Kako ga je Rama pokazal Janši: »Non-paper«, perfidna albanska past za naivneže iz Slovenije in EU

V zgodbi o »non paperju«, ki jo je te dni napeto spremljala celotna regija, smo izvedeli vse o novih mejah na Balkanu, bolj malo pa o tem, komu naj bi bili takšni načrti in spremembe v interesu in na koncu – kdo je pravi »lanser« (in ne kurir) omenjenih dokumentov.

Da dokument res obstaja, so dokazali pri necenzurirano.si, kjer so pred tem tudi spretno razkrili poskus še ene manipulacije, zavajanja hrvaške in slovenske diplomacije, ki sta namesto dokumenta o »poti naprej« ponujale nek drugačen non-non paper o volilnih reformah v BiH.

Toda ta ni problematičen, ker ne zahteva spreminjanja meja držav na Balkanu. Podpira ga šest držav Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Grčija, Madžarska in Slovenija – in zahteva le reforme za boljše delovanje BiH. Znan je že od 22. marca.

Povsem drugačen je non-paper o spreminjanju meja na Balkanu.

Toda tudi pri necenzurirano.si so priznali, da omenjeni dokument ni spisala slovenska diplomacija, ki naj bi sodelovala le pri pošiljanju na različne naslove.

Vsebino naj bi po njihovih podatkih spisali v Budimpešti, toda Madžarska tega ni potrdila.

Pri necenzurirano.si tako pravzaprav ne vedo, kaj natančno so objavili in kdo je pravi avtor načrta.

Če je Slovenija sodelovala pri pošiljanju ali ustvarjanju je to slovensko vlado seveda vsaj deloma kompromitiralo, toda to ni enako avtorstvu dokumenta.

Pri portalu, ki je zgodbo objavil, ponujajo poenostavljeno interpretacijo.

»Slovenija pleše po taktih Budimpešte in Moskve. Borec proti Slobodanu Miloševiću trideset let pozneje pomaga uresničevati mokre sanje njegovih idejnih dedičev,« so zapisali.

Njihova zgodba je preprosta: v ozadju non-paperja bi lahko bil dogovor med Janezom Janšo in Viktorjem Orbanom, kajti v petih dneh predsednik vlade Janez Janša ni zanikal, da je na različne naslove v tujini pomagal pošiljati neuradni diplomatski dokument ("non-paper" v angl.), ki govori o novem risanju meja na območju nekdanje Jugoslavije.

Prav tako ni pojasnil zakaj bruseljski in ameriški diplomati dokument, ki predvideva razpad Bosne in Hercegovine, priključitev Republike Srbske k Srbiji in združitev Kosova z Albanijo, v neuradnih razgovorih omenjajo kot »slovenskega«?

Janez Janša je medtem sporočil članu predsedstva BiH Šefiku Džaferoviću, da »ne obstaja 'non-paper', ki bi ga bilo mogoče povezati s slovensko vlado,« vendar to ne pomeni, da pri nastajanju takšnega dokumenta slovenski diplomati ne bi sodelovali.

Janša bi torej lahko bil aktiven igralec v procesih, ki jih vodijo drugje. V Budimpešti in Moskvi.

In to zato, ker so podjetja iz kroga Viktorja Orbana prek Slovenije financirala madžarsko politično, obveščevalno in medijsko operacijo v Severni Makedoniji, katere cilj je bilo rušenje vstopa te države v zvezo Nato.

V mesecih pred referendumom, na katerem so ljudje odločali o sporazumu o spremembi imena države, kar je bil grški pogoj za njeno članstvo v Natu, so namreč Orbanovi ljudje serijsko kupovali makedonske televizije, časopise in portale.

Del denarja za te posle je prišel iz podjetja Belfry, ki je takrat sodelovalo pri 12 milijard evrov vrednem projektu nove nuklearke na Madžarskem in jo gradi ruska državna družba Rosatom.

Ključno vlogo v poslih v Severni Makedoniji je imel madžarski podjetnik Peter Schatz, glavni medijski operativec v Sloveniji in član upravnega odbora Nova24TV, kjer je eden večjih oglaševalcev prav podjetje Belfry.

Šlo je za medije, naklonjene nekdanjemu predsedniku vlade Nikoli Gruevskemu, velikemu nasprotniku sporazumu dogovora z Grčijo, ki je pred obsodbo zbežal v Budimpešto.

Orbanu manever ni uspel in Severna Makedonija je danes del zveze Nato.

Zdaj naj bi se zgodba ponovila in Janša naj bi bil znova zraven v novi mednarodni aferi, »kjer sledi spet vodijo do Budimpešte, Moskve in verjetno še Beograda.«

Ob tem naj bi imela Viktor Orban in srbski predsednik Aleksandar Vučić stike z članom predsedstva BiH Miloradom Dodikom in šefom HDZ BiH Draganom Čovićem, ki si želi tretje entitete v BiH.

Ob tem naj bi Richard Grenell, nekdanji Trumpov posebni odposlanec za Kosovo leta 2016 dobil plačilo za svetovanje od madžarske fundacije, povezane z Orbanovimi ljudmi.

Kmalu zatem je bila – v času Trumpove administracije - resno v igri priključitev severnega dela Kosova k Srbiji. S tem bi se odprla Pandorina skrinjica spreminjanja ostalih meja – torej prav tisto, kar želijo tudi pisci 'non-paperja'.

»Interesi Viktorja Orbana in Vladimirja Putina v regiji so bolj ali manj enaki. Oba, ne nujno hkrati na istih točkah, minirata napore evropske diplomacije in pri tem stavita na iste lokalne igralce. Druži ju enak končni cilj: ošibiti vlogo največjih evropskih držav in EU. Razlika je le, zakaj to počneta. Za Rusijo je Balkan zgodovinsko strateško območje vpliva in potencialna pot do Sredozemlja. Orbanovi motivi so bolj perfidni – vsaj tako močno, kot širiti madžarski ekonomski vpliv, želi na točki Balkana ponižati EU, jo prikazati kot nesposobno in ob tem formirati politično zavezništvo, ki bo pomenilo protiutež njeni širitvi…V teh igrah ima Janša vlogo satelita, vazala ali kurirja. Pomemben je zaradi skorajšnjega predsedovanja EU, a je tudi najbolj ranljiv. V BiH so hitro našli njegovo šibko točko – Roka Snežiča in posle njegove mreže za obračanje milijonov, iz katere si je SDS pred tremi leti izposodila pol milijona evrov. Ne gre le za varnostna tveganja. Ključno spoznanje afere "non-paper" je, da Slovenijo vodijo ljudje, ki so lastno državo pripravljeni izpostaviti ali ji celo škoditi zaradi interesov drugih držav ali njihovih oblastnikov,« ocenjujejo pri necenzurirano.si.

Tako naj bi bil Janša, »borec proti Slobodanu Miloševiću« trideset let pozneje »pripravljen uresničevati mokre sanje idejnih dedičev nekdanjega 'vožda'.«

Ta analiza je na prvi pogled prepričljiva in nekaj elementov v njej tudi res drži.

Toda odzivi v regiji in svetu ter dejstva na terenu kažejo, da je ta razlaga na številnih točkah nekoliko preveč poenostavljena ter zgrajena na mešanici starih antisrbskih stereotipov ter geopolitično neprepričljivih razlag.

In zato je v veliki meri netočna.

Je dobra hipoteza, ki pa žal ne vzdrži testa v praksi.

Kar se tiče nekdanjega makedonskega premierja Gruevskega, bi bilo najprej potrebno reči, da šef VMRO-ja nikakor ni bil proti vstopu v zvezo NATO, nasprotno, edino, kar je želel, je bilo to, da država ne spremeni svojega imena.

Posredno to sicer lahko pomeni, da bi država brez spremembe imena zaradi blokade Grčije težko vstopila v Nato. To je seveda res.

Toda sedaj imamo položaj, ko je bilo s pomočjo referenduma, ki je dejansko ignoriral voljo ljudstva, ime državi s prevaro spremenjeno, da bi vstopila v Nato.

Budimpešta je lahko imela še en motiv in ne le slabitev zveze NATO, kar bi bilo tudi zanjo neproduktivno. Madžarska bi lahko v postopku, ki ga je podpirala EU, videla še en dokaz ignoriranja volje ljudi – to pa je tisto, na čemer madžarski politiki vztrajajo.

Ob tem je Gruevski po idejnih pogledih konservativen in zato bližji tako Orbanu, kot tudi Janši in še komu. Vse to je dovolj razlogov za madžarsko pomoč Gruevskemu.

Da želi Madžarska, članica NATO destabilizirati NATO v interesu Rusije se zdi zato nekoliko privlečeno za lase in za to enostavno ni dokazov.

Druga slabost poenostavljene analize, ki vidi v vsem »nadaljevanje Miloševićeve in Tuđmanove politike«, je dejstvo, da so bili tako v Srbiji kot tudi v Rusiji (in na Hrvaškem) do tega dokumenta zadržani ali celo kritični.

Predsednik Srbije Aleksandar Vučić je zatrdil, da ga ni videl in je večkrat potrdil, da se zavzema za ohranitev vseh meja na Balkanu.

Takoj se je oglasil tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov, opozoril na resolucijo VS OZN 1244 o Kosovu, ki je »ni nihče ukinil«, zahteval spoštovanje ozemeljske celovitosti Srbije in kritiziral predvsem tisti del načrta, ki govori o nastanku Velike Albanije.

Vprašajmo se: le zakaj bi srbski predsednik in ruski zunanji minister kritizirala načrt, ki bi si ga sama želela uresničiti? In zakaj bi v svoje karte vključevala povečanje ozemlja Albanije, članice zveze Nato?

In še to na račun druge članice zveze Nato? Zakaj bi si to dovolila Hrvaška?

Najbolj preprost odgovor bi bil, da pač zanikata, ker su ju ujeli »s prsti v marmeladi.«

Ampak to je nekoliko naivno. Razlaga, ki jo ponuja necenzurirano.si je nelogična in neprepričljiva.

Vučić in Lavrov bi sicer lahko lagala, toda to je dvorezen meč, kajti javno laganje politikov domači javnosti je v demokracijah, kot je ugotovil že John Mearsheimer, običajen pojav, laganje med diplomati pa je, povsem nasprotno, zelo redko.

Diplomati in politiki dobro vedo, kaj se dogaja in tudi, kdo stoji za takšnimi idejami in »non-paperji«, zato bi po vsaki laži druge strani lahko hitro »pricurljali« dokumenti in podatki, ki bi jih kompromitirali.

Non-paper ni bil samo en dokument, bil je predan diplomatom, zato je mogoče kadarkoli preveriti nazaj »po sledi« in ugotoviti, od kod je dokument prišel.  

Vendar pa vse to morda sploh ni potrebno.

Samo nekaj stavkov, ki jih je po objavi non-paperja povedal albanski predsednik Edi Rama, je namreč takoj razkrilo popolnoma drugega »vojnega dobičkarja«, ki najverjetneje res stoji za omenjenim »non paperjem« in se istočasno skriva za rameni »velikosrebskega nacionalizma« - Albanijo ter albanske in kosovsko-albanske politike.

»Obstaja zemljevid s spremenjenimi mejami v regiji zahodnega Balkana. Videl sem ga, še preden sem ga pokazal slovenskemu kolegu Janezu Janši. Nedavno sva se pogovarjala. Prav tako sem videl dokument, ki je prišel v javnost. Ne morem ga komentirati,« je v predvolilni oddaji na albanski televizijski postaji Vizion Plus priznal albanski premier Edi Rama, poroča necenzurirano.si.

Nekoliko drugače prevaja Ramo Kossev, ki ne piše, da ga je Rama pokazal Janši, pač pa trdi, da ga je Rama videl, še preden ga je pokazal slovenskemu kolegu Janši. 

Tekst je preveden iz albanščine, izvorno poročilo pa je tukaj.

To je pomembno, ker nekateri bošnjaški mediji pišejo drugače - da gre verjetno za dokument hercegovskih Hrvatov, poslan Janši, ter da Rama trdi, da mu je Janša pokazal dokumente!

In seveda ni vseeno, kdo je komu kaj pokazal.

Če so dokumenti prišli preko Rame to kaže na vpletenost Tirane, če ne, so odprte druge možnosti.

Toda, da je Rama pokazal dokument Janši pišejo tudi makedonski mediji. Enako poroča Klix.ba.

Zdi se, da je Slobodna Bosna s svojo hercegovsko teorijo in trditvijo, da je Janša kazal papir Rami - precej osamljena.

In kot kaže navedba Kosseva in nato še drugih medijev, ki imajo stalen stik z albanskim govornim področjem, je bolj pravilna navedba tista, da je Rama dokument pokazal Janši.

Sklepamo torej lahko, da je bil Rama prvi tuji državnik, ki je uradno potrdil obstoj dokumenta, o katerem diplomatski viri v Bruslju govorijo, da je »slovenski.«

Ne samo to, sam je priznal, da ga je »pokazal« Janši!

Toda, če je to res, potem to izpodbija oceno, da gre za »slovenski« dokument!

Le zakaj bi namreč Rama Janši kazal nekaj, kar bi naredila slovenska diplomacija in bi Janša že moral poznati?

Če ga je Rama »pokazal« Janši in se potem o tem z njim še pogovarjal, to seveda pomeni, da je ta dokument do Janše najverjetneje prišel – preko Rame. Le zakaj bi mu ga sicer kazal?

Če bi ga dobil od članic EU, bi ga Janša kazal Rami – in ne obratno.

Še več, nikjer ne piše, da naj bi ta non-paper lahko nastal samo v EU.

Znano je, da je samo marca en non paper v EU poslala tudi Bosna in Hercegovina. Takšen »non-paper« bi zelo lahko torej v EU poslala tudi albanska diplomacija.

Ali pa kosovska, pa čeprav tako, da bi ga predala tudi slovenski!

Pri tem ni potrebno pozabiti še na eno dejstvo - da prav v zadnjem času albanski in kosovsko-albanski politiki pogosto govorili o tem, kako se bosta Kosovo in Albanija tako ali drugače – »združila.«

Od Srbije na Kosovu albanski politiki zahtevajo priznanje prav z grožnjo, da se bodo sicer združili z Albanijo, ne glede na mnenje EU.

Istočasno pa bi jim seveda prav priznanje Kosova kot države s strani Srbije na stežaj odprlo to možnost, ki je sicer – zaradi vedno odprte možnosti Srbije, da intervenira na svojem Kosovu – ne bi imeli.

In na koncu je tu še nekaj argumentov, ki dokazujejo, da je vse skupaj zelo verjetno albansko, ne pa slovensko ali »velikosrbsko« maslo.

Že pogled na novo geografsko mapo, ki spremlja dokument kaže, kdo bi od teh sprememb najbolj profitiral.

To bi bili seveda Albanci, saj jim načrt daje v roke združitev s celotnim Kosovom in zraven še z deli zahodne Severne Makedonije in Črne gore.

Gre pravzaprav skorajda za uresničitev maksimalnega načrta »velike Albanije.«

Na prvi pogled se sicer zdi, da nekaj podobnega dobita tudi Hrvaška in Srbija.

Toda Srbija bi dobila le »večji del«, ne pa celotno Republiko Srbsko, ki pa ima ob tem v BiH že jasno določene meje in je določena entiteta, za razliko od albanskih ozemelj v S. Makedoniji.

Republika Srbska je torej že »eno stopnjo« pred albanskimi ozemlji v Makedoniji, če ocenjujemo potrebne faze za oblikovanje ali neke avtonomije, ali pa nastanka nove države.

Ob razpadih držav in celo ob odcepitvah pa je pomembno, da imajo enote znotraj države že definirane meje.

Za to je v BiH poskrbel Daytonski sporazum.

Ob tem bi Albanci s pripajanjem Kosova legalizirali ozemeljsko pridobitev, ki je niso uspeli »legalizirati« vse doslej in jo brez srbskega pristanka niti ne morejo.

S tem načrtom bi torej Srbijo »zadovoljili« s pripajanjem ali vsaj z obljubo o pripajanju Republike Srbske – da bi medtem dobili povsem v svoje roke Kosovo in še tretjino Severne Makedonije.

Poglejmo še žrtve, ki bi jih posamezne države ali entitete morale dati v procesu nastanka novih meja.

Hrvaška zgolj pridobi, vendar zelo majhen del ozemlja, pri čemer pa bi jo verjetno čakal še spopad z Bošnjaki.

Srbija naj bi dobila Republiko Srbsko, vendar bi se morala v celoti odreči ne samo kulturno in strateško pomembnem Kosovu, pač pa pristati tudi na »Veliko Albanijo.«

Bošnjaki so seveda absolutni »luzerji«, razen če jim kot plus prištejemo dejstvo, da dobijo manjšo, a povsem samostojno državo, z večinskim Bošnjaškim prebivalstvom.

In kaj zgubijo »Kosovci« oziroma Albanci? Ne veliko, skoraj nič.

Srbi na severu Kosova bi dobili le avtonomijo kot v »Južni Tirolski«, toda le nekoliko manjšo in geografsko širšo avtonomijo jim že sedaj zagotavlja obveza Prištine, da oblikuje Zvezo srbskih občin.

Albanci bi torej »dali« samo to, kar so že itak dali, v zameno pa bi dobili celotno Kosovo, svojo legalizirano »črno gradnjo«, ki ji Varnostni svet OZN ne želi izdati gradbenega dovoljenja, zraven pa še - tretjino Severne Makedonije.

Načrt pa je za Srbijo slab tudi zato, ker imajo Srbi v BiH že danes »državo v državi« in so relativno dobro zaščiteni.  

Lahko torej napredujejo in prosperirajo. Tudi v sedanji BiH.

Če BiH ne obstane, pa je verjetno, da se bo to zgodilo skozi razpad države.

In v tem primeru ni Srbiji potrebno narediti prav ničesar, saj so razpadi držav, za razliko od odcepitev – »neproblematični.«

Republika Srbska se bi v tem primeru povsem brez težav lahko priključila tudi Srbiji.

Rečeno drugače – Albanci si želijo, da svojo problematično odcepitev Kosova čim prej legalizirajo in v ta namen že danes ponujajo »zamenjavo« Kosova z »dodatki« za Republiko Srbsko, ki pa bi jo Srbija nekoč v prihodnosti lahko dobila tako ali drugače – tudi brez »zamenjave« za Kosovo.

Srbiji pa takšna zamenjava sploh ni v interesu.

Tudi reakcije različnih albanskih analitikov kaže, da so bili nad »slovenskim non-paperjem« večinoma vsi navdušeni.

Vsi po vrsti so poudarjali, kako je to prava pot in kako je le tako mogoče priti do »stabilnega Balkana«, oziroma kako da se bo na ta način popravila »zgodovinska krivica«, ki jim je bila narejena.

Ob vsem tem se je celo srbski predsednik Aleksandar Vučić čutil dolžnega povedati, da se z Janšo velikokrat ne strinja, da pa takšnega dokumenta ni videl.

Skratka, gre za šalamastiko in najverjetneje »albansko past«, v katero je slovenska diplomacija stopila ali zavestno, ali pa naivno in neprevidno.

Albanci so edina stran ob tej spremembi načrta, ki največ pridobijo in najmanj izgubijo.

Vsi ostali, ki nekaj pridobijo, tudi veliko izgubijo.

In tisti, ki iz nečesa profitira, ki mu nekaj koristi, je tudi najverjetnejši avtor ali iniciator takšnega dokumenta, kot je »non paper.«

Že sedaj pa so albanski politiki na Kosovu in v Albaniji njegovi največji zagovorniki. Večji celo od Dodika in Čavića v BiH.

Zakaj se je diplomatska katastrofa zgodila, ni tako pomembno, kajti škoda je že tukaj.

Je pa pomembno vedeti, od kot prihaja največja nevarnost, česar doslej niso jasno povedali ne politiki in ne avtorji objav, ki vztrajajo na že preseženih stereotipih in »non paper« naivno in zlonamerno povezujejo s Srbijo in Rusijo.

Medtem pa se zagovorniki in največji dobičkarji predlaganih ozemeljskih sprememb, ne da bi jih kdorkoli kritiziral, smejijo iz Tirane in Prištine.

In da bi bil kaos popoln, se je na koncu oglasil še Janša in Rdija Ramo postavil - na laž.

Ne z albanskim PV ne s kom drugim nisva risala ali obravnavala nobenega zemljevida razdeljene Bosne. Nazadnje sem zemljevid z v vojni razdeljeno BiH imel pred sabo maja 1993 na obisku v Pentagonu, ko smo iskali rešitve za zaustavitev oboroženih spopadov.https://t.co/ARrlu486RY

— Janez Janša (@JJansaSDS) April 18, 2021

V svojem tvitu sicer Janša (podobno kot Vučić) ponavlja, da ni nikoli videl zemljevida, v resnici pa je pravi problem seveda dokument in ne zemljevid.

Vendar pa tudi to kaže, kako težko je dokazovanje avtorstva takšnega, uradno neobstoječega dokumenta.

Jasno je le nekaj - da so razprave o tem očitno znotraj EU potekale in da vse skupaj najbolj koristi zgolj tistim, ki se zavzemajo za Veliko Albanijo, ki pa so se znova uspešno skrili za stare stereotipe, ki podobne ideje zmeraj in že tradicionalno - pripisujejo Srbiji.