»Non paper«: Janša demantiral Ramo, Albanci pa navdušeni nad »slovenskim predlogom« nove razmejitve na Balkanu

Zapletom z »non paperjem«, zaradi katerega so se po pozivu slovenske veleposlanice v BiH na zagovor pred oblastmi v BiH pred slovenskimi veleposlaništvi pričele celo že demonstracije pred slovenskimi veleposlaništvi - ni videti konca.

Kritični so seveda predvsem v Bosni in Hercegovini.

Potem, ko je albanski predsednik Edi Rama dejal, da je ta dokument in zemljevid videl še predno ga je pokazal Janši, se je oglasil tudi Janez Janša in – demantiral Edija Ramo.

V tvitu se sicer znova ukvarja z zemljevidom in ne dokumentom, tako da je tudi ta demanti nekoliko dvoumen.

Kljub temu pa dokazuje, kako težko je pojasniti, kaj je bilo sploh objavljeno, kdo je avtor tega prostega spisa in kakšni so sploh interesi, ki stojijo za lansiranjem dokumenta, ki predvideva risanje novih državnih mej na Balkanu.

Ne z albanskim PV ne s kom drugim nisva risala ali obravnavala nobenega zemljevida razdeljene Bosne. Nazadnje sem zemljevid z v vojni razdeljeno BiH imel pred sabo maja 1993 na obisku v Pentagonu, ko smo iskali rešitve za zaustavitev oboroženih spopadov.https://t.co/ARrlu486RY

— Janez Janša (@JJansaSDS) April 18, 2021

Brez tega pa dejansko sploh ni jasno, kakšen je pomen zapisane vsebine v spornem »non paperju.«  

Vse bolj pa se zdi, da »non paper« res ni delo slovenske diplomacije in da je Slovenija, v kolikor je res sodelovala pri distribuciji takšnega dokumenta, najverjetneje stopila v past tistih, ki so želijo Velike Albanije oziroma združitve Albancev v različnih državah v eno samo državo.

To dokazujejo tudi odzivi različnih albanskih in kosovsko-albanskih medijev, politikov in različnih albanskih »analitikov« mednarodnih odnosov.

Vsi ti istočasno razkrivajo lastno neobjektivnost, ker radi vidijo iver v tujem očesu, ne pa bruna v svojem.

Povedano drugače – za njih je trganje drugih držav zaradi oblikovanja njihove, večje, nekaj povsem normalnega in predstavlja »popravljanje zgodovinskih krivic«, podobno početje drugih pa je seveda nujno »genocid«, »etnično čiščenje« in »kršitev mednarodnega prava.«

Poglejmo samo en primer, ki pa je povsem tipičen.

Tako na primer Elis Gjevori, ki piše za turški TRT World, po dolgem navajanju vseh primerov srbskega etničnega čiščenja od Bosne pa do Kosova ocenjuje, da ima Kosovo »delujoče institucije«, ki včasih sicer ne delujejo popolno, da pa se Bosna še vedno »bori«, da bi zgradila »unificiran sistem« zaradi odpora srbskih in hrvaških političnih si.

S svojimi petimi predsedniki, 14 parlamenti in 136 ministri naj bi bil sistem države eden najbolj zapletenih na svetu.

»Slovenski dokument išče kontroverzno, toda novo rešitev za prekrite regionalne blokade, ki so bile vzpostavljene v zadnjih desetletjih,« ocenjuje Gjevori.

Za avtorja bi bila združitev Republike Srbske s Srbijo »grenka pilula« za Bošnjake po vsem, kar so doživeli v času bosanske vojne in bi predstavljala izpolnitev vojnega cilja – Velike Srbije.

Toda »za Albance na Balkanu bi dogovor rešil zgodovinski problem, ki je privedel do čudne situacije, da večina Albancev živi izven meja albanske države,« je prepričan ta avtor.

Ob tem naj bi bili Albanci v Črni gori, Srbiji in Severni Makedoniji občasno žrtve represije, zaradi katere bi se nato upirali.

»Na Kosovu si 95 odstotkov prebivalstva želi združitve z albanskim narodom, ki mu pripadajo. Situacija je podobna v Albaniji. Meja med Albanijo in Kosovo dejansko ne obstaja,« navaja avtor »slovenski« dokument.

