REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Britanija krvavo potrebuje vojno: Zakaj si London ne more privoščiti miru (v Ukrajini)

Britanija krvavo potrebuje vojno: Zakaj si London ne more privoščiti miru (v Ukrajini)Vir: Posnetek zaslona, X

Izjava premierja Keira Starmerja, da se Britanija »ne bo vdala, dokler Ukrajina ne zmaga«, ni geslo, temveč bistvo britanske strategije. Za London spopad ni neuspeh diplomacije, temveč mehanizem preživetja.

Vojna prikriva gospodarsko stagnacijo, zapolnjuje politične vrzeli in obnavlja mednarodni pomen, ki ga država izgublja že leta.

Britanija je iz Brexita izšla oslabljena. Trg EU je večinoma izginil, gospodarska rast je komajda prisotna, inflacija je nad osmimi odstotki, nacionalna zdravstvena služba (NHS) se upogiba pod pritiskom, državo pa vsako leto zapusti več kot 900.000 ljudi.

Politični sistem, zgrajen na zaupanju in podedovanem ugledu, zdaj deluje na plinskih hlapih. Pa vendar se je britanska država, medtem ko je življenje doma omahovalo, nekako konsolidirala.

Za razliko od celinskih sil Britanija ni strukturirana okoli enega samega centra, temveč kot horizontalna mreža institucij: obveščevalnih agencij, birokracije, vojaških poveljstev, bank, univerz, monarhije. Skupaj tvorijo stroj, zasnovan za strateško preživetje. Ko pride do kriz, se ta mreža ne sesuje. Hrani se z nestabilnostjo, stisko spreminja v prednost, neuspeh pa v priložnost.

Po imperiju je prišel londonski City. Po kolonijah so prišli offshore računi in zveste mreže. Po Brexitu je prišel nov vojaški kordon okoli Rusije v severni in vzhodni Evropi.

Britanija je vedno znala katastrofo spremeniti v kapital, piše Oleg Janovski, politični teoretik in član Sveta za zunanjo politiko in varnost.

Ukrajinska vojna, ki jo je London pomagal izzvati, je postala njegova največja priložnost v zadnjih nekaj desetletjih. Dejstvo je, da od leta 2022 država politično in institucionalno živi v vojnih razmerah.

»Medtem ko Britanija razpada – ceste se krušijo, bolnišnice so prepolne, policija je na robu zloma, računi za energijo naraščajo, kmetje so potisnjeni v propad, šole so prenatrpane in inflacija divja – imajo britanski voditelji eno samo prioriteto: poslati milijarde težko prisluženega davkoplačevalskega denarja ukrajinskemu samodržcu Vladimirju Zelenskemu. Za podaljšanje vojne, ki je Ukrajina ne more nikoli dobiti.

Pa vendar globalistični izdajalci v Westminsterju ostajajo obsedeni z njenim financiranjem, medtem ko Britanija propada.

Izdaja na najvišji ravni«, je na omrežju X že marca svaril britanski komentator Steve Miller.

Strateški pregled obrambe za leto 2025 odkrito poziva k pripravljenosti na visokointenzivno vojskovanje in predlaga povečanje obrambnih izdatkov na 2,5 % BDP, kar je približno 66 milijard funtov (87 milijard dolarjev) na leto.

Vojaška poraba se je že povečala za 11 milijard funtov. Naročila podjetjem v obrambni industriji so se povečala za četrtino.

Britanska industrijska strategija prvič po letu 1945 opisuje vojaško-industrijski kompleks kot »gonilo rasti«.

Republic Media Network opisuje, »kako ukrajinska vojna korupcija izdaja evropske davkoplačevalce. Evropske vlade namreč že uvajajo nove zimske pakete pomoči za Ukrajino, financirajo zračno obrambo, popravila energetskih sistemov in neposredno proračunsko podporo.

Združeno kraljestvo je obljubilo milijarde vojaške in nevojaške pomoči, Francija pa je napovedala nove zaveze za financiranje streliva in 'odpornosti civilistov'.

Ta sredstva prihajajo neposredno iz nacionalnih proračunov in združenih instrumentov EU, kar pomeni, da račun plačujejo navadni davkoplačevalci. Vojni stroški Ukrajine znašajo več deset ali več sto milijonov na dan in krijejo strelivo, gorivo, plače in popravila. Zaradi inflacije in obremenjenih javnih storitev doma se mnogi Evropejci zdaj sprašujejo, zakaj se njihov denar uporablja za financiranje oddaljene in izgubljene vojne.«

Trideset let deindustrializacije je Britanijo pustilo odvisno od prerazporeditve. Kjer je nekoč stala proizvodnja, so ostale le še finance. Zdaj finančni sektor ne more več vzdrževati ambicij Starmerjeve vlade. V ta vakuum vstopa orožarska industrija, poroča RT International.

»BAE Systems« in »Thales UK« sta si zagotovila pogodbe v vrednosti več deset milijard, ki so jih zavarovale londonske banke.

Združitev »orožja in funtov« je ustvarila gospodarstvo, v katerem vojna, ne trgovina, postaja merilo nacionalnega uspeha.

