Tisočletje in pol vdorov na rusko ozemlje: Zgodovinski temelj za razumevanje ukrajinske vojne

Srdita vojna v Ukrajini traja že četrto leto. Ta se tudi slučajno ni začela v letu 2022, ampak se je konflikt napovedoval najmanj od nasilnega prevrata na Majdanu v letu 2014.

Pa tudi ta datum ni prelomen. Zahodne obveščevalne službe so delovale na področju Ukrajine že vse od konca druge svetovne vojne, najmanj pa od razpada Sovjetske zveze v letu 1991. Vse z namenom trajno oslabiti Rusijo.

Pojavlja se vprašanje, zakaj torej tolikšen interes Zahoda, da bi spravili na kolena Rusijo? Odgovor se skriva tisočletje in pol nazaj v zgodovini.

V letu 395 je prišlo do delitve Rimskega imperija na Zahodni in Vzhodni del. Takrat že krščanski imperij se je razdelil tudi na ideološki bazi. Zahodni del, ki je propadel v letu 476, je postal katoliški,

Vzhodni del je postal Bizantinsko carstvo in je pravoslaven. V naravi krščanstva je misijonjska dejavnost in Bizantinskemu imperiju je leta 988 uspel veliki met. Vladimir Veliki, vladar prve ruske države, Kijevske Rusije, je prevzel pravoslavje.

Vzhodno in zahodno krščanstvo sta šli počasi svojo pot in leta 1054 sta se rimski papež in konstantinopelski patriarh medsebojno izobčila.

Ločitev je postala trajna in traja do današnjih dni. Leta 1204 je prišlo do še resnejšega preloma, ki je v nadaljevanju prerasel v sovraštvo.

Katoliški križarji so četrto križarsko vojsko namenjeno osvoboditvi Jeruzalema zlorabili, da so oplenili Konstantinopel in spravili na kolena bizantinsko državo.

Ta se v nadaljevanju ni več zmogla upirati navalu Turkov in leta 1453 je bilo s padcem Konstantionopla, ki je v nadaljevanju postal Istanbul, vsega konec.

Patriarh v Moskvi je posledično razglasil rusko državo, ki se je pravkar osvobodila Mongolov, za Tretji Rim in zavetnika pravoslavnih kristjanov.

Kakorkoli že kdo hoče razumeti, a Kijevska Rusija je bila prva državna organizacija na področju pravoslavnega sveta Vzhodne Evrope.

To je današnje Rusije, Ukrajine in Belorusije. Sedež te državne tvorbe je bil..... v Kijevu.

V letih 1237-1242 so v Evropo vdrli Mongoli in prišli do Nemčije in Jadranskega morja.

evropa_leta_1230.png

Kijevska Rusija je bila uničena in slovanska plemena so bila v vazalnem odnosu do Mongolov vse do leta 1480.

Bolj kot ne istočasno je prišlo do vdora Tevtonskega viteškega reda (1240-1242) na področje Novgoroda in Pskova z jasnim namenom, da bi slovanska plemena tega področja iz pravoslavja spreobrnili v katolištvo.

Vdor ni bil uspešen, veliki zmagovalec bitke na ledu jezera Peipus Aleksander Nevski pa je še danes ruski narodni junak. Kot nekdo, ki je rešil pravoslavje.

Pravoslavna slovanska plemena so imela težave tudi na jugu, kjer so najprej krimski Tatari leta 1521 vdrli v Rusijo, temu pa je sledila Rusko-Krimska vojna v letih 1570-1572, ko je v Rusijo vdrla Otomanska turška vojska.

Južna Rusija in Ukrajina sta bila od teh časov naprej plen turških hord, ki so v suženjstvo vodila tisoče.

Najbolj slavna od teh suženj: Hurem oz. Roxelana, žena sultana Sulejmana veličastnega.

Navkljub vsem strahotam, ki so jih povzročili Mongoli in Turki ti v ruski nacionalni zavesti niso posebej problematični, razlog? Nikoli jim niso hoteli vzeti duše, to je pravoslavja.

