ponedeljek, 29. april 2024 leto 29 / št. 120
Bajke in povesti o migrantih: laži o večji nagnjenosti k posilstvom
Naslovnice pravljičarjev iz Slovenije in Poljske
Nekdanji britanski premier Benjamin Disraeli je nekoč dejal: »Obstajajo tri vrste laži: laži, preklemanske laži in statistika!« Hotel je povedati, da politiki prevračajo in zlorabljajo statistiko, da bi dokazali svoje trditve. In povsem enako velja tudi za medije.
V Sloveniji se je zadnje dni razplamtela polemika zaradi naslovnice strankarskega časnika SDS, Demokracije, ki opozarja pred kulturo posilstev. Črne roke, ki grabijo po telesu belopolte ženske na naslovnici Demokracije so poskrbele za val kritik in celo za prijavo kulturnega ministrstva medijskemu inšpektoratu.
»Take naslovnice niso namenjene samo spodbujanju nestrpnosti, ampak jih je potrebno poimenovati s pravim imenom, in to je rasizem. Tu ne gre za razpravo, ki bi bila namenjena razpravi o integracijski ali migrantski politiki, gre enostavno za zbujanje sovraštva. Migranti so le izgovor, gre za zbujanje strahu, pred vsem, kar ne spada v stereotip o pravih Slovencih. Kar me skrbi, je to, da ta retorika pospešeno vdira v naš prostor in ga zastruplja z lažnimi podatki, ki nimajo osnove v dejstvih,« je o tem dejal podpredsednik Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman.
Da takšna naslovnica Demokracije razpihuje rasizem in nestrpnost, o tem seveda ni dvoma. Cirman ima prav. Toda to je znana metoda takšnih in podobnih medijev. Kljub temu pa pregon strankarskega časnika ni prava poteza. Čeprav je Demokracija na svoji naslovnici upodobila očitno laž, ki jo je želela predstaviti kot resnico, bi morali biti v svobodni družbi komentarji in izražanje mnenj praviloma svobodni. To velja tudi za takšna mnenja, ki šokirajo javnost ali so celo zasnovana na očitnih lažeh in potvarjanju dejstev. Pregon Demokracije zato nikakor ni na mestu.
Čeprav je Demokracija na svoji naslovnici upodobila očitno laž, ki jo je želela predstaviti kot resnico, pregon Demokracije nikakor ni na mestu
Nekaj povsem drugega pa predstavlja odgovor na vprašanje, ali je to, kar sporočajo Demokracija in podobni mediji, tudi res. V Sloveniji smo tako na primer v zadnje času izvedeli, da naj bi Švedska postala »zavetišče posiljevalcev« iz Bližnjega vzhoda.
Po poročanju švedske televizije SVT naj bi bilo kar 58 odstotkov vseh moških, ki so bili v zadnjih petih letih na Švedskem obsojeni zaradi posilstva ali poskusa posilstva, rojenih na tujem.
Demokracija navaja tudi podatek, da naj bi po zadnji študiji, opravljeni v nemški Spodnji Saški med letoma 2015 in 2016 zabeležili 10,4-odstotno rast nasilnih zločinov. »In glej ga zlomka, za 90 odstotkov tega povečanja so bili po raziskavi züriške univerze odgovorni ravno migranti,« navaja časnik. Sklicujejo se tudi na podobne podatke o spolnem nadlegovanju in posilstvih okoli 500 žensk v nemškem Kölnu na novo leto leta 2016.
Na te in podobne obtožbe je na svoj način odgovorila javna RTV SLO s prispevkom Evgenije Carl. V svoj prispevek je vključila tudi podatek, da je bilo v Sloveniji v zadnjih osmih letih prijavljenih 374 posilstev, od katerih so veliko večino zagrešili slovenski državljani. Oziroma 334. Preostali storilci so v glavnem iz držav nekdanje Jugoslavije. Državljani držav, od koder potencialno prihajajo prebežniki, so v osmih letih zagrešili štiri posilstva, in sicer v letih 2011 in 2015, torej še pred begunskim valom. Dva storilca sta bila iz Sudana, po eden iz Tunizije in Nigerije.
Če bi bilo 20 odstotkov beguncev res posiljevalcev, potem bi moralo število posilstev po begunskem valu leta 2015 biti večje kot do begunskega vala leta 2015, ne pa praktično nič.
