Znova spregledano: kako je v usodnem trenutku Stevan Švabić ubranil Ljubljano pred Italijani

Konec prve svetovne vojne pred 100 leti je bil za Slovence precej dramatičen.

Avstro-ogrska vojska se je vračala domov slovenskim krajem pa so se hitro približevale italijanske sile, ki pa so imele ukaz, da slovenske kraje »osvobodijo« in priključijo Italiji. Poleg Italije je tudi Madžarska takšno stanje s pridom izkoriščala in širila svoje državne meje na račun slovenskega narodnostnega ozemlja.

Še preden je general Rudolf Maister razorožil avstrijski Shutzwehr v Mariboru, so se te nevarnosti jasno pokazale vladi v Ljubljani, ki pa razen nekaj prostovoljcev ni imela svoje vojske.

Napredovanje tujih vojsk bi se lahko za Slovence precej slabo končalo, če ne bi Italijanov, ki so se vse bolj približevali Ljubljani, zaustavili pripadniki sil antante, vojaki kraljevine Srbije.

O tem so nas ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, torej pred štirimi leti sicer spomnili na RTV SLO, vendar je bila prav ob stoti obletnici teh dogodkov, v preteklih dnevih, ta tema v osrednjih medijih znova nekoliko pozabljena.

Res pa je, da je poveljnik srbskih čet Stevan Švabić v Ljubljani naposled dobil svojo ulico - ampak kot kaže posnetek (spodaj), z napačno napisanim imenom oziroma črko ć.

Dogajanje tedaj morda res najbolj avtentično opišejo samo avtentični članki, objavljeni sredi dramatičnega dogajanja v tedanjem slovenskem časopisju.Kratek in avtentičen oris dogodkov, na podlagi zapisov časnikov, je bil pred dvema letoma objavljen tudi tukaj.

Intervencija entente in Srbije

Zagreb, 15. novembra. Po nalogu zastopnika vrhovnega zapovedništva srbske vojske podpolkovnika Dušana Simovića v Zagrebu in v sporazumu s poverjenikom za narodno obrano pri Narodnem Vjeću v Zagrebu dr. Drinkovićem je dobil poveljnik srbskih čet v Ljubljani Stevan Švabić povelje, naj prepreči vsako nadaljno prodiranje italijanskih čet na slovenskem ozemlju. V zmislu tega naročila je poslal podpolkovnik Švabić včeraj v Logatec svoje parlamenterje in dal izročiti komandantu italijanskih čet noto, ki se v bistvu glasi tako-le:

Čete kraljevine Srbije so po doseženem sporazumu z vlado Narodnega Vjeća v imenu ententnih sil prevzele oblast v Ljubljani. Imam ukaz, da preprečim vsak prihod zavezniških italijanskih čet v okupirano območje. Bilo bi mi jako neprijetno, ako bi moral v izvrševanju danega ukaza rabiti orožje, za kar imam poblastilo. Ako bi moralo priti do prelivanja zavezniške krvi, bi srbske čete za sebe odklonile vsako odgovornost. (…)

Italijanski terorizem v Istri.

Opatija, 15. novembra. Italijanski poveljnik je prepovedal prodajo slovenskih in hrvatskih listov, dočim se smejo razni italijanski listi prosto razpečevati. Italijani so zasedli tudi poštni urad in prisilili uradnike, da so prisegli italijanskemu kralju. To očito kršenje mednarodnega prava je vzbudilo med jugoslovanskim prebivalstvom veliko razburjenje.

Reka, 15. novembra. Italijanske čete so zasedle Podgrad v Istri. Patrulje razorožujejo jugoslovansko prebivalstvo, pobirajo vojaški materijal in s silo odstranjujejo vse hrvatske in slovenske znake in zastave, čeprav stanujejo v celem okraju sami Jugoslovani. Italijanski poveljnik je izdal povelje, da morajo civilni prebivalci pozdravljati laške oficirje.

Slovenski narod, 15. novembra 1918

Mobilizacija jugoslovanske armade.

Vojne je sicer konec, a našim krajem pretijo nove nevarnosti. V naše kraje se valijo armade, ki bežijo iz Italije v svoje domove. Na stotisoče vojakov je prepuščenih popolnoma lastni usodi: brez vodstva, brez živil tavajo okoli, kradejo, plenijo in požigajo. Tudi na druge načine grozijo nemiri in neredi v naših krajih. Mir in red pa more napraviti samo dobra in številna armada. Radi tega je slovenski poverjenik za narodno obrano izdal razglas, da se morajo častniki, črnovojniki in moštvo letnikov 1879 do 1900 nemudoma zglasiti pri svojih kadrih v Ljubljani, Borovljah, Celju in Mariboru.

Straža, 15. novembra 1918

Italijanska patrulja v Ljubljani.

Z vlakom št. 852 se je danes ob 4. zjutraj pripeljala v Ljubljano pod poveljstvom nekega nadporočnika italijanska patrulja, ki je štela kakih 20 mož. Ko je italijanski častnik na kolodvoru hotel izstopiti, ga je takoj obkolila srbska patrulja, in poveljujoči srbski častnik je italijanskega nadporočnika opozoril, da je Ljubljana v območju srbskih kot ententnih čet. Zato mu zabranjuje v Ljubljani izstopiti, v slučaju, da bi pa vendar le hoteli Italijani to storiti, bi bili Srbi primorani jih razorožiti. Kakor se je izkazalo, so se Italijani pomotoma pripeljali v Ljubljano. Bili so na potu na Vrhniko in so hoteli izstopiti na Brezovici, da bi se peljali na Vrhniko. Italijanska patrulja se je seveda s prvim vlakom zopet vrnila proti jugu.

Slovenski narod, 16. novembra 1918

Mažarska grozodejstva v Medjimurju in Prekmurju.

Iz Medjimurja in Prekmurja prihajajo strahovite vesti o mukah, ki jim je izpostavljen naš tamošnji narod. Po vaseh so nabiti lepaki, da mora vsakdo priseči zvestobo madžarski državi, a kdor tega ne stori, se obesi. Za klic »Živijo Slovenci« je določena kazen smrt s kroglo. Ljudje trumoma beže preko Mure v Ljutomer in druge naše obmejne kraje ter prosijo pomoči. Toda naše lokalne oblasti so preslabe, da bi mogle napraviti konec tem grozovitostim. K vsemu temu prihaja še vest, da ostane Prekmurje izven demarkacijske črte in torej teh naših krajev ne zasedejo zavezniške čete.

Madžari bodo imeli torej ravno časa dovolj, da postrele in poobesijo ta del našega naroda. S temi nesrečniki vred se vprašujemo tudi mi: Ali res ni mogoče pomagati?

Slovenec, 18. novembra 1918

Kaj pa Trst in Gorica?

Danes priobčujemo protestno noto Narodnega veča, ki zastopa celokupno Jugoslavijo na zunaj, v zadevi zasedanja jugoslovanskega Primorja po Italijanih. Obenem priobčujemo odgovor srbske vlade na eno prejšnjih not Narodnega veča. V tem odgovoru je, kakor tudi v novi noti Narodnega veča govor le o Reki in o Dubrovniku, nikjer pa se ne omenjata naš Trst in naša Gorica. Naše ljudstvo pričakuje pomoči proti nasilnostim Italijanov v Trstu, Gorici in po drugih krajih našega slovenskega Primorja, ki je danes izročeno takorekoč Italijanom brez milosti pod nož. Nihče se ne briga za te stotisoče naših bratov, ki so, najidealnejši in najdelavnejši med nami vsemi, čuvali našo mejo ter najbolj vneto delovali za svobodno Jugoslavijo. Danes pa namesto zaželjene svobode občutijo novo robstvo, morda hujše od prejšnjega. (…)

Slovenec, 19. novembra 1918