Zakaj je hrvaška politika obupana zaradi slovenskega "stika" z odprtim morjem?

Hrvaška želi, da Slovenija v mednarodne vode še naprej pluje preko njenega dvorišča. Prav ta pravica in nadvlada Hrvaške nad Slovenijo pa je bila z arbitražno razsodbo izničena. In zato arbitražna razsodba kljub nekaterim svojim napakam ni "porazna", kot se moti Zbor za republiko.

Boj za interpretacijo razsodbe arbitražnega sodišča iz Haaga se očitno nadaljuje. Medtem ko v vladnih strankah razsodbo sprejemajo in večinoma hvalijo, jo je Zbor za republiko označil za "porazno." V sporočilu so med drugim zapisali, da vlada in koalicijske stranke še vedno zavajajo, ko razsodbo razglašajo kot primerno in pomanjšujejo probleme v zvezi z njo.

V Zboru za republiko so bili kritični do povezave slovenskega morja z odprtim, saj stično območje po njihovi oceni "ni nič drugega in nič več kot služnostna pot preko hrvaškega morja". Pozvali so k ugotovitvi, ali je arbitražno sodišče prekoračilo pristojnosti, ker ni upoštevalo zahteve državnega zbora iz leta 2013, da mora zagotoviti ozemeljski stik slovenskega teritorialnega morja z odprtim morjem.

Neumestna kritika

Težav pri takšnem pristopu je več; kritiki se po eni strani očitno sploh ne zavedajo dejstva, da sodišču stika "teritorialnega morja" s pogojnim "odprtim morjem" sploh ni bilo potrebno določiti, ker pogodba med Slovenijo in Hrvaško tega ni zahtevala, izjave slovenskega državnega zbora pa sodišče niso obvezovale.

Po drugi strani pa je dajanje v nič pomena "stika" prav tako zelo neumestno. Še posebej, če vemo, kako zelo so si hrvaški pogajalci prizadevali - in si še prizadevajo - da Slovenija tega "stika" ne bi imela. Prav to dejstvo me je ob dolgoletnem ukvarjanju z vprašanjem slovensko-hrvaške meje zmeraj  presenečalo. Razlogi za to se skrivajo globoko v geopolitiki in želji držav po nadvladi ter nadzoru drugih držav. Majhne države imajo pač nekoliko manjše cilje, toda ti so za njih enako pomembni, kot so veliki cilji pomembni za velike država. Za Hrvaško je očitno zelo pomembno, da ostane "nadzornik" slovenskega stika z odprtimi vodami. Tisti "liberalno" usmerjeni avtorji, ki trdijo, da je slovensko prizadevanje za omenjeni "stik" popolnoma zgrešeno, ker ima iste pravice do "tranzita" Slovenija že sedaj, pa si lahko zastavijo naslednje vprašanje - zakaj potemtakem tudi Hrvaška, če imajo slovenske ladje že danes pravico do prečkanja hrvaškega teritorialnega morja, preprosto ne sprejme razsodbo Arbitražnega sodišča kot pravilno? Še nekaj več pravic za Slovenijo jih prav tako ne bi smelo motiti. Kljub temu pa Hrvaška tega ne da in noče. Če je stik Slovenije z mednarodnimi vodami torej tako zelo pomemben za Hrvaško, potem bi moral biti ta isti stik enako oziroma še bolj pomemben tudi za Slovenijo.

Logiko hrvaške zunanje politike sem na podlagi lastnih izkušenj in pogovorov tako s hrvaškimi kot slovenskimi pogajalci o meji marca leta 1999 strnil v članek z naslovom "Pogodbe kot keksi." Vse zapisano drži še danes, ker kaže, kaj so bili in kaj so še zmeraj cilji hrvaške zunanje politike in zakaj so bili ti cilji z arbitražno razsodbo, ki je določila stik - bistveno izničeni. Kar je seveda glavni razlog za hrvaško upiranje sprejemu razsodbe. Skrben pregled dejstev pokaže tudi, zakaj Hrvaška ne more enostransko odstopiti od arbitražnega sporazuma - ker gre dejansko za pogodbo o meji, kjer tudi po Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb takšen odstop ni mogoč. Hrvaška zato danes ne more več enostransko suspendirati slovenskega stika z mednarodnimi vodami Jadrana, pa čeprav ta ni neposreden, pač pa je dosežen preko "stika" s posebnim režimom. Vse to pa so razlogi, zaradi česar smo lahko prepričani, da arbitražna razsodba vendarle ni tako "porazna".

