REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Premirje: Rusija v korist Turčije in destabilizacije zveze NATO Armenijo dokončno pustila na cedilu

Premirje: Rusija v korist Turčije in destabilizacije zveze NATO Armenijo dokončno pustila na cediluArmenija ob bolečem premirju v Gorskem Karabahu. Vir: Twitter

Po šestih tednih spopadov, v katere se Rusija kljub obrambnemu sporazumu z Armenijo ni vmešala, je prišlo do preobrata.

Potem ko so sile Azerbajdžana uspele zasesti večje dele ozemlja Gorskega Karabaha, kjer stoletja živijo večinoma Armenci, je bil namreč podpisan mirovni sporazum med Armenijo, Azerbajdžanom in Rusijo, ki je zelo ugoden predvsem za Azerbajdžan.

Vse to se je zgodilo potem, ko je azerbajdžanska vojska z ročnim raketometom sestrelila ruski helikopter Mi-24, ki je patruljiral v armenskem zračnem prostoru.

V napadu sta bila ubita dva ruska vojaka, tretji je bil ranjen.

Iz Bakuja, glavnega mesta Azerbajdžana je takoj prišlo opravičilo in pojasnilo, da je šlo za nesrečo in da bo država plačala odškodnino zaradi storjene škode.

Iz Bakuja, glavnega mesta Azerbajdžana je takoj prišlo opravičilo in pojasnilo, da je šlo za nesrečo in da bo država plačala odškodnino zaradi storjene škode.

Kasneje sta nasprotni strani, ki se za sporno ozemlje Gorski Karabah ponovno bojujeta že od konca septembra, podpisali premirje, pod pokroviteljstvom Moskve.

Armenski predsednik vlade Nikol Pashinyan je dejal, da je sporazum »neverjetno boleč«, da pa to »ni poraz« vse dokler se Armenci ne bodo čutili poražene.

Azerbajdžanu ne bo potrebno vrniti v vojni ponovno pridobljenega ozemlja, ki je v skladu z resolucijami OZN sicer del te države.

Azerbajdžanu ne bo potrebno vrniti v vojni ponovno pridobljenega ozemlja, ki je v skladu z resolucijami OZN sicer del te države.

Armenija je pristala tudi na določila, po katerih bo Gorski Karabah spoštoval te resolucije.

Prometne povezave med Armenijo in Gorskeim Karabahom bodo ohranjene, vzpostavljena pa bosta tudi dva nova koridorja.

Vendar sedanja rešitev pomeni praktično reintegracijo pokrajine, poseljene večinoma s pravoslavnimi kristjani in Armenci v večinoma muslimanski Azerbajdžan.

Kolona armenskih beguncev zapušča Gorski Karabah Vir: Twitter, AP
Kolona armenskih beguncev zapušča Gorski Karabah. Vir: Twitter, AP

Takoj po sklenitvi premirja je bilo mogoče videti to, kar smo na ozemlju nekdanje Jugoslavije videli ob podobni »reintegraciji Kninske rajine« na Hrvaškemreke beguncev so zapuščale Gorski Karabah v smeri Armenije.

Azerbajdžanske oblasti so namreč že pred časom napovedale, da se ne bodo ustavile, dokler v celoti ne prevzamejo nadzora nad separatistično regijo, poseljeno s kristjani.

Mir bodo sedaj varovale patrulje ruskih vojakov na spornem območju, ki bodo tam ostale najmanj pet let, poročajo ruski mediji.

Takoj po premirju je bilo mogoče videti to, kar smo na ozemlju nekdanje Jugoslavije videli ob podobni »reintegraciji Kninske krajine« na Hrvaškemreke beguncev so zapuščale Gorski Karabah v smeri Armenije.

Kmalu po objavi novice o sklenjenem premirju so v armenski prestolnici Erevan izbruhnili srditi protesti.

V armenski parlament so vdrli protestniki in klicali zoper izdajo.

»Nikol nas je izdal«, so klicali ogorčeni prebivalci Erevana, ki so vdrli v parlament in iskali predsednika vlade.

Mnogi menijo, da je tudi Evropska unija in ne le Rusija, prepustila Armence klavrni usodi.

Podpis premirja prihaja sicer po veliki vojaški pridobitvi azerbajdžanskih sil, ki so zasedle drugo največje mesto v Karabahu, Shushi, s čimer so skorajda prekinile povezavo med separatistično regijo in Armenijo in prišle skoraj do Stepanakerta, na okoli 10 kilometrov do glavnega mesta regije, ki se že dolga desetletja prizadeva za osamosvojitev.

Pred podpisom sporazuma je prišlo tudi do večje eskalacije spopadov, saj naj bi Armenija na sile nasprotnika prvič izstrelila tudi moderne ruske balistične rakete »Iskander-E« z dometom okoli 300 kilometrov.

Te rakete so kupili leta 2016.

Armenija in Azerbajdžan sta v konfliktu zaradi spornega ozemlja že od razpada Sovjetske zveze v začetku devetdesetih let preteklega stoletja.

Po krvavi vojni sta strani leta 1994 pod pokroviteljstvom Kremlja podpisali premirje, a je na območju vseeno prihajalo do občasnih spopadov.

Rusija ima dobre odnose z obema državama, vojna pa je pokazala, kako zelo je Moskva pod taktirko ruskega predsednika Vladimirja Putina upoštevala predvsem interese Ankare in turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana ter Azerbajdžana.

Azerbajdžanska zastava na zgradbi administracije v Sushiju Vir:Twitter
Azerbajdžanska zastava na zgradbi administracije v nekoč večinsko armenskem mestu Sushi. Vir: Twitter

Azerbajdžan je imel namreč veliko podporo Turčije, ki je državo oskrbovala z orožjem, svetovalci in plačanci, predvsem iz Sirije.

Azerbajdžan je tudi pomemben proizvajalec nafte in plina, zaradi česar je država lahko veliko denarja investirala v modernizacijo vojske, predstavlja pa tudi konkurenco ruskim proizvajalcem plina in nafte.

Med obrambnimi silami Gorskega Karabaha so razdejanje povzročali predvsem novi brezpilotni letalniki, ki jih je Azerbajdžan kupoval v Turčiji in Izraelu.

Vojna je sprožila tudi veliko vznemirjenje v armenski skupnosti, ki je številna v mnogih državah sveta.

Predvsem iz Libanona so na primer v Armenijo prihajali armenski prostovoljci, potomci Armencev, ki so v to državo zbežali po turškem genocidu v prvi svetovni vojni.

Ključna je bila predvsem vloga Rusije, ki je tokrat ravnala popolnoma drugače, kot ko gre na primer za vprašanje Krima v Ukrajini.

Moskva je v primeru Gorskega Karabaha pristala na spoštovanje ozemeljske integritete Azerbajdžana in nasprotovala »samoodločbi« prebivalcev Gorskega Karabaha.

S tem je tudi Turčiji Rusija naredila veliko koncesijo.

Protestniki v armenskem parlamentu VIr: Twitter, AP
Protestniki v armenskem parlamentu. VIr: Twitter, AP

EU je bila tudi v tem konfliktu na obrobju, Francija, Grčija in Ciper pa so bile države, ki so odkrito podpirale Armenijo.

Bruselj ima sicer do podobnih vprašanj precej zmedena stališča – medtem ko v nekaterih primerih večina držav članic podpira ozemeljsko integriteto držav, ki so soočene s separatizmom (Španija, Azerbajdžan, Ukrajina), v drugih primerih večina držav podpira separatistične regije (Kosovo).

Podobno je tudi z drugimi velikimi silami.

Rusija glede Kosova, ki je v skladu z resolucijo VS OZN 1244 del Srbije ocenjuje, da bo sprejemljiva vsaka dogovorjena rešitev, čeprav načeloma podpira Srbijo.

V Armeniji se bodo po izdaji Rusije pričeli ozirati po drugih zaveznikih, turško-ruski odnosi pa se bodo še okrepili.

V diplomatske fraze zavit poraz Armenije pa ne bo ostal brez posledic.

V Armeniji se bodo po izdaji Rusije pričeli ozirati po drugih zaveznikih, predvsem v Washingtonu, turško-ruski odnosi pa se bodo še okrepili.

Turčija, sicer članica zveze NATO, je že kupila mogočno rusko protizračno orožje (S-400) in s temi nakupi nadaljuje, v sporu pa je tudi z več članicami EU in NATO.

Žrtvovanje s pravoslavnimi Armenci poseljenega Gorskega Karabaha za nadaljevanje kaosa v južnem krilu zveze NATO se je ruskemu predsedniku verjetno zdela velika, a sprejemljiva cena za doseganje veliko pomembnejšega cilja Rusije: destabilizacije zveze NATO, ki ogroža Rusijo.

Delite članek