Polsko-Ruska vojna v letih 1609-1618 je bila čisto druga zgodba. Konec 16. Stoletja je v Rusiji prišlo do obdobja nestabilosti.

Domača dinastija Rurikov, ki se je oblikovala z novim centrom v Moskvi, je po smrti Ivana IV. Groznega in njegovega sina Dimitrija propadla.

Oblast je prevzel Borisu Godunov, ki pa upornikov ni uspel obvladati. Sledilo je »Obdobje težav«.

Intervenirala je Poljska in leta 1610 zavzela Moskvo. Na prestol je postavila »Lažnega Dimitrija«, ki je imel jasen namen v Rusijo pripeljati katoliško vero.

Rezultat je bil vsesplošna vstaja pravoslavnih Rusov pod vodstvom Vasilija Šujskega in Dimitrija Požarskega. Sledila je obnovitev države in z Mihailom I vzpostavitev dinastije Romanov.

Odnosi med Rusijo in Poljsko so od nekdaj problematični.

Pogled na zemljevid morda pokaže, da je Rusija neprimerno večja, a ta zavaja. Poljska je nekdaj vzhodno od meje svojega nacionalnega ozemlja stoletja vladala množicam pravoslavnega prebivalstva, s katerimi je delala približno tako kot dela »svinja z mehom«.

Ustanavljanje katoliških in grško katoliških škofij, kjer verniki obdrže pravoslavne rituale, so pa podložni papežu, k temu prav gotovo ne pomaga.

Med Rusi in Poljaki tako že stoletja vlada globoko nezaupanje, skorajda sovraštvo, ki ima svoje korenine prav v tem obdobju.

V vso to zmedo so posegli protestantski Švedi z jasnim namenom, da bi na ruski prestol postavili svojega kandidata.

To jim sicer ni uspelo, a v Ingrijski vojni (1610-1617) so vdrli v smeri Novgoroda in Pskova in zavzeli precejšen del predhodno ruskega ozemlja ob Baltiku.

Pod Petrom I. Velikim je Rusija iz zakotne dežele na vzhodu Evrope postala eden izmed glavnih igralcev.

Švedska je predhodno oblikovala Baltiško morje kot nekakšno švedsko jezero.

Peter I. Veliki je imel o tem drugačno mnenje in je pridobitev nekdaj že ruskih ozemelj ob Baltiku imel za temelj obstoja ruske države.

Izbruhnila je Velika severna vojna 1700-1721 v okviru katere je Švedska v letih 1708-1709 napadla Rusijo kot poskušala osvojiti Moskvo.

Poskus se je izjalovil poleti 1709 ko se je Švedska vojska znašla na področju današnje Ukrajine in bila premagana pri Poltavi.

Rusija si je odprla okno v Baltik in postala velesila.

Rusi so še enkrat dobili lekcijo: vojna za obstoj Rusije se je odvijala na ruskih tleh. Ne kje drugje: doma.

Z vsemi posledicami, ki jih prinese vojna. Opustošenjem in smrtjo.

Vse te vojne so bile le senca invanzije Francoskega cesarstva pod Napoleonom Bonapartejem v letu 1812.

Francoski cesar in vojskovodja je oblikoval obsežno koalicijo srednjeevropskljih držav in vdrl v Rusijo.

Nauk izpred dveh stoletij bi bilo potrebno razumeti tudi danes. Vojna je potekala izključno na ruskih tleh. Rusija je bila opustošena.

Rusi so nudili srdit odpor, raje so sami zažgali Moskvo, kot da bi omogočili francoski vojski, da v njej prezimi.

Po tistem, ko je nastopil General Zima je bila uničena praktično celotna francoska vojska z izjemo redkih posameznikov.

Posledice poraza so prinesle zlom Francije in Napoleona dve leti kasneje. Rusija ni varčevala pri sredstvih in ljudeh, da se je kaj takega zgodilo. Geslo: »nobene tuje sile na ruskih tleh«.

Držalo je takrat in drži še danes.

francoska_vojska.jpg

Še bolj zanimivo je dogajanje v času Krimske vojne (1853-1856). Vzpenjajoče Rusko cesarstvo se je imelo za naslednika bizantinskega imperija in zavetnika veliki večini pravoslavnih kristjanov na področju Turškega imperija.

