Spomin na dan, ko so bili kljub sodelovanju nekaterih z okupatorjem postavljeni temelji boja za osvoboditev

V uradu predsednika republike so ob današnjem dnevu boja proti okupatorju pripravili dan odprtih vrat.

V nagovoru zbranim je predsednik Borut Pahor poudaril, da je danes pomemben, slaven dan, s katerim se spominjamo domoljubov, ki so tvegali lastno življenje ter se v drugi svetovni vojni uprli poskusu uničenja slovenskega naroda.

Danes v Sloveniji obeležujemo dela prosti državni praznik, t. i. dan upora proti okupatorju. Praznik, ki se je predhodno imenoval Dan Osvobodilne fronte (oz. le Dan OF), naj bi obeleževal ustanovitev te organizacije leta 1941.

Po Pahorjevih besedah si ti domoljubi, ne gleda na to, kaj je sicer spremljalo narodnoosvobodilni boj, zaslužijo spoštovanje in občudovanje.

Spomnil je, da je bil takrat tudi čas protislovij, ko se je osvobodilni boj pomešal z bojem za oblast, ter je Slovenec dvignil roko nad brata Slovenca.

Opozoril je, da smo zaradi kasnejše osamosvojitvene izkušnje, ko smo izkazali enotnost, zavezani temu, da iščemo med nami tisto, kar nas povezuje.

Pahor je danes tudi položil venec k spomeniku OF v ljubljanski Rožni dolini.

Vendar pa tudi ta praznik še zmeraj deli ljudi. 

Ob obeleževanju tega praznika se neprestano ponavljajo opozorila, da je bila OF oz. kot se je prvotno imenovala Protiimperialistična fronta (PIF) ustanovljena že dan prej, 26. aprila 1941, v ljubljanski Rožni dolini. V vili Josipa Vidmarja so se namreč zbrali predstavniki komunistične partije (Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler), Sokolov (Josip Rus), Krščanskih socialistov (Tone Fajfar) in kulturnih delavcev (Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar).

Sestanek je bil sklican na pobudo komunistov. Pozvani so bili, da se pridružijo partiji v boju proti imperialistom (Združenemu kraljestvu, Franciji, ZDA)

To je bilo v skladu s tedanjo svetovno komunistično politiko, ki jo je vodila Kominterna (pod vplivom Sovjetske zveze), saj sta bili v tem času Sovjetska zveza in Tretji rajh še vedno zaveznici v boju proti »imperialistom«. Francija je bila v tem času že okupirana (kot Jugoslavija), Združeno kraljestvo je bilo oblegano, medtem ko so ZDA še vedno zagovarjale izolacionistično politiko.

Toda neposredno pred tem so zahodne države vodile tudi zelo popustljivo politiko do Nemčije. Dovolile so ji okupirati Porenje in s priključitvijo Sudetov dejansko razkosati Češkoslovaško. Tudi priljučitev Avstrije je Hitler izpeljal brez večjih težav. Šele potem je Hitler napadel tudi Poljsko.

V Franciji in Veliki Britaniji so ocenjevali, da bi bilo za njih zelo dobro, če bi se Nemčija in osovražena Sovjetska zveza zapletli v spopad, v katerem bi se obe, predvsem pa Sovjetska zveza, izčrpali. Ob grozeči nevarnosti z zahoda, s strani Nemčije, je Stalin poskusil skleniti tudi zavezništva z Francijo in Veliko Britanijo ter njunimi zavezniki, vendar sta ga obe državi pustili na cedilu.

Na to se danes, še posebej pa ob omenjanju pakta Ribbentrop-Molotov rado pozablja, predvsem v »zahodnih« zgodovinskih virih.

Šlo je za politiko »prenašanja bremena« ali »buckpasinga«, ki je pogosta, ko gre za odnose med velikimi silami. Prav to je bil razlog za sovjetski pristanek na zavezništvo z Nemčijo, ki je bil v tistem trenutku povsem racionalna in geopolitično upravičena izbira. Hitler je nato najprej napadel Francijo, nato pa je po okupaciji Jugoslavije in Grčije nepričakovano (operacija Barbarosa) napadel še Sovjetsko zvezo.

Vojna na dveh frontah, še posebej pa silovit odpor Sovjetske zveze pa sta Hitlerjevi Nemčiji zadala uničujoč udarec.    

V Sloveniji kot primer sodelovanja med nacisti in komunisti pogosto navajajo tudi primer obeleževanja praznika dela, 1. maja 1941 v Trbovljah, ko so lokalni komunisti sodelovali v slovesni paradi skozi to zasavsko mesto. Ko so nacisti leta 1933 prišli na oblast, so namreč 1. maj razglasili za državni praznik nacionalnega dela (Tag der nationalen Arbeit), ki je z okupacijo (severnega dela) Slovenije postal tudi novi praznik Slovencev. Res pa je, da so morda skupaj tako sodelovali le na paradi, ne pa z orožjem v roki za skupne cilje, kot so pozneje to storili domobranci ob sodelovanju z nacisti.

Res je tudi, da se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda takoj zatem, ko je Nemčija (skupaj s zavezniki) 22. junija 1941 napadla dotedanjo zaveznico Sovjetsko zvezo, s čimer se je prekinilo dotedanjo sodelovanje nacistov in komunistov, ko so stari »imperialistični« nasprotniki –, ki so pred tem Sovjetsko zvezo že pustili na cedilu - postali novi zavezniki Sovjetske zveze.

Sovjetska zveza je nato preko Kominterne pozvala vse druge komunistične partije, da so spremenile svoje stališče in začele z bojem proti nacistični Nemčiji.

Nato so partizani vse Jugoslavije v skupnem boju proti vsem okupatorjem in ob sodelovanju z zavezniki tedanjo skupno državo Jugoslavijo pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) osvobodili.

Tega pa seveda ni mogoče reči za domobrance, ustaše in (v najmanjši meri, ker so se proti okupatorju istočasno tudi borili) tudi za četnike, ki so z okupatorji tesno sodelovali vse do konca vojne.

Celo do te mere, da so bili slovenski domobranci pod neposrednim poveljstvom nemškega gestapa.

Domobranstvo je bilo zato kolaboracionistična vojaška formacija. Ustanovil jo je nemški okupator, ki je imel slovenske domobrance za pomožno nemško policijo.

Vendar pa kljub vsakoletnemu proslavljanju OF v Sloveniji ob razpravah o preteklosti dejansko obstaja veliko sivih lis in celo primerov, ko se še vedno soočamo z drastičnimi omejitvami svobode govora - lahko bi rekli, celo z državno, sodno zapovedano cenzuro.

V skladu s sodobno slovensko sodno prakso (precedenčni »primer Bernik«) namreč ni dovoljeno trditi, da so bili domobranci »sodelavci gestapa«, čeprav so bili pod poveljstvom gestapa ali pa se celo udeleževali aktivnosti, ki jih je organiziral gestapo in so z dovolilnicami gestapa potovali po tedaj okupirani Sloveniji.

Vendar tega primera cenzure nekateri najbolj vneti kritiki »omejitev svobode govora« v Sloveniji nikoli ne omenjajo.

Je pa seveda nesporno, da so bili prav vsi domobranci pod poveljstvom in formacijsko podrejeni gestapu, zločinski organizaciji, ki je skupaj z domačo politično policijo najbolj vztrajno preganjala pripadnike Osvobodilne fronte, tudi na tleh Slovenije ubila na tisoče Slovencev. In tudi to je nekaj, na kar bi se bilo potrebno spomniti na ta dan.