Pri vsem tem je seveda pozabil na nekaj malenkosti – da so tudi Albanci Kosovo etnično očistili, kar se je začelo že pred desetletji, kulminiralo pa s pogromom leta 2004, ko so zažgali na desetine srbskih cerkva in ubili številne, še preostale Srbe.

Pozabil je tudi povedati, da so se pregnani kosovski Albanci po letu 1999 na Kosovo večinoma vrnili, Srbi pa ne.

Tudi zato je danes Kosovo skoraj popolnoma etnično čisto, to čistost pa varujejo tudi slovenski vojaki v misiji KFOR-ja in zato dobivajo tudi medalje.

In predvsem seveda ni res, da večina Albancev ne živi v Albaniji, prav tako pa je neresnica, da bi bila situacija, po kateri velik del nekega naroda živi izven svojih meja zelo čudna. Takšna je tudi situacija v primeru Madžarov, Srbov in številnih drugih narodov.

»Na Kosovu je levosredinska Levizja Vetevendosje (LVV) — kosovska stranka za samoodločbo – ki jo vodi Albin Kurti nedavno dobila skoraj 50 odstotkov glasov. To je tudi stranka z najbolj jasnim programom, ki zahteva miroljubno združitev z Albanijo,« v isti smeri navaja avtor.

Potem citira besede Juxhina Cela, političnega aktivista v Albaniji ki je »pozdravil slovenski dokument kot edino pot za zagotavljanje stabilnosti v regiji.«

»Nobena etnična skupina ne bi smela živeti v državi, ki je ne želi in zgodovina nam je pokazala, da to ne pomeni nič drugega kot nekaj, kar sproža konflikt. Glasovanje manjšin sposobnost držav, da delujejo,« je prepričan.

In zato bi za Kosovo, ki se »bori za mednarodno priznanje« de facto združitev z Albanijo »končalo s srbskimi poskusi spodkopavanja kosovske suverenosti in položaja v mednarodni skupnosti,« trdi ta aktivist.

Avtor opozarja tudi na nevarnosti »statusa quo, ki je zamrznil konflikt« v zadnjih tridesetih letih, ker tudi ta ni brez nevarnosti.

Nato citira »raziskovalno nalogo« Pira Rexhepija, ki Bruselj opozarja da si prizadeva »za ustvarjanje fizičnih in političnim meja, ki delijo muslimane na Balkanu in ga ločujejo od širšega muslimanskega sveta.«

Rexhepi opozarja, da EU vidi še posebej evropske države z muslimansko večino kot »potencialno varnostno grožnjo za celotno varnost in stabilnost EU.«

Elis Gjevori je zato prepričan, da je za zdaj »slovenski predlog« povzročil zgolj razprave in da bo bolj pomembno to, kakšne bodo posledice tega po koncu leta 2021, ko bo predsedovanje EU prevzela naslednja država članica EU, ko bo potrebno biti pozoren na to, ali bi ta »slovenski predlog« lahko dobil kakšno večjo politično podporo.

Z drugimi besedami, sporočilo avtorja in njegovih sogovornikov je jasno: čas je, da se Kosovo in Albanija združita in da se združijo tudi vse ostale albanske pokrajine, da bi dobili prvo funkcionalno državo, manjšine pa zgolj škodijo temu procesu.

Vsi drugi, ki si želijo živeti v podobno funkcionalnih državah ali ne pristajajo na spremembe meja so zagovorniki konfliktov, albanske zahteve pa so popravljanje zgodovinskih krivic...

Škoda za Slovenijo, za katero se sedaj zdi, da podpira takšne ideje na Balkanu je v mednarodni skupnosti že ogromna.

Ves svet govori le še o »slovenskem  predlogu« prekrajanja Balkana, najbolj navdušeni pa so seveda albanski geopolitiki.

Če Slovenija res ni imela ničesar z »non paperjem«, če ja padla v albansko ali neko drugo past, potem bi politiki in diplomati morali to veliko bolj odločno zanikati in pri tem razkriti vse, tako avtorje dokumenta kot diplomate, ki so Slovenijo porinili v to neverjetno mednarodno in diplomatsko katastrofo, ki je ugled države sesula v prah in koristi predvsem zagovornikom Velike Albanije.