Kmalu zatem se je oglasil psiholog Roman Vodeb in zatrdil, da je »razkril lažirano statistiko posilstev« v omenjenem prispevku, »kajti 4 begunska posilstva, ki so se zgodila pred begunskim valom, predstavlja 20% takratnih moških beguncev.«
Obenem pa po njegovi oceni »334 slovenskih posilstev ne dosega niti tisočinke SLO-promile.« Sklep je seveda jasen – vsak peti migrant naj bi bil potencialni posiljevalec, slovenski posiljevalci pa so »statistična napaka.«
Gre za podobno logiko, ko jo je navedel Bojan Požar, ko je zatrdil, da je bila v Sloveniji posiljena vsaka sedma ženska. Podatki so pokazali, da bi v Sloveniji lahko živelo potencialno največ 27 000 posiljenih žensk. kar pomeni, da je ta številka večkrat pretirana.
Da logika Vodeba ne drži, je razvidno že iz njegovega tvita. Če bi bilo 20 odstotkov beguncev res posiljevalcev, potem bi moralo število posilstev po begunskem valu leta 2015 biti večje kot do begunskega vala leta 2015, ne pa praktično nič. Podatki Evgenije Carl so namreč od leta 2010 »do danes.«Od leta 2015 pa do danes pa takih posilstev, ki jih je naslikala Demokracija – sploh ni bilo. Izračun Romana Vodeba torej očitno ne drži.
Kaj pa izračuni iz Švedske o 58 odstotkih na tujem rojenih posiljevalcih? Očitno je za izračunavanje posiljevalcev med begunci nepomemben, saj dejansko ne vemo, koliko je bilo med njimi beguncev in ne na primer v ZDA rojenih Švedov. Isto velja za podatke s Spodnje Saške. Med leti 2015 in 2016 naj bi zabeležili kar 10,4-odstotno rast nasilnih zločinov, za katere pa naj bi bili v 90 odstotkov odgovorni prav migranti.
Toda če se je v tem času drastično povečalo število migrantov, (Nemčija pa jih je sprejela več kot milijon) bi seveda tudi ob povprečno enaki stopnji storilcev teh vrst kriminala med prišleki takšno povečanje števila prebivalcev s seboj v povprečju prineslo enako število povečanih kriminalnih dejanj. Da ne govorimo o tem, da bi morali za pravilnost primerjave še posebej preiskati prav število posilstev v populaciji mladih moških med nemškimi državljani in prišleki.
In prav s tem so se precej ukvarjali v Nemčiji. To pa je pomembno tudi za razprave v Spodnji Saški, Sloveniji in drugje. Šele veliko število podatkov namreč lahko odpravi »statistične napake« in zavajanja te in one vrste. Begunci, ki prihajajo v Slovenijo, se po ničemer ne razlikujejo od tistih, ki so po isti poti že odšli v Nemčijo in zato je mogoče te podatke uporabiti tudi za presojo resničnosti in obstoja ali neobstoja »kulture posilstev« v Sloveniji.
Nemški in precej konservativen Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) tako daje relevantne podatke za Nemčijo, ki na prvi pogled pritrjujejo avtorjem teorij zarote in prihoda nove »kulture posilstev«. V središču razprave v Nemčiji je bila »policijska statistika kriminalnih dejanj« (PKS). Celo ameriški predsednik Donald Trump je namreč zatrjeval, da se je število kaznivih dejanj v Nemčiji zaradi beguncev povečalo, kanclerka Angela Merkel pa je trdila, da to ni res in da je to število upadlo.
Številke namreč kažejo, da so 'prišleki' glede spolnih deliktov 'približno enako kriminalni kot mladi nemški moški.'
In kaj kažejo podatki? Podatki kažejo, da je število kaznivih dejanj v Nemčiji zadnjih letih upadlo, to pa ne velja za seksualne delikte. »Številke nakazujejo, da se je število seksualnih kaznivih dejanj povečalo in da je med osumljenimi večje število tujcev kot kadarkoli prej,« opozarja FAZ junija letos.
Lani je bilo namreč v Nemčiji 11 282 primerov posilstev in seksualnih napadov, medtem ko jih je bilo leta 2016 samo 7919. In še posebej lani naj bi se povečalo število napadov, v katerih so udeleženi tujci oziroma »prišleki.« Med prišleke pa uvrščajo prosilce za azil, priznane z begunskim statusom in tujce z dovoljenjem za bivanje. Toda, da je ta skupina glede seksualnih deliktov bolj »kriminalna« od kakšne druge- tega nemška policijska statistika PKS ne dokazuje. In za Nemce seveda vemo, da so kar se statistike tiče, zelo pedantni in natančni.
