Matej Tonin pere zaupno državno umazano perilo, Hrvati pa se veselijo

Že nekaj časa lahko v Sloveniji spremljamo skoraj neverjetno dogajanje, ki mu v drugih državah izvoljeni predstavniki ljudstva praviloma ne asistirajo – sesuvanju lastne države, njenih institucij in dolgoročnih zunanjepolitičnih interesov.

V Sloveniji pa to nalogo, očitno zaradi interesov Hrvaške, strumno opravlja – Matej Tonin.

Komisija DZ-ja za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS) je namreč objavila javni del poročila o zapletih v arbitražnem postopku. Tako Knovs v poročilu ugotavlja, da slovenska agentka v arbitražnem postopku Simona Drenik ni upoštevala zakona o tajnih podatkih in pravil. Nekdanji zunanji minister Karl Erjavec pa ob tem meni, da gre za politični napad.

Knovs ugotavlja, da je Simona Drenik opravila vsa potrebna izobraževanja in usposabljanja za tajne podatke, kar pomeni, da je bila seznanjena, da komunikacija tajnih in občutljivih podatkov po stacionarni telefonski liniji in nezaščiteni mednarodni liniji ni dovoljena.

Simona Drenik je ob tem dejala, da je delovanje Knovsa zunaj njenih pristojnosti.

Drenikova vztraja, da ni kršila zakona o tajnih podatkih, kar so ugotovili tudi pristojni organi.

Simona Drenik se roga poročilu #KNOVS in @MatejTonin. Pravi, da iščejo grešnega kozla, namesto da bi se posvečali bistvu. Ne prizna, da je bistvo problema med samim postopkom ustvarila prav ona. #ruplovkader #koza

— freewiseguy (@freewiseguy) November 11, 2019

Vendar je pri tem večina medijev in komentatorjev zgrešila bistvo vse zadeve. V posvečanju podrobnostim in temu, kdo je kje lagal, rekel to ali kaj drugega neprimernega so izgubili pogled na širšo sliko zadeve.

Če pa se nekoliko odmaknemo od celotne zadeve in si jo ogledamo iz širše perspektive lahko pridemo do šokantnega sklepa, da je namreč neutruden lov Mateja Tonina na Simono Drenik, Jerneja Sekolca, Karla Erjavca in ostale prekrškarje iz arbitražne polomije doslej razkril samo nekaj – da je Tonin »na laži« ujel zgolj državo in s tem najbolj škodil njenim interesom.

Pri tem je majhna uteha to, da smo ob tem zaradi Toninove komisije spoznali, da nam državni funkcionarji včasih lažejo. To namreč res ni neko epohalno odkritje.

Vsa diplomatska obramba Slovenije pred arbitražnim sodiščem je namreč temeljila na bistvenem argumentu, da kršitve sodniške nepristranskosti niso bile bistvene (kar je res) in da Slovenija s temi pogovori (ki so jih najverjetneje razkrili hrvaški obveščevalci in prisluhe prvič objavili v Srbiji, šele nato pa na Hrvaškem) ni imela prav nič.

Toda sedaj se je pojavil Matej Tonin s svojim letečim cirkusom »parlamentarne preiskave.«

Kot najpomembnejši uspeh navaja »laži« Erjavca (ki naj bi trdil, da je dobil navodilo agentov Sove, da se lahko nedovoljeno pogovarja le minuto, kar naj ne bi bilo res) in to, da se Drenikova ni držala navodil o varni komunikaciji, ki jo je dobila od Sove, kjer se je celo udeležila usposabljanja za varno komuniciranje.

Kaj to v resnici pomeni?

To pa seveda razkriva, da je slovenska tajna služba inštruirala najvišje predstavnike države, kako naj tajno in nezakonito komunicirajo z arbitrom, sodnikom arbitražnega sodišča, ki je odločalo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

To pa je seveda prav voda na mlin Hrvaške in njenih interesov, kajti Hrvaška je bila tista, ki je ves čas trdila, da je arbitražni proces »nepovratno kompromitiran« in »mrtev« prav zaradi komunikacije slovenske agentke Drenikove in slovenskega sodnika v arbitražnem sodišču Jerneja Sekolca.