Turčija v tem času je bila nestabilna država, ki je vsako leto bolj zaostajala za zahodnimi silami in se soočala z notranjo nestabilnostjo okupiranih krščanskih narodov.

Po tistem, ko je kazalo, da se bo turška vojska sesedla sama vase in je bila uničena njena mornarica vse pa je šlo proti temu da bo osvojen celoten Balkan ter ožine Bospor in Dardanele, sta posredovali Velika Britanija in Francija.

V strahu, da bo ogrožen njun položaj v Sredozemlju, sta krščanski sili poslali vojsko na pomoč muslimanskim Turkom in premagali pravoslavno Rusijo na Krimu.

Še en nauk Rusom: Katoliki in protestantje so se povezali z muslimani, da bi uničili pravoslavje.

Nekje vmes se je Rusko carstvo zapletlo še v vojno z Japonsko v letih 1904-05, a tisto je bil bolj spor o tem, kdo si bo razdelil Vzhodno Azijo.

krimskavojna2.jpg

Vse te preizkušnje so bile nič proti vojnam v 20. stoletju.

Nesrečni streli Gavrila Principa v Sarajevu leta 1914 so sprožili svetovno vojno 1914-1918.

Razvila se je v vojno v strelskih jarkih, ki je Rusijo spravila na rob obstoja, do marčne in oktobrske revolucije leta 1917 in je pripeljala nemško in avstrijsko vojsko do Volge.

Revolucija se je razvila v državljansko vojno v letih 1917-1923, ki je imela strašljive posledice v obliki med 7 in 12 milijoni mrtvih. Iz te vojne se je oblikovala Sovjetska zveza.

Nova rdeča oblast je iz nje potegnila še en zaključek. V vojni na sovjetski tleh je sodelovala cela vrsta zahodnih držav, ki so se vse po vrsti trudile, da bi Sovjetsko zvezo spravile na kolena. »Sovjetska zveza nima zaveznikov«.

Le dve desetletji kasneje je izbruhnila Druga svetovna vojna.

Oblasti Sovjetske zveze so z naraščajočim strahom in nezaupanjem opazovale izgradnjo Trojnega pakta, sklepanje vojaških sporazumov evropskih držav s Hitlerjem in početje Francije in Velike Britanije, ki sta nacistično ost napada poskušali usmeriti proti vzhodu.

V Lebensraum, ki je bil »čisto slučajno na področju Sovjetske zveze«.

Stalin je s sporazumom Ribbentrop-Molotov nevarnost za 2 leti preusmeril drugam. Ko pa je vojna z nacisti izbruhnila, je trajala 4 leta, pripeljala Sovjetsko zvezo na rob propada in zahtevala 27 milijonov sovjetskih življenj, da je lahko na poslopju Reichstaga zaplapolala rdeča zastava.

Nauk: za dosego zmage žrtve niso bile pomembne.

Nekdanji zavezniki so že prav kmalu postali nasprotniki.

ribentropmolotov.jpg

Še pred koncem svetovne vojne je Velika Britanija razvila načrte za operacijo Unthinkable po kateri bi Sovjetsko zvezo z vojno izrinili iz centralne Evrope.

Iz tega vidika lahko razumemo tudi ustanovitev NATO pakta v aprilu 1949.

Odgovor, ustanovitev Varšavske zveze v letu 1955, je tako potrebno razumeti kot prastrah Rusije, sedaj Sovjetske zveze, ki se je glasil in se glasi še danes: »nobene vojne več na sovjetskih, sedaj ruskih tleh«

Če bi že izbruhnila vojna, naj se ta bije nekje drugje. Po možnosti na področju Vzhodne Nemčije, Poljske, Češke......

Desetletja je konflikt Sovjetske zveze z Zahodom potekal še naprej. Tokrat v obliki hladne vojne in oborožitvene tekme.

Socialistične države preprosto tekme niso vzdržale, enako velja za gospodarstva socialističnih držav. Leta 1991 je bilo vsega konec.

Desetletje pod Borisom Jelcinom je Rusijo pripreljalo na rob obstoja. Država dobesedno neskončnih bogastev se je spreminjala v ubožnico v kateri so uspevali le tajkuni in v kateri so še naprej delovale zahodne tajne službe z namenom spraviti državo na boben.

Lep primer tega je dogajanje na Kavkazu, kjer so Čečeni in Dagestanci imeli resen namen ustanoviti islamsko državo.

Čečenov je dober milijon, Dagestancev približno tudi.

Od kod jim torej sredstva za tako vojno? Odgovor je jasen. Od Zahoda in njihovih islamskih zaveznic.

Potrebni sta bili dve strahoviti vojni, da je Rusija vzpostavila notranji red in zavarovala meje.

Prizadevanja oslabiti Rusijo je potrebno razumeti tudi v zvezi z dogajanjem v Ukrajini.

Ukrajinska nacistična gibanja v obliki raznoraznih bataljonov tipa Azov, Banderovcev in obritoglavcev seveda niso zrasla z danes na jutri.

Ukrajinski ultranacionalizem je Rusija od prve sekunde razumela takšnega kot je. Kot še en poskus tujih sil vdreti na področje pravoslavnega sveta in spraviti Rusijo na kolena. Le viden izkaz tistega, kar se je pripravljalo že več desetletij.

Vladimir Putin, kakršenkoli že pač je, zadevo razume v celoti. Ruski narod pa tudi. Ne glede na neskončno trobentanje zaodnih medijev in njihovih voditeljev, je potrebno vedeti naslednje po štirih letih vojne v Ukrajini, ki je proxy vojna med Zahodom in Rusijo:

• Rusko gospodarstvo ne kaže prav nobenih znakov razkroja
• Zahodne sile z neskončnimi pošiljkami denarja in orožja ne morejo doseči na vojaškem področju ničesar
• Ukrajinska vojska in država je v zadnjih fazah razkroja
• Morebitno izgubljena vojna bi znala pomeniti konec Evropske unije in Nata
• Evropa ni več center dogajanja v svetu, ampak so se oblikovali novi centri moči. Evropa postaja nepomembna
• Oblikovala se je koalicija držav pod imenom BRICS, ki vzpostavljajo multipolaren svet, v katerem ni več mesta za »On rules based order« zahodnih držav
• Ukrajinska vojna je razgalila, da so zahodne države deindustrializirane, zadolžene, tehnološko zaostale in s kopico notranjih nasprotij
• V vseh letih vojne se je v Rusiji oblikovalo popolno notranje soglasje, da Rusija bije vojno za svoj obstoj. Za ta obstoj se je pripravljena bojevati do zadnjega moža. Enako kot že marsikdaj v svoji zgodovini.
• Ni se oblikovala nobena verodostojna opozicija v Rusiji, ki bi temu nasprotovala. Posamezniki kot so npr. Navalni, Tihanovska in njima podobni nimajo prav nobene širše podpore in jih prebivalstvo pojmuje kot izdajalce.

  

Dogajanje v Ukrajini v zadnjih letih je tako potrebno razumeti s tega vidika.

Zahodne sile so navkljub neskončnim obljubam o neširjenju na vzhod poteptale vsako svojo obljubo in zlorabile zaupanje. V Ukrajini so prekoračile tudi zadnjo rdečo črto in cilji Rusije v tej vojni ostanejo nespremenjeni:

• Ukrajina ne bo v NATU
• Nobenih zahodnih sil v Ukrajini
• Denacifikacija, razorožitev in nevtralnost Ukrajine
• Zaščita ruskih prebivalcev Ukrajine: tja do polovice celotnega prebivalstva in vse vzhodno od Dnepra, najverjetneje pa tudi likvidacija Ukrajine kot pomorske države.

Prihodnost bo pokazala, kako se bo zadeva razvila, upajmo le, da bo cena v Evropi le revščina, povečane socialne razlike in diktature, ne pa vojna in jedrski pepel.

Za tiste, ki še kar ne razumete: preberite si Gogoljevo delo Taras Bulba in vse vam bo jasno.