o čemer je bila po 2. svetovni vojni zbrana in predana dokumentacija pristojnim mednarodnim oblastem. Vendar pa noben pripadnik italijanskih okupacijskih oblasti, vojske ali drugih formacij ni bil postavljen pred sodišče za množične vojne zločine, izvršene med okupacijo v Afriki, na Balkanu, v Sloveniji in na vzhodni fronti.

Še več, pripadniki italijanskega državnega aparata in sodstva so jih po drugi svetovni vojni - zaščitili. 

Pripadniki italijanskega državnega aparata in sodstva so italijanske vojne zločince po drugi svetovni vojni - zaščitili.

Pred leti je podobno napako, kot jo je sedaj naredil Antonio Talijani - torej 12. septembra 2003, na takratno 60. obletnico osvoboditve komparskega taborišča, naredil tedanji predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi.

Številne žrtve in njihove države je užalil z izjavo, češ da je Mussolini na tisoče ljudi pošiljal na Rab v konfinacijo »na počitnice.«

Sporno izjavo so obsodile številne demokratične in veteranske organizacije doma ter po svetu, dolžni pa mu niso ostali niti ugledni svetovni mediji. Pariški Le Monde je tedaj med drugim zapisal: »Njegova stališča nas sramotijo, zato je čas, da se sistem predsedovanja EU spremeni, in to tako, da se prepreči, da bi lahko kar vsak predstavljal Unijo.«

Šestnajst let pozneje smo znova na isti začetni točki. Poskusi revizionizma zgodovine se, kot dokazujejo izjave Antonija Tajanija, znova pojavljajo.

Komentarji