Pogodbe kot keksi

Dr. Hrvoje Kačić, glavni hrvaški pogajalec iz vrsta HDZ-ja (v času, ko ga je vodil Franjo Tudjman) za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško je bil uglajen in pronicljiv sogovornik. Slovensko - hrvaško mejo je obvladal do obisti, v velikih kovinskih omarah razmeščenih po njegovem uradu v Zagrebu pa so mu bile na dosegu rok natančne geografske karte in na stotine dokumentov. Vso slovensko - hrvaško mejo je imel v svojem uradu lepo zloženo v mape in razdeljeno na sektorje. Rumena barva na njih je označevala dvojno evidenco, rdeča sporno ozemlje, zgodba zase pa so bile kot "preste" zavite mejne črte, ki jim je Kačić ljubkovalno pravil kar "hobotnice." Ko sva ob enem od zadnjih srečanj v Zagrebu razpravljala o razdelitvi Piranskega zaliva in neposrednem dostopu Slovenije do mednarodnih voda, je pogovor zlagoma nanesel na dilemo, ki ob sedanjih zapletih v Piranskem zalivu - če pustimo ob strani ciplje in podobne banalnosti vsakodnevnih prepirov z južno sosedo - najbolj nazorno pojasni pravo naravo mejnih sporov med Slovenijo in Hrvaško. Prav v trenutku, ko je glavni hrvaški pogajalec za mejo razlagal, kako zelo ugoden tranzitni sporazum Hrvaška ponuja Sloveniji je njegov prst počasi zdrsel preko suhoparnih členov Konvencije o teritorialnem morju ter mirno zaobšel člen, ki se mi je zazdel sporen.

"Kaj pa tale člen? Ali ne določa, da je v določenih primerih vendarle mogoče suspendirati režim neškodljivega prehoda skozi teritorialne vode?" sem ga pobaral. Kačić se je bliskovito znašel. "Tudi ta člen bomo izničili. V naš sporazum bomo zapisali, da ne velja," je diplomatsko odgovoril.

In pri tej razlagi je vztrajal tudi potem, ko sem podvomil v to, da bi lahko katerikoli sporazum suspendiral veljavno konvencijo, še več, da bi bilo zelo neverjetno, da bi po takšni akrobaciji lahko sploh še bili prepričani, da bodo naslednje hrvaške vlade takšen sporazum tudi spoštovale. Suverena država se namreč v skladu s pravili mednarodnega prava vnaprej in za zmeraj ne more odpovedati temu, da ne bi v novih okoliščinah znova presojala svoje pogodbene obveznosti. Še posebej v primeru, če bi takšna pogodba Hrvaški dajala manj pravic, kot jih omogoča veljavni mednarodni red.

Prav na tej točki je povsem razvidno, kje se pravzaprav skriva bistvo ozemeljskega spora s Hrvaško. Ne gre samo za odstotke, hektarje in morske milje, kot nas kratkovidno prepričujejo mediji. Trdinov vrh bi bil že davno hrvaški, meja na kopnem določena in Piranski zaliv razdeljen, če bi Hrvaška pristala na neposreden dostop Slovenije do mednarodnih voda. To je temeljna zahteva Slovenije iz Memoranduma o Piranskem zalivu, na katero pa Hrvaška ni želela pristati. Bistvo problema leži torej v samem osrčju realpolitike.

Povedano preprosto je stvar naslednja: Hrvaška želi, da Slovenija v mednarodne vode še naprej pluje preko njenega dvorišča. Sloveniji je bila zato pripravljena dati številne in na prvi pogled imenitne koncesije, vendar pod pogojem, da Slovenija ne dobi neposrednega izhoda v mednarodne vode Jadrana. In zakaj je to slabo za Slovenijo? Problem je v tem, ker bi bil na ta način slovenski izhod na morje vezan na mednarodno pogodbo. Kako je z mednarodnimi pogodbami, pa je nekoč zelo lepo povedal že Vladimir Iljič Lenin. "Mednarodne pogodbe so kakor keksi. Lahko jih je lomiti."

Lenin seveda ni prvi, ki je prišel do tega spoznanja. Že Rimljani so med sklepanjem mednarodnih pogodb z magičnimi besedami klicali prekletstva nad kršitelje mednarodnega prava. Šele precej stoletij kasneje se je našel mislec, ki je logiki kršiteljev dal tudi razumno obrazložitev. "Vladarju ni potrebno držati besede takrat, ko mu to ne gre v račun in ko se spremenijo okoliščine, v katerih je dal besedo. Tudi če bi bili vsi ljudje angeli, to pravilo ne bi bilo dobro, ker pa so ničvredneži, jim niti na misel ne pade, da bi izpolnili svoje obljube in zato tudi tebi ni potrebno biti mož beseda, ker boš zmeraj lahko našel opravičilo za neizpolnitev obljube," je opozarjal že Machiavelli.

Sporno hrvaško sklicevanje na "spremenjene okoliščine"

Njegove besede pravzaprav še danes zvenijo nenavadno sodobno, morda tudi zaradi bližine vojnih žarišč. Resnično, ali se danes še kdo spomni skladovnic mirovnih sporazumov, ki so veljali le nekaj trenutkov ali pa UNPA's področij, ki sta jih pred leti odpihnile ofenzive hrvaške vojske? Seveda ne, čeprav so bila UNPA področja zavarovana z Vanceovim načrtom, ki je bil povsem prava mednarodna pogodba. Kaj pa jugoslovansko-italijanski Rimski sporazum iz leta 1983, ki ga je po pravilih nasledila Slovenija? Se je Italiji zgodilo kaj neprijetnega, ko je to povsem veljavno in večkrat potrjeno pogodbo vrgla na smetišče zgodovine zaradi "bistveno spremenjenih okoliščin"? Italija še danes ne želi sprejeti slovenskega denarja (skoraj 58 milijonov dolarjev) kot odškodnino za premoženje optantov in očitno je, da te pogodbe ne priznava več, čeprav je Slovenija svojo odškodnino že leta 2002 izplačala na poseben račun v Luksemburgu. In končno - tudi Avstrija zaradi domnevno "spremenjenih okoliščin" Sloveniji ne priznava več statusa podpisnice državne pogodbe (ADP), slovenske vlade pa vse do danes niso zbrale poguma, da temu nasprotujejo z notifikacijo o nasledstvu te pogodbe . Vse to so le nekateri najbolj očitni primeri enostranskih odpovedi mednarodnih pogodb. V primeru slovensko-hrvaškega Arbitražnega sporazuma so bile te "spremenjene okoliščine" objavljeni prisluhi Drenikovi in Sekolcu.

Vrnimo se znova k problemu določanja južne meje. Iz rok gospoda Hrvoja Kačića sem sredi devetdesetih let kot svojevrstno popotnico med drugim dobil tudi zanimiv elaborat o "Ukrepih za varno plovbo v Jadranu", ki so ga že tedaj spisali najbolj eminentni hrvaški pravniki z Jurajem Andrassyem na čelu. Tam je v le nekaj stavkih najbolje opisana vsa globina dileme, pred katero se nahajajo predvsem slovenski pogajalci. Kot piše v omenjenem elaboratu, se pod pojmom "neškodljivega, neofenzivnega prehoda" skozi ozemeljske vode neke države smatra samo takšen prehod, ki ne "kali miru, reda ali varnosti obalne države." Hkrati s tem lahko obalna država v svojem teritorialnem morju "sprejme potrebne ukrepe za preprečevanje vsakega prehoda, ki ni neškodljiv." Pri tem vsako "delovanje ladje kot celote, njenega tovora ali oseb na ladji, ki bi na kakršenkoli način škodili varnosti, javnemu redu ali miru s sabo prinaša posledico ukinitve pravice do neškodljivega prehoda" in takrat "obalna država dobi pravico do akcije, da se zaščiti pred ogrožanjem svojih interesov."