Številke namreč kažejo, da so »prišleki« glede spolnih deliktov »približno enako kriminalni kot mladi nemški moški.« To potrjuje tudi študija kriminologa Christiana Walburga, ki je utemeljena prav na podatkih policijske statistike kriminalnih dejanj.
V obeh skupinah - mladih Nemcev in beguncev - je bilo približno enako število storilcev kaznivih dejanj – osem odstotkov.
Raziskovalec je namreč primerjal skupino prišlekov samo s skupino mladih Nemcev, saj je ta s kriminalom obremenjena skupina med prišleki res bistveno bolj zastopana. In v policijski obravnavi zaradi teh dejanj se je v obeh skupinah znašlo približno enako število storilcev kaznivih dejanj – osem odstotkov.
In glede na to, da je med leti 2015 in 2016 v Nemčijo prišlo veliko število prišlekov, se to seveda pozna tudi na povečanju teh kaznivih dejanj. Sklep, da se je zaradi več »prišlekov« povečalo število primerov spolnega nasilja je torej pravilen. »Toda trditve o povečanjem potencialu nasilja s strani prišlekov niso utemeljene, ne glede na to, da se stalno ponavljajo,« opozarja FAZ.
Ob tem je za Nemčijo – in tega v Demokraciji, kjer navajajo neke podatke iz Spodnje Saške očitno ne vedo ali pa nočejo vedeti - značilno še nekaj. Namreč, da »povečanja spolnih kaznivih dejanj z prihodom prosilcev za azil ni mogoče pojasniti«, ker se je njihovo število »po letu 2017 že veliko pred tem zmanjšalo«. Povečanje števila spolnih deliktov v Nemčiji je veliko bolj posledica »reforme kazenskega zakonika« v Nemčiji, ki je bil spremenjen po javni razpravi leta 2016, ki je potekala pod sloganom »ne pomeni ne.«
In posledica zaostrene zakonodaje v Nemčiji je, da je bilo v tem času obtoženih tudi veliko več nemških državljanov in ne samo tujcev. Pred letom 2016 je bilo namreč za spolni napad nujno dokazati nasilje, po novem pa je dovolj dokazati, da se je nekdo neke osebe v »seksualno določen način dotikal in ji na ta način škodil.« Za spolni napad v Nemčiji je po novem torej dovolj že neprimerno »dotikanje« druge osebe.
Da so prosilci za azil bolj nagnjeni k posiljevanju, kar je temeljno sporočilo Demokracije, je očitna laž
»Statistične številke za razumevanje tega niso dovolj. Potrebno jih je tudi znati interpretirati,« sklepa FAZ. Povedano drugače – prosilci za azil ali »migranti« niso povsem nič bolj nagnjeni k posilstvom kot mladi Nemci in zelo verjetno tudi Slovenci. Da so bolj nagnjeni k posiljevanju, kar je temeljno sporočilo Demokracije, je očitna laž.
Veliko, največje število primerov v državi, ki jih je leta 2015 in 2016 sprejela največ, te neresnice ne dokazuje – prav obratno. Mladi Nemci in begunci so povsem enako zmožni posilstev, begunci pa v tem smislu ne predstavljajo nobene večje nevarnosti, zgolj enako, kot jo s seboj prinaša vsako povečano število prebivalstva. Med katerimi so tako potencialni posiljevalci kot izjemni posamezniki.
In prav na tem področju – sporočanju resnice o posilstvih v segmentu migrantov - so v Demokraciji zato (znova) padli na izpitu. Oziroma niso po naključju ali zgolj zaradi nevednosti padli na izpitu, pač pa so irelevantne podatke, ki ne predstavljajo niti statistične napake pri analizi tako kompleksnega pojava, kot so posilstva, očitno namerno enostransko interpretirali in s tem svojo politično motivirano laž slovenski javnosti naslikali kot resnico.
Pri tem so najverjetneje preplonkali celo svojo naslovnico (primerjaj naslovnico Demokracije in poljskega tednika wSIECI iz leta 2016) in iz tujih virov v Sloveniji prodali zgodbe, ki nimajo zveze s Slovenijo. Povedali so torej pravljico, bajko. Točno tako, kot je to zaradi zlorabe statistike nekoč že opozarjal britanski premier Benjamin Disraeli.
