REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Požigajo lastne hiše in bežijo: na obrazih Armencev nemoč, obup in jeza. »Pustili ste nas same!«

Požigajo lastne hiše in bežijo: na obrazih Armencev nemoč, obup in jeza. »Pustili ste nas same!«Armenci raje zažigajo svoje domove, kot da jih prepustijo sovražniku. Vir: Screenshot YouTube
»Zadeli ste nas v srce, prepuščeni smo klavrni usodi, Evropa nas je pustila na cedilu,« se glasi strnjeni opis mešanice obupa in obtožb prebivalcev Armenije, medtem ko gledajo sorojake, kako v obupu zažigajo lastne hiše in pred azerbajdžanskimi zavojevalci bežijo iz Gorskega Karabaha.

»Zadeli ste nas v srce, prepuščeni smo klavrni usodi, Evropa nas je pustila na cedilu,« se glasi strnjeni opis mešanice obupa in obtožb prebivalcev Armenije, medtem ko gledajo sorojake, kako v obupu zažigajo lastne hiše in pred azerbajdžanskimi zavojevalci bežijo iz Gorskega Karabaha.

Veliki video zaslon sredi mestnega trga v Erevanu, ki je neprekinjeno prikazoval posnetke armenskih vojakov, kako se borijo proti številčnejšemu in močnejšemu sovražniku v Gorskem Karabahu, je odstranjen hitro in tiho, ko je bila v torek zjutraj objavljena novica o mirovnem sporazumu, s katerim so veliki deli sporne regije predani Azerbajdžanu.

Kmalu zatem so svet osupnili šokantni posnetki Armencev, ki so živeli v mestu Karvachar v Gorskem Karabahu, ki – preden z družino zbežijo na varno, daleč stran - zažigajo lastne hiše, ki so dolga desetletja in stoletja bile edino ognjišča njih in njihovih prednikov.

Novica o mirovnem sporazumu je prebivalce Armenije zadela kot strela z jasnega, po prvem šoku pa je sledila nejevera, nato pa mešanica obupa, nemoči in jeze.

»Armenci smo zlomljeni, sicer še vedno na nogah, ampak nokavtirani,« je za francosko tiskovno agencijo AFP dejala študentka Jenni, pretresena zaradi izgube ozemlja v Gorskem Karabahu, regiji Azerbajdžana, ki je skozi stoletja menjavala vladarje, da bi pod Sovjeti pripadla Azerbajdžancem, nato pa so jo etnični Armenci znova pridobili nazaj v vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

»Poraženi smo, toda to, kar se je zgodilo, je veliko hujše od vojaškega poraza. Takšen 'mirovni sporazum,' ki to ozemlje predaja v roke Azerbajdžanu pomeni izgubo naše zgodovine, kulture, naše duše, da ne omenjamo jalove žrtve na tisoče naših ljudi, ki so bili ranjeni ali pobiti,« pojasnjuje Jenni, ki si želi, da bi se vendarle »zbudila iz te nočne more.«

Umetnik Teni Vardanjan zadnje dogodke vezane za Gorski Karabah ocenjuje podobno kot Jenni -, da gre za »nepopisno katastrofo, ki si je nismo mogli predstavljati niti v najbolj grozljivih sanjah.«

Premier Nikol Pašinjan medtem vztrajno zavrača očitke o izdaji in utemeljuje odločitev, ki jo označuje za »nepredstavljivo bolečo«, a dodaja, da nobene izbire ni bilo, ker je celo vojska, ko je bila soočena s porazom, zahtevala, da se konflikt čim prej konča.

Toda ljudje se niso sprijaznili in so na ulicah armenskega glavnega in drugih mest pokazali bes in nestrinjanje z nepričakovanim razvojem dogodkov.

V zgodnjih jutranjih urah je že v torek zjutraj več sto demonstrantov napadlo stavbe vlade in parlamenta ter Pašinjana razglasilo za izdajalca, ki je podpisal kapitulacijo, v Erevanu pa je tudi v sredo demonstriralo več tisoč ljudi.

Večina njih je v šoku. »Ranjeni smo v srce,« pravi novinar Arman, ko opisuje nejevero, ki so jo najprej občutili njegovi bližnji.

Vsaka družina v Erevanu ima brata, sorodnika ali prijatelja na fronti, kar je glavna tema vseh pogovorov v globoko domoljubni državi burne zgodovine, ki vključuje množične poboje Armencev v času Otomanskega cesarstva v obdobju pred in med prvo svetovno vojno.

Prvi pokol Armencev se je namreč zgodil leta 1890, ko je v Otomanskem cesarstvu živelo 2,5 milijona Armencev, od katerih jih je bila večina vernikov armenske katoliške ali armenske pravoslavne cerkve.

Armenci oba dogodka vidijo ko dokaz genocida Turkov, muslimanov nad krščanskimi Armenci.

Carska Rusija je Armence spodbujala v njihovih zahtevah po avtonomiji, saj je želela oslabiti Otomanski imperij, da bi zavzela Carigrad. Toda otomanska oblast je podžigala protiarmenska čustva med Kurdi, nakar so turške vojaške ter kurdske paravojaške enote leta 1894 v kali zatrle vstajo Armencev tako, da so jih več deset tisoč pobile in požgale več vasi.