Kaj to pomeni v praksi? To pomeni, da bi hrvaški policijski čolni ob "tranzitnem" režimu prehoda hrvaških ozemeljskih voda lahko bolj ali manj brezskrbno preiskovali slovenske in tuje ladje na poti v slovenska pristanišča. Za ribiče, osumljene, da so "imeli razprte mreže" itd. bi bilo to prav tako neprijetno kot za matično državo, ki tega početja ne bi mogla predstaviti drugače, kot preprosto kršitev pogodbe, za katero pa bi se v svetu zmenili kot za lanski sneg. Še posebej bi postal takšen položaj nevaren v primeru, če bi bil na v Slovenijo namenjenih ladjah tovor, ki bi ga država rada obdržala čim dlje od kontrole drugih. Ali pa pri obisku vojaških ladij v Sloveniji, ki bi jih Hrvaška razglasila za "nezaželene." Da ne naštevam naprej. Popolnoma drugače bi bilo seveda v primeru, če bi imela Slovenija neposreden stik svojih ozemeljskih in mednarodnih voda oziroma vsaj stik preko "stika" s posebnim režimom. V tem primeru hrvaški policijski čolni ne bi smeli v slovenske ozemeljske vode ali pa ne bi smeli preiskovti in ustavljati ladij. Vsak neodobren prehod oziroma poskus izvajanja hrvaške jurisdikcije bi veljal za incident. Obmejni incidenti pa so seveda zelo resne zadeve. Tako resne, da so se zaradi njih včasih pripravljeni sestati tudi Varnostni svet OZN, Svet zveze NATO in podobni organi in ki so, tako kažejo tudi nam bližnje dogajanja, na koncu vendarle pripravljeni bolj ali manj odločno braniti vsaj integriteto že obstoječih držav.

S takšno rešitvijo bi bila slovenska pot v mednarodne vode veliko bolj trajna in varna. Tudi zato, ker pogodbe o mejah spadajo med tako imenovane "radicirane" pogodbe, ki jih ni mogoče spreminjati s preprostim sklicevanjem na "spremenjene okoliščine." Zato je Italija lahko suspendirala Rimski sporazum, ne more pa izničiti celotnih Osimskih sporazumov, s katerimi je določena tudi slovensko - italijanska meja. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Hrvaška "stik" Slovenije z odprtim morjem dejansko priznala že s podpisom Arbitražnega sporazuma, ne šele z razsodbo. Sodišče je moralo samo konkretizirati ta "stik." Zato je Arbitražni sporazum deloma že sporazum o meji. Vse to nas opozarja, kako zelo na mestu je bila ocena nekdanjega slovenskega pogajalca za južno mejo dr. Iztoka Simonitija, enega od nekako skoraj pozabljenih arhitektov sedaj uspešne arbitražne razsodbe, ki je dejal, da bi bila rešitev, po kateri bi imele ladje namenjene v Slovenijo ali iz Slovenije zgolj pravico do neškodljivega prehoda hrvaškega teritorialnega morja, "pa čeprav pod najbolj ugodnim režimom na svetu" - slaba, saj to ne bi rešilo problema, zato pač, ker "lahko ena stran po lastni varnostni oceni enostransko za nedoločen čas ta režim suspendira." Kadar so odločitve o izvajanju sporazumov zgolj v rokah enega pa je to, tako kažejo izkušnje, zelo, zelo slabo.