Sodnik bi namreč kljub temu, da ga je predlagala Slovenija, moral ostati neodvisen in ne bi smel imeti odprtih ločenih, posebnih kanalov komunikacije samo z eno od strani v sporu. In to kljub temu, da je te iste kanale s svojim arbitrom imela odprte Hrvaška – vendar tega Slovenija nikoli ni uspela dokazati.   

Z drugimi besedami povedano to pomeni, da je Matej Tonin imel pred seboj samo drevesa (pregon Erjavca in drugih), v svojem neutrudnem lovu na predsednika DeSUS-a in nekdanjega zunanjega ministra pa je iz vida izgubil gozd oziroma interese Slovenije kot celote.

Hrvaški mediji o najnovejših razkritjih Knovsa že poročajo in zagotovo se bo vse, kar je razkril Tonin, takoj znašlo na mizah sodnikov Evropskega sodišča v Luksemburgu, ki presoja, ali je Hrvaška z neuresničevanjem razsodbe kršila evropsko pravo ali ne. Jutarnji list natančno poroča o vsem kar Tonin razglaša. Ob tem v hrvaških medijih Slovenija znova nastopa kot "Dežela", kar južno od Kolpe razumejo kot nekakšno žaljivko. Večernji list pa navaja, da je Tonin želel za "krah arbitražnega postopka" krivdo naprtiti Erjavcu, ki se brani, da ni odgovoren. Skratka - za propad postopka je krivda na Strani Slovenije.

"V javnem delu bodo po njegovih besedah (Tonina, op. avt.) jasno nevesti posamezniki v Sloveniji, vpleteni v proces, ki je po oceni Hrvaške pokazal, d aje arbitražni proces nepovratno kompromitiran in da je potrebno začeti z bilateralno rešitvijo spora," piše Večernji list. Navajanje Tonina, kako pojasnjuje stališče Hrvaške se iz zornega kota hrvaškega bralca seveda bere kot pristajanje Tonina na upravičenost hrvaških razlogov, k čemur še pripomore iskanje krivcev za domnevni "propad arbitraže" (ki sploh ni propadla) na slovenski in ne na hrvaški strani spora.

Tako Tonin objektivno - pomaga hrvaški diplomaciji in državi. 

Sodišče EU bi lahko ob tem sprejelo tudi sklep, da Hrvaška ni kršila evropskega prava, ker je že pred tem pravočasno odstopila od Arbitražnega sporazuma - torej že pred razsodbo sodišča. 

Sklepi preiskave Državnega zbora temu pritrjujejo, kar pomeni, da se je s takšnim ravnanjem Slovenija "ustrelila v koleno."

Dokazi, ki jih tako neutrudno producira Toninova preiskovalna komisija, pa bi lahko bili najboljši temelj za odločitev Evropskega sodišča v Luksemburgu o tem, da je bil odstop Hrvaške od Arbitražnega sporazuma upravičen, ker rezultati dela Mateja Tonina in njegove preiskovalne komisije kažejo, da je bil v nedovoljeno komunikacijo že od začetka vpet celoten vrh države, vključno s slovensko tajno službo.

Tonin namreč ves čas dokazuje, kako slabo so se Drenikova, Erjavec in Sekolec držali določenih pravil tajne komunikacije. Toda stranski rezultat tega dokazovanja je, da s tem kompromitira državo in jo vpleta v nezakonito ravnanje na mednarodni ravni.

Sporočilo, ki ga prinaša njegova preiskava je za zunanji svet naslednje – Slovenci so varali in kradli (ko so poskušali vplivati na zase ugodno arbitražno sodno odločbo), parlamentarna komisija pa je ugotovila, da jih pri tem ne bi ujeli, če bi bili njeni državni uradniki bolj konspirativni.

Lahko se vprašamo tudi tako – ali nam torej Tonin sporoča, da bi bilo vse v redu, če bi znali slovenski državni uradniki bolje krasti in varati?

Tako se bodo namreč »brali« rezultati Toninove preiskave v tujini, zlasti na Hrvaškem.

Gre za tako uničujoče sklepe, da si je težko zamisliti še kakšne hujše. V primerjavi s tem pa zbledijo vsa ostala »razkritja«, ki se zdijo Toninu izjemno pomembna, v resnici pa niso.

Eno od njih je, da se je Erjavec »zlagal.« Tudi če bi bilo to res, bi lahko rekli samo – pa kaj? John Mearsheimer je v svojem znamenitem delu o laganju politikov že davno tega dokazal, da politiki pač lažejo in da politiki v demokracijah lažejo še bolj kot tisti v diktaturah.