Drugi pokol Armencev se je zgodil leta 1915, ko je skupno umrlo približno milijon in pol ljudi, preživeli pa se po vojni niso mogli vrniti domov in so se morali izseliti bodisi v ruski del Armenije oziroma v Zahodno Evropo, Severno Ameriko ali Avstralijo.

Armenci oba dogodka vidijo ko dokaz genocida Turkov, muslimanov nad krščanskimi Armenci.

V luči teh dejstev je lažje razumeti obup in huronsko jezo Armencev nad razpletom zadnjih dogodkov v Gorskem Karabahu.

V zadnjih tednih so tamkajšnje ljudi obnorele novice, ki so jih prejemali po telefonu, na primer o številu žrtev vsak dan ali posnetki azerbajdžanskih napadov z droni, ki so kazali, kako ti uničujejo oklepna vozila Armencev in ubijajo njihove vojake v jarkih.

Toda padec Shushija, drugega največjega mesta v Gorskem Karabahu, ki ima tako simbolni kot strateški pomen, je napovedal konec armenskih prizadevanj, da ohranijo pokrajino pod svojo zastavo.

Vzdušja, ki je vladalo na začetku vojne pred šestimi tedni, že zdavnaj ni več.

Tedaj so se prostovoljci množično prijavljali za odhod na fronto, drugi pa so zbirali denar in oblačila. Ljudje so se zbirali na ulicah in trgih, da bi zapeli v čast »Arcaha«, kot Armenci imenujejo Gorski Karabah, vojska pa je objavljala poročila o zmagah v posamičnih bojih ...

Zdaj je vse to izzvenelo, saj so ostale le zastave, razstavljene na oknih in izobešene na uličnih svetilkah.

Nekdanja revna, toda lepo urejena mesta, ki so bila na prvi frontni črti, zdaj spominjajo na pekel, ki so ga prebivalci prestali.

Jenni na koncu prizna, da Pašinjan ni imel prav veliko izbire.

»Rešil je življenja in tisto, kar se je še dalo rešiti v Gorskem Karabahu,« sklene zavedajoč se, da njenega mnenja ne delijo številni v Erevanu.

Sinoči je na primer svet obšla novica, da je aretiran nekdanji šef Nacionalne varnostne službe Armenije Artur Vanecjan zaradi načrtovanja atentata na Pašinjana in priprav na državni udar.

Ob njem so aretirali tudi skupino nekdanjih visokih državnih uradnikov na čelu z nekdanjim šefom poslanskega kluba republikancev v armenskem parlamentu Vahramom Bagdasarjanom, poroča Reuters.

Že prihajajo novice o požigih krščanskih cerkva v Gorskem Karabahu ob vzklikih azerbajdžanskih zavojevalcev, da je »Alah velik.«

Rusija, sicer vojaška zaveznica Armenije, je armensko ljudstvo tokrat pustila na cedilu, razlog pa je preprost: Moskva ima zdaj skupne strateške interese z Ankaro, ki je zaveznica oblasti v Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana.

Naposled se je Kremelj odločil posredovati, ampak le pri pogovorih o premirju.

Rusija je v Gorski Karabah poslala tudi 2000 svojih vojakov, ki imajo nalogo zagotoviti, da bo spoštovan dogovor o premirju.

Po prvih novicah o uničenju krščanskih cerkva v s strani azerbajdžanskih sil zasedenih ozemelj, je ruski predsednik Vladimir Putin v soboto poklical po telefonu in odkrito zaprosil Ilhama Alijeva, predsednika Azerbajdžana, kjer je glavna religija islam, da naj obvaruje krščanska svetišča.

Alijev je Putinu menda obljubil, da bo tako tudi naredil, medtem pa že prihajajo nove novice o požigih krščanskih cerkva v Gorskem Karabahu ob vzklikih, da je »Alah velik.«

Zato takšen mirovni sporazum, ki mu je botrovala Rusija med Armenci vzbuja pomisleke: kaj se bo zgodilo s starodavnimi krščanskimi samostani v deželi, ki jo morajo zapustiti?

Kot poroča politični analitik Yeghia Tashjian, so pomisleki bili še kako na mestu: azerbajdžanski vojaki so že razdejali še eno krščansko cerkev - Ghazanchetsost v Shushiju.

Vse to kaže, da so bili Armenci upravičeno razdvojeni, ko so spraševali, če bodo lahko v miru živeli v Gorskem Karabahu, ko je v bližini azerbajdžanska vojska.

»Če bi šlo za drugega nasprotnika, bi morda lahko zaupali, da bo mir obveljal. Toda Azerbajdžanu ne zaupamo,« je za AFP razkril nek armenski vojak, ki je želel ostati anonimen.

Trupla armenskih vojakov ob cesti v bližini mesta Shushi, ki so ga Azerbajdžanci zasedli 8. novembra. Vir: RFE, Twitter
Trupla armenskih vojakov ob cesti v bližini mesta Shushi, ki so ga Azerbajdžanci zasedli 8. novembra. Vir: RFE, Twitter

In prav tukaj tiči razlog, zakaj so Armenci jezni na mednarodno skupnost.

»Svet ni naredil nič za nas, samo so govoričili. Zgodovina je znova pokazala, da smo, soočeni s sovražnikom, sami, brezupno sami,« je sklenila neka ženska, ki so jo – tako kot druge meščane Sushija -, armenske oblasti opozorile, da ji je na voljo le pet dni, da se spakira in zapusti svoje domovanje, »preden pridejo - Turki« ...

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke