Matej Tonin in varnostnoobveščevalni teater

Kriminalni temelji slovenske Teritorialne obrambe, udbovski kriminal v NLB, kriminalno omrežje v Tržaški banki, Udba in po novem KGB v Gorenjski banki ... Vajeni smo že zgodb, ki jih o dogajanju v slovenskem finančnem prostoru pripoveduje analitik Rado Pezdir.

Enega njegovih vrhuncev vsekakor predstavlja razkritje »kriminalnih temeljev« slovenske teritorialne obrambe, torej tiste vojaške sile, ki je omogočila slovensko osamosvojitev in obranila domovino pred agresijo jugoslovanske armade leta 1991.

Strokovna študija, nastala skupaj s publicistom Igorjem Omerzo (slednji je zaslovel tudi kot soavtor knjige o Melaniji Trump), po svojem pristopu presega žanr analitične študije in se umešča tudi med kriminalke, celo groteske.

Spremljamo dvomljive udbovske like, ki, prepleteni z omrežjem tujih obveščevalnih služb, izvajajo številne kriminalne operacije po Evropi, zraven pa nakazujejo sanjske vsote denarja na neznane račune, iz katerih se financirala trgovina z orožjem...

V študiji je sicer na več mestih izpostavljeno, da takšno delo sploh ni enostavno, saj dokumentacije praktično ni.

No, važno, da je zgodba dobra, pa tudi, če bi bila izmišljena.

Nova ljubljanska banka naj bi tako bila leglo kriminalnih poslov in črnih fondov, povezanih omrežij in klanov, slovenskih, hrvaških, italijanskih, ki perejo denar in gradijo nepregleden labirint sistemske korupcije in bančnega kriminala.

Dokazni material je sicer resda večinoma uničen,  a če ga lahko nadomesti logično sklepanje ali celo domišljija, lahko nastane vrhunska kriminalka.

Naslednji Pezdirjev bančni triler je Tržaška kreditna banka, ki nastopa kot jedro zamejskih udbovskih operacij in vzporednega bančništva pod vodstvom kriminalnih banksterjev, povezanih z jugoslovansko tajno službo.

Posebne dokumentacije ni, so pa dobre zamisli, kako naj bi kriminalna, s tajno službo povezana vzporedna ekonomija potekala in kako naj bi Služba državne varnosti v banko vključevala kriminalne elemente... 

Dokler se takšne zgodbe prodajajo kot romani, je seveda na bralcih, da ocenijo njihovo verodostojnost in se odločajo, ali jim bodo verjeli ali ne. Na voljo imajo tako v publikaciji omenjene vire kot izjavo avtorjev, da dokumentov večinoma ni, bili naj bi uničeni, in da gre večinoma za avtorjevo sklepanje, predvidevanje, osebno prepričanje.

Tudi ko nek kolumnist (npr. Rado Pezdir) v svoji kolumni zapiše, da so slovenske banke »organizirane kriminalne združbe banksterjev«, mu tega ni potrebno posebej utemeljevati, saj mu svoboda govora zagotavlja, da lahko zapiše vse, kar želi. 

Če nekdo (npr. Rado Pezdir) na osnovi svojih predvidevanj tudi zapiše, da so banke, ker množično in sistematično kršijo predpisane postopke, organizirane kriminalne združbe, policija pa jih noče pošteno in strokovno preiskovati, je to vsekakor zanimivo osebno mnenje, sicer slabo argumentirano, vendar ima, kot rečeno, oseba vsekakor pravico, da tako misli in to javno pove.

Nekoliko dlje gre tisti (npr. Rado Pezdir), ki celo javno zapiše, da je “bil slovenski bančni sistem sinonim za kriminalno organizacijo”.  Zagotovo so tudi taki, ki se s tem strinjajo, drugi se ne, kar je dobra osnova za diskusijo v krogu znancev...

Zadeve postanejo veliko resnejše, ko se pojavi državna institucija, ki takšnega analitika in komentatorja s sicer zanimivimi in kontroverznimi idejami o slovenskih bankah, najame, da začne v njemu lastnem slogu izdelovati analize za potrebe resnega strokovnega odločanja.

Prav to se je zgodilo v primeru parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki ji predseduje Matej Tonin, sicer tudi predsednik Nove Slovenije.  Komisija je namreč človeku, ki meni, da »je bil slovenski bančni sistem sinonim za kriminalno organizacijo«, zaupala izdelavo ocene varnostnega vidika dogajanj v slovenskem bančnem prostoru.

Se morda kdo čudi, da smo dobili, namesto resne varnostne študije, še en kriminalni roman?  V slogu Pezdirjevih bančnih trilerjev smo dobili nov triler, v katerem nastopajo tuje varnostnoobveščevalne službe, KGB, banke, energetske družbe, tajni nelegalni fondi, omrežja, ki segajo od Urala do Ljubljane, pranje denarja in varnostno tveganje za celo Evropsko unijo.

Zagotovo zanimiva knjižna uspešnica,  če se v tem primeru ne bi na njeni osnovi sam prvi nadzornik obveščevalnih in varnostnih služb podal v boj proti nacionalnim varnostnim tveganjem.

Ko se žanr banksterskih kriminalk prenese v najvišje sfere politike, je verjetno dejansko znak za alarm.

Je primerno, da politik Toninovega ranga prevzame literarni žanr, v katerem se vse odvija med “omrežji”, “tajnimi policijami”, vohuni,  neznanimi denarnimi fondi, bankami in naftnimi posli? 

Spreminjati nekaj tako pomembnega, kot je parlamentarna komisija za nadzor obveščevalnih služb, v teater, je celo za Slovenijo preveč. Erozija strokovnosti, kakršno smo bili priča v najnovejši predstavi za javnost, v kateri lahko prepoznamo nadaljevanje Pezdirjeve serije o tajnih policijah in udbovskih banksterjih, je dejansko norčevanje iz javnosti.

Resen politik, sploh na tako pomembni funkciji, kot jo trenutno zaseda Matej Tonin, si česa takega ne bi smel privoščiti.