REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nevarno: zaščitni »sarkofag« z jedrskimi odpadki v Tihem oceanu pušča, opozarja generalni sekretar OZN

Nevarno: zaščitni »sarkofag« z jedrskimi odpadki v Tihem oceanu pušča, opozarja generalni sekretar OZNSarkofag, Wnewetak, Marshallovi otoki

Ogromen betonski sarkofag, zgrajen v času hladne vojne na Marshallovem otočju, testnem poligonu v Tihem oceanu, ki so ga za preizkuse jedrskega orožja uporabljale ZDA, je začel puščati. S tem onesnažuje naše okolje, je potrdil generalni sekretar OZN Antonio Guterres.

Ogromna, krožna struktura v obliki diska je res videti kakor objekt iz znanstveno-fantastičnih filmov, toda v sebi skriva nevarno skrivnost – na tisoče ton radioaktivnega, nevarnega materiala, ki lahko povzroči mutacije, rakasta obolenja in podobno.

Nevaren vihar bi lahko dvignil »pokrov« in to bi lahko imelo katastrofalne posledice za okolje. 

Gre za zemljo, ki je bila onesnažena v atomskih poskusih, ob eksplozijah atomskih (fisijskih) ali vodikovih (fuzijskih) bomb. Vrhnja plast te onesnažene zemlje je bila prekrita z betonom, v globini pa radioaktivna zemlja nikoli ni bila sanirana.

Guterres je neprijetno informacijo potrdil ob svojem nagovoru študentov na Fijiju, kjer se je ustavil v okviru svoje turneje, v kateri opozarja predvsem na klimatske spremembe in njihove posledice v južnem Pacifiku.

»Naši oceani so v resnih težavah, od izumiranja koral do izgube biodiverzitete. Zdravi oceani rešujejo življenja in omogočajo preživetje. Potrebujemo nujno klimatsko akcijo, da bi zaščitili naše oceane – in našo prihodnost,« je zapisal Antonio Guterres.

Eksplozija bombe Bravo Vir:RT

Ena od takšnih eksplozij je bila eksplozija vodikove bombe »Bravo« leta 1954, ki ostaja najbolj močna vodikova bomba ZDA: bila je 1000-krat močnejša kot atomske bombe, uporabljene na Japonskem.

Preživeli otočani, ki so jih sicer prisilno umaknili na druge otoke trdijo, da so bili uporabljeni kot »morski prašički«, na katerih so testirali posledice eksplozij.

Guterres ni napovedal nobenega konkretnega ukrepa glede »curljanja« radioaktivnega materiala, vendar je ocenil, da bo to potrebno urediti »kmalu.« Nevaren vihar bi lahko dvignil »pokrov« in to bi lahko imelo katastrofalne posledice za okolje.

Slika poskusa jedrske bombe, Marshallovo otočje Vir:RT

Tudi podobna betonska kupola na bližnjem otoku Runitu skriva 85.000 kubikov radioaktivnih odpadkov.

V času petdesetih let od začetka štiridesetih prejšnjega stoletja pa vse do konca devetdesetih let so namreč samo ZDA izvedle več kot 1000 poskusov z jedrsko oborožitvijo.

Velika Britanija je v tem čas izvedla čez 80, Francija okoli 200, Sovjetska zveza pa okoli 700 poskusov. Vendar so predvsem zahodne sile poskuse opravljale na tujih ozemljih oziroma na ozemljih, ki so jih imele pod nadzorom in ki so bila daleč od teh držav.

ZDA so izvajale teste predvsem v Marshallovem otočju, na atolu Bikini in manj znanem Enewetak.

Izgradnja kupole Enewetak

Te atole so izbrali zaradi njihove velike oddaljenosti od naseljenih področij Havajev ali Avstralije. Samo na teh dveh atolih so po drugi svetovni vojni, do leta 1958, izvedli 67 detonacij jedrskih bomb, ki so popolnoma uničile in kontaminirale oba atola.

Najhuje je bilo leta 1958, ko so opravili 35 testiranj. Rezultat so bile ogromne količine radioaktivnega materiala, ki ga je bilo potrebno odstraniti, da ne bi prišlo do kontaminacije.

Najbolje za okolje bi seveda bilo, če jedrskega okolja ne bi niti preizkušali, niti izdelovali.

Potrebnih je bilo skoraj deset let čiščenja, pod vodstvom ameriške Nuklearne obrambne agencije, da bi samo deloma odstranili zgornji, najbolj kontaminiran del površine.

Material so nasuli v krater otoka Runit, ki je del otočja Enewetak, ki je nastal zaradi detoniranja bomb. V kraterju je okoli 85.000 ton materiala. Prekriva ga okoli 45 centimetrov debela kupola.

Na tem projektu je delalo okoli 8000 delavcev. Veliko jih je pozneje zbolelo za rakom in podobnimi boleznimi, vsako leto jih po navedbah preživelih umre še najmanj šest ali sedem, država pa za njih in za otroke ki se rojevajo s hudimi genetskimi poškodbami ni predvidela nikakršnih odškodnin. 

Najbolje za okolje bi seveda bilo, če jedrskega orožja sploh ne bi niti preizkušali, niti izdelovali. Vendar smo očitno še precej daleč od tega cilja.

V obdobju splošne razprave svetovnih voditeljev ob začetku 72. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov so lani na sedežu ZN v New Yorku pripravili za podpis tudi številne mednarodne pogodbe. Med njimi je bila tudi julija sprejeta pogodba o prepovedi jedrskega orožja, ki pa je Slovenija - ni podpisala.

Komentarji