Kako bi izgledale posledice jedrske vojne med ZDA in Rusijo?

V osemdesetih letih so tako ruski kot ameriški znanstveniki prišli do zaključka, da bi jedrska vojna popolnoma uničila življenje na Zemlji, ker bi povzročila nenadne in drastične podnebne spremembe. Toda nekateri skeptiki še vedno menijo, da je grožnja jedrske vojne prenapihnjena.

Predstavljajte si sledeči scenarij: Moskva in Washington ne uspeta najti diplomatske rešitve za svoje konflikte in začne se obstreljevanje z jedrskimi raketami. Večja mesta so povsem uničena v ogromnih plamenih, saj se pri tako visokih temperaturah vname celo železobeton. Požari so tako razširjeni, da ustvarijo ognjene viharje, ki pobijejo vse, kar diha, hkrati pa v atmosfero odvržejo še ogromne količine pepela. Tukaj se prave težave šele začnejo.

Pepel in prah se dvigneta v atmosfero, kjer se formirajo gosti sloji oblakov, ki blokirajo sončno svetlobo. »Ko se formirajo sajasti oblaki, sončna svetloba ne more več doseči tal, kar privede do nenadne ohladitve,« je pisal sovjetski matematik Nikita Moisejev, ki je vodil projekt, pri katerem so razvijali matematični model za računanje okoljskih posledic morebitne jedrske vojne v osemdesetih letih.

»Po naših izračunih bi v prvem mesecu po jedrski vojni povprečna temperatura na Zemlji padla za 15-20 stopinj Celzija, morda celo za 25, nato bi se še več mesecev dodatno spuščala,« je dodal.

Model, ki ga je razvil skupaj s svojimi kolegi, je predpostavljal, da bi se jedrski konflikt odvil v severni polobli, kar pomeni, da bi bile ZDA, Evropa in Sovjetska zveza popolnoma uničene z jedrskimi bombami v ekvivalentu 5.000 do 7.000 megaton TNT.

Po tem scenariju seveda ne moremo pričakovati ničesar dobrega niti za preostali planet. Več mesecev bi vladala »jedrska noč«, obdobje konstantne teme brez sonca, ki jo pogosteje imenujemo »jedrska zima«. Zaradi nje bi tla zmrznila do globine več metrov, to pa bi ljudem preprečilo dostop do pitne vode. Dodajte temu še pepel, ki bi prekril Zemljo za več mesecev, pa neverjetne količine sevanja, neviht in orkanov, ki bi udarjali ob obale zaradi podnebnih motenj, in seveda množično lakoto.

V takšnih okoliščinah bi verjetno pomrla vsa živa bitja.

»Človeštvo ne bi moglo preživeti jedrske vojne. Nihče ne bi tako dolgo preživel, da bi dočakal pomlad po jedrski zimi,« je zaključil Moisejev.

Te besede Moisejeva so vzete iz knjige Razvojni algoritmi, ki jo je napisal leta 1987. Več let pred tem, leta 1983, sta dve ločeni skupini znanstvenikov (ameriških in sovjetskih) prišli do istih zaključkov in prvič postavili hipotezo o jedrski vojni.

V ZDA je o jedrski vojni glasno spregovoril znameniti astrofizik dr. Carl Sagan, ki je oktobra 1983 objavil članek v priljubljeni reviji Parade z 10 milijoni bralcev: »Našo civilizacijo in našo vrsto smo izpostavili tveganju,« je pisal Sagan, ko je opisoval grozljive posledice jedrske vojne.

Kasneje je ameriški astrofizik s soavtorji objavil članek v reviji Science, v katerem je o jedrski zimi razlagal še znanstveni javnosti.

Verjetno pa je bil njegov prispevek v Parade pomembnejši, saj je sprožil alarme v glavah običajnih Američanov.

Na drugi strani sveta je malo pred tem, maja 1983, sovjetski aerolog Georgij Golicin predstavil rezultate svojih raziskav o globalni ohladitvi po morebitni jedrski vojni. To ni bilo naključje, saj sta se Golicin in Sagan dobro poznala: oba sta se ukvarjala z atmosfero, tudi s tisto na drugih planetih, kar je Golicinu pomagalo razviti verjetnostni model za posledice jedrske vojne.

Nadaljevanje članka si lahko preberete na: RUSSIA BEYOND