Napoved: EU proti jedrskemu spopadu vodijo iracionalni in rusofobni politiki, medtem ko NATO razpada

Razkroj odnosov med EU in ZDA je tudi zelo slaba popotnica za organizacijo, na temelju katere so Slovenija in mnoge druge evropske države utemeljile svojo varnost.

Da gre za račun brez krčmarja smo nekateri opozarjali že tedaj, ko je Slovenija rinila v NATO in v ta namen ukinjala tudi obvezno služenje vojaškega roka, z obljubo, da bo NATO poskrbel za našo varnost.

Kritiki tega početja smo bili takrat zasmehovani in ignorirani.

Dobili smo desetletja investicij v strukturo vojske, ki ima smisel le, če je Slovenija del večje vojaške zveze.

Ta zveza pa – razpada, medtem ko nas (ponovno) vodi v vojno z Rusijo.

Tako v svojem eseju na Substacku z naslovom "Napoved: razpad NATA in jedrska vojna" ocenjuje znani norveški geopolitik in profesor Glenn Diesen.

Zelo dobro bi bilo, če bi ga prebrali - in se iz njega kaj naučili - tudi slovenski politiki.

Toda zato je le malo možnosti, saj so skoraj vsi že globoko zabredli v tok podpiranja napačne strani v vojni.

glenndiesen.jpg

Norveški politolog, politični komentator je profesor na Oddelku za poslovne vede, zgodovino in družboslovje Univerze v jugovzhodni Norveški.

Diesenovo glavno področje raziskovanja je ruska strategija velikega evrazijskega partnerstva, s poudarkom na politični ekonomiji Rusije, ruski zunanji politiki in evrazijski gospodarski integraciji.

Diesen ocenjuje, da je bil NATO že od samega začetka namenjen kot začasna vojaška zveza, ki sta jo med hladno vojno povezovala skupni sovražnik in grožnja.

Ko je ta grožnja izginila s koncem hladne vojne in poznejšim razpadom Sovjetske zveze, je bilo glavno vprašanje v devetdesetih letih: kakšen bo nov razlog za obstoj NATA?

Odgovor na to vprašanje je bil v prizadevanju za unipolariteto in kolektivno hegemonijo v obdobju po hladni vojni prek širitve Nata in vojaškega intervencionizma.

Za kaj je v tem procesu šlo je nekoč zelo dobro pojasnil hrvaški predsednik.

V Sloveniji žal ni politika, ki bi si z uradnega položaja upal povedati kaj podobnega.

Politika Janeza Janše do Rusije je bila ideološka, neracionalna in rusofobna, bistveno drugačna od racionalne politike njegovega podpornika Viktorja Orbana -  in žal nič ne kaže, da bo v naslednji vladi drugačna, kljub izvolitvi Zorana Stevanovića na čelo Državnega zbora.

Rusiji je bil implicitno postavljen ultimat: bodi poslušna civilizacijska učenka ali proticivilizacijska sila. Rusija bi lahko sprejela hegemonistično vlogo Nata kot »sile za dobro« ali pa bi se ji lahko upirala, v tem primeru pa bi se Nato vrnil k svoji prejšnji vlogi soočanja z Rusijo.

Sprememba režima v Ukrajini, ki jo je podprl Nato – in katere cilj je bil preoblikovati državo iz ruske partnerice v državo na frontni črti, usmerjeno proti Rusiji – je leta 2014 sprožila vojno.

NATO se je tako začel vračati k svoji nekdanji vlogi »soočanja z Rusijo«, vendar se je to zgodilo, ko se je hegemonistična era končala.

»Zdaj, ko je bila nekdanja kolektivna hegemonija uravnotežena in se je pojavil multipolarni svet, je NATO ponovno izgubil svoj namen in bo razpadel. Evropski voditelji želijo obnoviti prvotni namen Nata: omejevanje Rusije.

To bo spodletelo, ker temelji na lažni zgodbi, da Rusija želi obnoviti Sovjetsko zvezo, namesto da bi priznali, da je Rusija želela le uravnotežiti ekspanzionizem in vojaški intervencionizem Nata.

ZDA pa se ne bodo vrnile k prvotnemu namenu Nata, saj se je razpored moči spremenil, in zato ne bodo sodelovale pri lažnih zgodbah evropskih voditeljev.

ZDA so v relativnem upadu in ne morejo ohraniti hkratne strateške prevlade v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Vzhodni Aziji in na zahodni polobli. ZDA ne morejo biti povsod v večpolarnem svetu in se bodo osredotočile na zahodno poloblo in Vzhodno Azijo.

Prisotnost ZDA v Evropi porablja preveč virov in potiska Rusijo proti Kitajski, njenemu glavnemu tekmecu.

Vendar pa ZDA z veseljem prepuščajo konflikt z Rusijo Evropejcem. Evropa ostaja poslušna, Rusija pa je oslabljena.

Če bi Evropa imela racionalne voditelje, bi se prilagodili novi mednarodni porazdelitvi moči tako, da bi ustavili to vojno, sklenili mir z Rusijo, vzpostavili skupno vseevropsko varnostno arhitekturo (35 let prepozno), ki bi rešila tudi Ukrajino, tako da bi jo umaknili s frontnih linij ponovno razdeljene Evrope, ter diverzificirali svoje gospodarske vezi, da bi se izognili prekomerni odvisnosti od katere koli tuje sile.

Vendar Evropa nima racionalnih voditeljev, in celo trditev, da orožje ni pot k miru, ali zagovarjanje diplomacije se obrekuje in cenzurira kot »proruska« izdaja.

Evropska politična elita ostaja zavezana rusofobnim narativom in politikam, ki zaostrujejo konfrontacijo in podaljšujejo konflikt.

Potek dogodkov se zdaj zdi vse bolj jasen: NATO se bo še naprej razpadal, Evropejci pa bodo to nadomestili s še večjo eskalacijo vojne proti Rusiji.

To se bo zgodilo v času, ko si bo Rusija obupno prizadevala za ponovno vzpostavitev svoje odvračalne sile z maščevanjem proti Evropi (najverjetneje proti Nemčiji), medtem ko se zavezanost ZDA in zaščita Evrope slabšata.

Predvidljiva posledica je, da bodo evropski voditelji sčasoma izzvali močan odziv Rusije, ki se bo hitro stopnjeval v, upajmo, le omejen jedrski napad,« ocenjuje Diesen.

Skratka, upanje, da bo jedrska vojna v Evropi kratka, je torej najboljše, na kar lahko računamo ob nadaljevanju sedanje politike.

Strašljiv element pri vsem skupaj pa je dejstvo, da to napovedujejo tako Glenn Diesen kot tudi tisti, ki se doslej niso motili pri napovedovanju prihodnosti...

Zveni spodbudno?