To pa seveda ne pomeni, da možnosti za dvostranski kompromis v preteklosti ni bilo. Ena od potez v tej smeri je bilo prav oblikovanje "mariborskega predloga", ki ga je leta 1994 izrisal dr. Iztok Simoniti. Po tem predlogu bi Slovenija dobila dve morski milji širok koridor do mednarodnih voda Jadrana in 68 odstotkov Piranskega zaliva. Znotraj koridorja bi vse do sredine Jadrana - za razliko od zelo podobnih hrvaških predlogov, ki so ponujali le enako širok koridor čez hrvaško morje - pljuskalo čisto "pravo slovensko teritorialno morje." Zadeva je padla v vodo zato, ker je slovenski koridor po tem predlogu potekal "po sredini" hrvaškega teritorialnega morja zato, da bi Hrvaška še zmeraj ohranjala stik z italijanskimi teritorialnimi vodami v Tržaškem zalivu in bi bili Hrvaška in Italija "čisto ta pravi" sosednji državi. To pa se je nekaterim v takratni slovenski vladi zdelo kot za lase privlečena rešitev, čeprav takšna rešitev sploh ni bila tako napačna. Arbitražna razsodba je v veliki meri sledila tej ideji, le da je mednarodni "režim" podaljšala do Slovenije, hkrati pa ta koridor "stika" na hrvaški morski meji z Italijo ni ločila še s "trikotnikom" hrvaškega morja, v katerem ne bi veljal režim odprtega morja, tako kot je to veljalo v primeru "Mariborskega predloga" in poznejšega sporazuma Drnovšek - Račan. V tem pogledu sta obe državi z arbitražno razsodbo dobili nekaj več oziroma manj od omenjene rešitve, kar ni slab kompromis.

Boljša je tudi s strani Hrvaške nepriznana meja kot pa nov, slab dvostranski porazum s Hrvaško

Tudi danes se zato zastavlja vprašanje, če je tudi s stališča dolgoročnih interesov Slovenije smotrno zgolj zaradi slovenskega stika z mednarodnimi vodami zaostriti spor s Hrvaško? Kritiki "realpolitike" bi lahko tudi mirno zatrdili, da je v končni fazi vse, in tako tudi pogodbe o meji mogoče enostransko kršiti, če si za kaj takšnega le dovolj močan. In da bo torej, če bodo naši odnosi s Hrvaško dobri, tudi navadni tranzitni sporazum za Slovenijo dovolj dober, v drugem primeru pa nam tako ne preostane nič drugega, kot zanašanje na povračilne ukrepe lastne države. Da o tem, da naj bi bile meje v Evropi tako ali tako presežene in da se zato ni potrebno zaletavati v odprta vrata sploh ne govorimo...

Takšna argumentacija je po svoje prepričljiva, vendar ima kljub vsemu nekaj resnih pomanjkljivosti. Meje se namreč postavljajo ne za najboljše, temveč za najslabše razmere. V tem je pravzaprav njihov edini smisel. In tudi zato je do preseganja meja v Evropi prišlo šele takrat, ko so bile meje večinoma že določene. Logiko kritikov "realpolitike" je prav tako mogoče obrniti; če bodo naši odnosi s Hrvaško dobri, potem južne sosede nikakor ne bo mogel motiti neposreden stik slovenskih in mednarodnih voda. Če pa bodo v kakšnem obdobju slabi, potem je seveda velika razlika med tem, ali te ob bodočih potezah varuje mednarodno veljavna meja ali pa zgolj suspenziji podvržen dvostranski sporazum. In to bi Hrvaška morala razumeti, tudi zato, ker je doslej ob sklepanju pogodb s Slovenijo velikokrat tudi sama odpovedala že komaj sklenjene pogodbe.

Sklep je torej jasen - povsem očitno je, da bo še tako nerodno potegnjena meja na morju sedanje in prihodnje slovenske interese vsekakor veliko bolje zavarovala kot pa še tako imenitno spisana "tranzitna" pogodba. Še večji pomen pa ima na Arbitražnem sporazumu utemeljena razsodba Arbitražnega sodišča. In prav zato je verjetno potrebno pritrditi tistim slovenskim ekspertom, ki poudarjajo, da bi bila ob hrvaškem nespoštovanju arbitražne odločitve tudi s strani Hrvaške "nedoločena" meja - objektivno verjetno celo boljša od še tako ugodnega dvostranskega "tranzitnega sporazuma", ki ga Sloveniji kot alternativo arbitražni presoji ponuja Hrvaška. Slovenija zato nima prav nobenega razloga, da bi se razsodbi Arbitražnega sodišča odpovedala.