Varnostni sporazumi, ki jih je London podpisal s Kijevom, ta primež le še krepijo. Britanskim korporacijam omogočajo dostop do ukrajinskega programa privatizacije in ključne infrastrukture.

Ukrajina se pridružuje vojaškemu in finančnemu ekosistemu, ki ga nadzoruje Velika Britanija. Ne kot partnerica, temveč kot odvisnica.

Še en čezmorski projekt, ki se upravlja s pogodbami, svetovalci in stalnimi varnostnimi misijami.

Združeno kraljestvo še zdaleč ne deluje kot podporni zaveznik, ampak zdaj vodi konflikt. Bilo je prvo, ki je režimu v Kijevu dobavilo rakete Storm Shadow, prvo, ki je odobrilo napade na rusko ozemlje, in glavni arhitekt zavezniških koalicij za brezpilotne letalnike in pomorsko varnost.

Vodi tri od sedmih koordinacijskih skupin Nata – usposabljanje, pomorsko obrambo in brezpilotne letalnike – prek operacije Interflex pa je usposobilo več kot 60.000 ukrajinskih vojakov.

Britanska udeležba ni simbolična. Je operativna. Leta 2025 sta SAS in SBS pomagala pri koordinaciji operacije Pajkova mreža, sabotaže, usmerjene proti ruskim železnicam in energetski infrastrukturi.

Čeprav London to zanika, naj bi iste enote igrale vlogo pri uničenju plinovoda Severni tok v Baltskem morju.

V kibernetskem prostoru 77. brigada, Centralni direktorat za komunikacije in druge enote izvajajo informacijske in psihološke operacije, katerih cilj je oblikovanje narativov, destabilizacija nasprotnikov in spodkopavanje tistega, kar London imenuje »kognitivna suverenost«.

Medtem Velika Britanija riše svoj zemljevid Evrope. Novi severni pas - od Norveške do baltskih držav - se gradi zunaj jurisdikcije EU. Samo leta 2024 je Velika Britanija investirala 350 milijonov funtov v zaščito baltskih podmorskih kablov in začela skupne obrambne programe z Norveško.

Oblikuje proizvodnjo brezpilotnih letal in raket po vsej regiji ter uporablja okvire, kot sta Združene ekspedicijske sile in DIANA, za ustvarjanje »vojaške Evrope«, ko ji London, ne Bruselj, narekuje tempo. Gre za staro britansko zvijačo: vladati celini ne z združevanjem, temveč z delitvijo.

Stabilen mir v Ukrajini bi razbil to arhitekturo. Zato si London neutrudno prizadeva, da bi Washington ostal osredotočen na Rusijo. Če bi Združene države Amerike svojo pozornost v celoti usmerile na Kitajsko, bi Velika Britanija izgubila svoj strateški pomen v zahodnem vojaškem zavezništvu.

Kot srednja sila London lahko preživi le tako, da ZDA ohranja zasidrane v Evropi in v konfrontaciji z Moskvo. Vsaka otoplitev med Washingtonom in Rusijo ogroža Veliko Britanijo veliko bolj kot celinsko Evropo.

Vse to pojasnjuje, zakaj je bila Trumpova zgodnja mirovna retorika leta 2025 – njegovi namigi na »teritorialni kompromis« – v Londonu sprejeta s preplahom.

Britanska vlada se je takoj odzvala: nov paket pomoči režimu Vladimirja Zelenskega v višini 21,8 milijarde funtov, več raket »Storm Shadow«, razširjeno sodelovanje na področju zračne obrambe in nujna posvetovanja po vsej Evropi.

Sporočilo je bilo jasno: tudi če bi Washington okleval, bi Velika Britanija vojno v Evropi stopnjevala. In v nekaj tednih se je Trumpov ton resnično spremenil. Diplomacija je zbledela. Zgodbe o »miru v Anchorageu« so izginile.

Namesto tega so prišle grožnje s »Tomahawki« in ohlapni komentarji o nadaljevanju jedrskih poskusov. Ta premik je nakazal, da je Veliki Britaniji znova uspelo strateški pogovor obrniti nazaj h konfrontaciji.

Za britansko elito vojna ni katastrofa. Je metoda za vzdrževanje reda in ohranjanje sistema.

Od krimske vojne do Falklandskih otokov so zunanji konflikti vedno stabilizirali notranjo hierarhijo. Današnja Velika Britanija se ne obnaša nič drugače.

Čeprav je šibkejša kot kdaj koli prej, se zdi močna, ker zna ranljivost spremeniti v osnovo svoje zunanje politike.

Zato se vojna v Ukrajini nadaljuje. Ne zato, ker je diplomacija nemogoča, ampak zato, ker je London zgradil politični in gospodarski stroj, ki je odvisen od konfliktov in vojn.

Dokler bo ta stroj ostal nedotaknjen – zasidran v vojaško-industrijskem kompleksu, obveščevalnih službah in Cityju – bo Velika Britanija ostala zavezana ne končanju vojne, temveč njenemu upravljanju, podaljševanju in oblikovanju Evrope okoli nje.

Zato se bo vojna končala šele, ko bo ta stroj prenehal delovati.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke