REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Laž o atomski bombi: Na Nagasaki in Hirošimo so ju odvrgli zaradi Rusov, ne zaradi zmanjšanja vojaških žrtev

Laž o atomski bombi: Na Nagasaki in Hirošimo so ju odvrgli zaradi Rusov, ne zaradi zmanjšanja vojaških žrtevAtomska bomba nad Nagasakijem. Vir: Twitter, zajem zaslona

Tudi ob letošnji oblestnici bombardiranja Hirošime in Nagasakija se v mednarodni in domači javnosti ponavljajo netočne trditve o tem, da je bilo bombardiranje obeh japonskih mest pač »nujno«, predvsem zaradi zmanjševanja ameriških žrtev.

Ta mesta so bila do tedaj ena redkih, ki so bila le malo razrušena v vojni, a Američani so za demonstracijski učinek potrebovali prav takšna.

Na današnji dan ob 11 uri in dve minuti so ameriške oborožene sile odvrgle atomsko bombo na Nagasaki.

Tri dni pred tem ob 8.15 uri po lokalnem času pa je eksplodirala prva atomska bomba in uničila okoli 90 odstotkov mesta Hirošima. Uporaba atomske bombe v Hirošimi pred 77 leti pomeni prvo uporabo jedrskega orožja med vojno. Štiri tone težka atomska bomba ZDA iz obogatenega urana, imenovana Little Boy oziroma Deček je takoj ubila 80.000 ljudi. Kasneje je zaradi posledic eksplozije skupno število žrtev doseglo okoli 140.000.

Eksplozija bombe z imenom Fat man (Debelinko) s plutonijevo sredico je zahtevala okoli 40.000 smrtnih žrtev v Nagasakiju, za posledicami pa je kasneje umrlo še okoli 30.000 ljudi.

Za bombardiranje je bilo pridobljeno tudi soglasje Združenega kraljestva, kot je zahteval Quebeški sporazum, 25. julija pa so bili izdani ukazi za uporabo atomskih bomb proti Hirošimi, Kokuri, Niigati in Nagasakiju.

Ti cilji so bili izbrani, ker so bila to velika urbana območja, ki naj bi imela tudi vojaško pomembne objekte.

V resnici pa so bili izbrani zato, ker so bila ta mesta do tedaj ena od redkih, ki so bila le malo razrušena v vojni.

Za demonstracijski učinek so Američani skupaj z zavezniki potrebovali prav takšna.

6. avgusta so bombardirali Hirošimo, japonski premier Suzuki pa je ponovil zavezo svoje vlade, da bo ignorirala zahteve zaveznikov in se bo Japonska borila naprej.

Tri dni pozneje so Američani drugo bombo odvrgli na Nagasaki.

Šest dni pozneje je Japonska kapitulirala in druga svetovna vojna se je končala tudi na azijsko-tihomorskem območju.

Nekateri viri razkrivajo, da je v naslednjih dveh do štirih mesecih zaradi atomskih bombnih napadov umrlo med 90.000 in 146.000 ljudi v Hirošimi ter 39.000 do 80.000 ljudi v Nagasakiju.

Približno polovica že prvi dan.

Bombardiranje Hirošime in Nagasakija
Bombardiranje Hirošime in Nagasakija. Vir: Wikipedia, zajem zaslona

Mesece zatem je veliko število ljudi še naprej umiralo zaradi posledic opeklin, sevanja in poškodb, ki so jih še povečale bolezni in podhranjenost.

Večina mrtvih je bilo civilistov, čeprav je imela Hirošima vojaški garnizon.

Na tej podlagi je bil zgrajen mit, da sta atomski bombi končali drugo svetovno vojno.

Američani so imeli z bombardiranjem obeh mest povsem druge cilje. Želeli so predvsem prestrašiti Ruse oziroma Sovjetsko zvezo in onemogočiti, da bi imeli Sovjeti besedo pri povojni usodi Japonske.

Zgodovinski viri govorijo drugače.

In dokazujejo, da so imeli Američani z bombardiranjem obeh mest povsem druge cilje. Želeli so predvsem prestrašiti Ruse oziroma Sovjetsko zvezo in onemogočiti, da bi imeli Sovjeti besedo pri povojni usodi Japonske.

Pri tem so zahodni zavezniki že pred tem pritiskali na Sovjetsko zvezo (SZ), da naj napade Japonsko, česar pa Moskva ni naredila, saj je Stalin obljubil, da bo Japonsko napadel šele po izteku pogodbe o nenapadanju in tri mesece po kapitulaciji Nemčije.

In je zato Japonsko res napadel šele 9. avgusta 1945.

Danes se trdi, da je bila Hirošima vojaško oporišče in da sta atomski bombi rešili na tisoče življenj ameriških vojakov, kar pa ni res.

Res pa je, da je bilo zraven Nagasakija taborišče za ameriške vojaške ujetnike – toda to Združene države Amerike ni prepričalo v neuporabo jedrskega orožja, raje so jih žrtvovale.

Slepa žrtev eksplozije
Slepa žrtev eksplozije. Vir: Wikipedia, zajem zaslona

Mitologija o tem, da so bile jedrske bombe »dobre«, ker so »skrajšale vojno« je danes še vedno pomembna ovira pri naporih, da se jedrsko orožje v celoti prepove, opozarja v avtorskem članku John LaForge, eden od direktorjev organizacije Nukewatch.

Mit o »dobri bombi« je začel ameriški predsednik Harry Truman. Dejal je, da si bo »svet zapomnil, da je bila prva atomska bomba odvržena na Hirošimo, vojaško oporišče. To je bilo zato, ker smo želeli, da bi se s tem napadom v kar se da največji meri izognili ubijanju civilistov.«

To je bila seveda laž. Okoli 140.000 civilistov je umrlo v Hirošimi, 70.000 pa v Nagasakiju.

Bombi pa sta bili odvrženi milje daleč od najbližjih vojaških oporišč.

Ko ga je presenečen novinar vprašal, »mar se niso predali zaradi atomskih bomb?«, je LeMay odgovoril, da »atomska bomba ni imela prav nikakršne zveze s koncem druge svetovne vojne.«

To teorijo so takoj zavrnili znani intelektualci tedanjega časa, na primer Albert Camus in Dorothy Day, toda politiki so zgodovinske dokaze za to trditev skrivali še desetletja.

Toda danes vemo, na podlagi »Pregleda strateškega bombardiranja« iz leta 1945, ki ga je napisal dr. Paul Nitze, poznejši sekretar ameriške mornarice in svetovalec predsednika Ronalda Reagana, da bi »Japonska kapitulirala celo če atomske bombe ne bi bile odvržene, celo če Rusija ne bi vstopila v vojno in celo če nobena invazija ne bi bila pripravljena in izvedena«.

To oceno, ki jo je zapisal dr. Paul Nitze je v knjigi Odločitev, da se uporabi atomska bomba in Arhitektura ameriškega mita povzel zgodovinar Gar Alperovitz.

Na podoben način je leta 1946 poročilo obveščevalne skupine v vojnem ministrstvu (danes vojaška obveščevalna služba Pentagona) ugotovilo, da bombardiranje z atomskim orožjem ni bilo potrebno za konec vojne.

Obveščevalci so sklenili, da je »skoraj z gotovostjo mogoče reči, da bi Japonci kapitulirali z vstopom Rusije v vojno.«

Letalo, ki je bombardiralo Nagasaki - Bokscar
Letalo, ki je bombardiralo Nagasaki - Bokscar. Vir: Wikipedia, zajem zaslona

Temu pritrjuje tudi ocena generalmajorja Curtisa LeMaya, šest tednov po bombardiranju Nagasakija.

Predsednik Eisenhower je dejal, da so se kot prvo »Japonci bili pripravljeni predati in ni bilo potrebno, da se jih udari s to grozno stvarjo

Genera LeMay je vodil 21. bombniško poveljstvo, zadolženo za bombardiranje Osake, Tokija in še 58 drugih japonskih mest.

LeMay je 20. septembra na tiskovni konferenci v New Yorku, o kateri je poročal The New York Herald Tribune, poudaril, da bi bilo »vojne konec v dveh tednih, ne da bi Rusi vstopili v vojno in brez atomskih bomb.«

Ko ga je presenečen novinar vprašal, »mar se niso predali zaradi atomskih bomb?« je LeMay odgovoril, da »atomska bomba ni imela prav nikakršne zveze s koncem druge svetovne vojne.«

Imel je še kako prav. Imela pa je veliko zveze z novo, hladno vojno, ki se je začenjala med Sovjetsko zvezo in Zahodom.

Leta 1945 je brigadni general Bonnie Feller na podoben način zapisal, »niti bombardiranje z atomsko bombo niti vstop Sovjetske zveze v vojno ni prisililo Japonsko k brezpogojni predaji.«

Predsednik Eisenhower pa je dejal, da so se kot prvo »Japonci bili pripravljeni predati in ni bilo potrebno, da se jih udari s to grozno stvarjo

Bombardiranje Nagasakija in vstop SZ v vojno - naslovne vesti Boston Globa
Bombardiranje Nagasakija in vstop SZ v vojno - naslovne vesti časnika Boston Herald. Vir: Zajem zaslona

Admiral William Leahy, Trumanov vodja osebja pa je pozneje dejal, da »po mojem mnenju uporaba tega barbarskega orožja v Hirošimi in Nagasakiju ni dala materialnega prispevka v naši vojni zoper Japonsko.«

Paul Nitze pa je pozneje zapisal, da sploh ne vidi razlogov, zakaj se ZDA ne bi celo enostransko odrekle jedrskemu orožju, ker si ne more zamislili upravičene uporabe tega orožja niti v primeru, če bi bilo isto prej uporabljeno zoper ZDA.

In prav zato so ju ZDA odvrgle na Japonsko –, da bi prestrašile Sovjete in si zagotovile boljši položaj v pogajanjih z njimi, kažejo drugi dokumenti ameriške vlade.

Danes pa že imamo Konvencijo o prepovedi jedrskega orožja iz leta 2017, ki je lani pozimi postala veljavna. Velike sile ji še vedno nasprotujejo in člance zveze NATO, kot Slovenija, uporabo tega barbarskega orožja še vedno dopuščajo.

In ker so bili ti podatki dolgo časa skrivani – poročilo ameriških vojnih obveščevalcev je bilo objavljeno šele leta 1989, ob koncu hladne vojne – se je utrdilo napačno prepričanje, da sta atomski bombi končali vojno.

In »obvarovali ameriška življenja.«

Danes pa že imamo Konvencijo o prepovedi jedrskega orožja iz leta 2017, ki je lani pozimi postala veljavna.

Velike sile ji še vedno nasprotujejo in člance zveze NATO, kot Slovenija, uporabo tega barbarskega orožja še vedno dopuščajo.

Slovensko veleposlaništvo na Japonskem, ki ga je vodila Ana Polak Petrič je lani sicer molilo za žrtve in da se to nikoli ne bi ponovilo, da bi pa Slovenija pristopila k mednarodno veljavni Konvenciji o prepovedi jedrskega orožja, pa ne njej ne slovenski vladi očitno ne pade na pamet.

Zunanja ministica Tanja Fajon je pred dnevi potovala celo v New York, na konferenco o drugi konvenciji, tisti o neširjenju jedrskega orožja -, a da bi Slovenija pristopila h konvenciji o prepovedi jedrskega orožja, pa tudi nova slovenska vlada niti ne razmišlja.

Izgovarjajo se, da smo člani zveze NATO in da jedrsko orožje potrebujemo za svojo varnost.

Na stavek: »Atomska bomba ni imela prav nikakršne zveze s koncem druge svetovne vojne,« se bo zaradi kupa laži in propagande težko navaditi, a je to nujno, če želimo res razumeti, kaj se je zgodilo.

Ampak dr. Paul Nitze je vsem razkril, da je to v resnici le mit in prevara, zaradi katerega je naš svet veliko nevarnejši, kot se zdi.

In tega se je potrebno spomniti vsakega 6. in 9. avgusta.

Ne pa Trumanove laži, kako je z atomskima bombama rešil življenja ameriških vojakov.

Povedano preprosto - na stavek: »Atomska bomba ni imela prav nikakršne zveze s koncem druge svetovne vojne,« resnico iz leta 1945, se bo zaradi kupa laži in propagande težko navaditi.

A je to nujno, če želimo res razumeti, kaj se je zgodilo.

Delite članek