Toninovo brskanje po tajnih podatkih je zato odkrivanje tople vode in nič več.

Živimo v svetu, kjer se je ameriški predsednik doslej v okoli 1000 dnevih svoje vladavine zlagal 13.435-krat, povprečno pa se zlaže 22-krat na dan. Kolikokrat so se na podoben način zlagali ne samo politiki koalicije, pač pa tudi Tonin, Janša, Podobnik – tega Matej Tonin seveda ne raziskuje.

In tudi nikomur drugemu, ki ima vsaj malo soli v glavi, ne pade na pamet, da bi zaradi kile mesa ubijal vola. Oziroma, da bi za dokazovanje notoričnega dejstva, da se je nek politični nasprotnik pač morda zlagal, na tnalu svoje preiskave žrtvoval državne interese, ogrozil njen strateški interes dostopa do odprtega morja in potek državne meje.

Pri tem je višek cinizma tudi dejstvo, da se komisija dela, da spoštuje državne interese, saj celotnega poročila, ki je zaupne narave - ni objavila.

»V javnem delu smo razkrili tiste stvari, ki ne škodujejo sami državi, pričajo pa zelo jasno o odgovornosti posameznikov, ki so bili vpleteni v ta proces,« je dejal Tonin, ki pa imen vendarle ni razkril.

Toda že obtožbe na račun Drenikove in Erjavca ter razkritje vloge Sove v celotnem dogajanju nedvomno dokazuje vpletenost Slovenije kot države v nedovoljeno komuniciranje, s tem pa dodatno krepijo pozicijo Hrvaške, ki ta dejstva (ki jih je Toninova komisija sedaj postregla domači in svetovni javnosti kot na krožniku) uporablja kot temelj za odstop od Arbitražnega sporazuma.

Glavni razlog za zavrnitev objave tega dela poročila Tonin vidi v tem, da so v njem »zbrani nekateri obremenilni dokazi zoper nekatere še aktivne funkcionarje te vlade«.

V javnem delu poročila naj bi bile po njegovih besedah objavljene ključne ugotovitve in »pravne utemeljitve, zakaj je pri nekem konkretnem primeru prišlo do kršitve oz. do zlorabe službe«.

Vendar se Tonin zelo moti. Zaradi zadovoljevanja svojih kratkoročnih, sebičnih političnih interesov je Matej Tonin interese države očitno zanemaril in Sloveniji, ki jo menda nadvse ljubi, zelo škodoval.

Če ne bi bilo Tonina in njegove absurdne preiskave, potem seveda ne bi izvedeli, da Karl Erjavec, ki je bil v času arbitražnega postopka minister za zunanje zadeve, »vztraja pri trditvah, da sta ga takrat na zunanjem ministrstvu obiskala dva operativca Sove in ga podučila, da lahko komunicira po stacionarnih telefonskih linijah.«

Ampak to so seveda takoj izvedeli tudi hrvaški državni organi. Sklep je jasen: Sova je podučevala zunanjega ministra Slovenije, kako naj nezakonito komunicira in pritiska na slovenskega arbitra in s tem na sodišče v Haagu, ki bi moralo biti nepristransko.

Pri tem pa je ključnega pomena zgolj eno samo vprašanje – je bil odstop Hrvaške od Arbitražnega sporazuma upravičen, ali ne?

Vsaka beseda, ki jo je v tej preiskavi izustil Tonin s svojimi rušitelji državnih interesov, ki sedijo v njegovi preiskovalni komisiji in usmerjajo preiskavo, pa dokazuje, da je bil ta odstop še kako upravičen, saj je nezakonito komunikacijo vzpodbujala, varovala in usmerjala država Slovenija, njena vlada v osebi ministra za zunanje zadeve in njena tajna služba – Sova.

Karel Erjavec ima zato prav, ko trdi, da predsednik Knovsa Matej Tonin (NSi) komisijo zlorablja za napad na politične nasprotnike.

Moti pa se, ko ocenjuje, da iz celotne zgodbe »na koncu ni (in ne bo) nič«.

Prav obratno – vsa že dosedanja in tudi prihodnja razkritja Toninove komisije bodo izjemno koristila Hrvaški - in škodila Sloveniji.

Kaj takega se res lahko dogaja samo v dolini šentflorjanski.