ZDA začele s proizvodnjo »majhnih in uporabnih« jedrskih bojnih glav. Rusija: nevarnost jedrske vojne se je povečala

Slovenska zaveznica in najpomembnejša članica zveze NATO je pričela s proizvodnjo majhnih jedrskih bomb, ki jih je prav zato mogoče tudi veliko lažje uporabiti. Sporočilo o tem je staro dva dni. Jih bomo lahko kmalu deležni tudi v Sloveniji? Morda pa vsaj v bližini slovenskih meja? »Osrednji« mediji nas o tej morebitni »pridobitvi« sploh niso obvestili. Morda tudi zato, ker je to seveda prav mogoče.

Nedavno opozorilo Biltena jedrskih znanstvenikov, ki opozarjajo svet, da se po letu 1953, ko sta ZDA in Rusija testirali hidrogenski bombi, danes znova nahajamo najbližje jedrski katastrofi, je tako dobilo svoje novo potrdilo.

Znanstveniki so na uri, ki opozarja na nevarnost jedrske katastrofe, kazalec simbolično pomaknili na dve minuti do polnoči.

Rusko ministrstvo za zunanje zadeve pa je opozorilo na dva dni staro sporočilo ameriške jedrske varnostne agencije, da so ZDA pričele proizvajati nedoločeno število W76-2 »inicialnih operacijsko-sposobnih (Initial Operational Capability – IOC) jedrskih bojnih glav.«

 »V zvezi s sporočilom glede začetka proizvodnje novih jedrskih bojnih glav z majhno močjo v ZDA bi vas želel spomniti, da je bila ta problematika že vključena v lanskoletni pregled jedrske politike v ZDA. Že tedaj smo izrazili resno zaskrbljenost, da bo razvoj takšnega orožja majhne moči znižala vstopni prag za uporabo jedrskega orožja in s tem, jasno, povečala nevarnost jedrskega spopada,« je dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov.

Dejal je tudi, da je pomembno vedeti, »kakšno vlogo Washington pripisuje Evropi in kakšno vlogo je Evropa pripravljena igrati, saj je v preteklosti zavestno ali ne, ravnala v skladu z enostranskimi potezami ZDA.« 

Opozoril je tudi, da bo Moskva spremljala odziv evropskih držav na ponovno ameriško proizvodnjo novih jedrskih bojnih glav.

Bojna glava W76-1 je bila v začetku izdelana za mornariške jedrske rakete Trident. Moč pomanjšane bojne glave pa naj bi bila manjša od bombe, odvržene nad Hirošimo, ki je imela moč 15 kiloton klasičnega eksploziva TNT in takoj ubila »samo« okoli 80.000 ljudi.

Nove, manjše bombe so skupaj s spremenjenimi vojaškimi doktrinami seveda recept za katastrofo. Tako so npr. ZDA predvsem s spremenjeno nacionalno varnostno strategijo 2002 (t. i. Bushevo doktrino) uvedle pojme »preventivne vojne« in »osi zla« ter s tem omogočile tudi napade na druge države v imenu spremembe režimov, širjenja demokracije in drugih s stališča ameriške nacionalne varnosti pomembnih ciljev.

Dovoljena je bila celo preventivna uporaba jedrskega orožja zaradi preprečitve pridobitve jedrskega orožja s strani nekaterih držav, ki bi lahko ogrožale nacionalno varnost ZDA. To pa je na strani nekaterih držav, ki so veljale za »odpadniške« (renegade regimes) sprožilo strahove, ki so še pospešili poskuse pridobivanja jedrskega orožja kot sredstva zastraševanja.

Te države torej jedrsko orožje vidijo tudi kot sredstvo, ki jim zaradi decentralizirane narave mednarodne skupnosti, kjer majhne ali s strani večjih držav napadene države ne morejo zmeraj pričakovati pravočasne in učinkovite akcije mednarodne skupnosti – omogočalo obrambo oziroma zastraševanje, ki bi odvračalo morebitne interveniente.

ZDA so imele na primer od leta 1959 pa do leta 1991 med svojimi tarčami tudi cilje v Severni Koreji, nekdanji obrambni minister Velike Britanije Geoff Hoon pa je prav tako omenil možnost uporabe jedrskega orožja Velike Britanije proti »odpadniškim državam.«

Januarja leta 2006 je francoski predsednik Jacques Chirac dejal, da bi teroristični napad na Francijo, ki bi ga »sponzorirala« določena država lahko sprožil »jedrski napad manjšega obsega«, ki bi uničil »centre moči« takšne države.

Po 11. septembru so mediji tudi poročali, da bi eden od možnih odgovorov na napad na WTC oz. ZDA leta 2001 lahko bile tudi »majhne, čiste jedrske bombe«. Bombe, s katerimi je mogoče sprožiti podzemeljske eksplozije, ki porušijo utrjene cilje, vendar niso zelo nevarne za okolje.

Da vse to ni znanstvena fantastika, kaže več bolj ali manj javnih poročil o raziskavah, ki jih v ZDA namenjajo temu novemu orožju. Nekateri ameriški vojaški strokovnjaki so namreč prepričani, da bi majhne jedrske bojne glave lahko uporabili ne zgolj v jedrski vojni s popolnim uničenjem, temveč v »konvencionalnih konfliktih z državami tretjega sveta« ali v začetnih fazah vojne s kakšno od velikih sil.

Ameriška zakonodaja sicer načeloma preprečuje raziskave jedrskega orožja z močjo, manjšo od 5 kiloton, saj majhne bombe brišejo meje med klasičnim in jedrskim orožjem. Toda že leta 2002 sta v ameriški zakon o vojaškem proračunu republikanska senatorja John Warner in Wayne Allard vnesla amandma, ki je znova omogočil takšne raziskave.

Takšno orožje naj bi bilo po - očitno zgrešenem - mnenju dela vojne industrije uporabno tudi za napade na »malopridne diktatorje«, saj naj bi bile »čiste jedrske bombe" praktično brez »kolateralne škode«. Kot je povedal neki ameriški general, ameriška vojska nujno potrebuje »nekaj, kar lahko uniči bunker, ki je zvrtan skozi 300 metrov granita, ne da bi to ogrozilo civilno prebivalstvo«.

Na prvi pogled gre za »humani cilj«, toda to bi hkrati prineslo še »legalizacijo« jedrskega orožja, katerega uporaba je bila o letu 1945 »tabu.«

Del ameriških znanstvenikov, ki nasprotuje tem načrtom, je že tedaj opozoril, da ni jedrske bombe, ki bi lahko eksplodirala pod zemljo in ne bi izstrelila v zrak tudi velikega oblaka radioaktivnega prahu.

To kažejo tudi poskusi. Prva takšna bomba z oznako B61-11 je bila preizkušena leta 1997. Odvržena z več kot 12.000 metrov se je zarila le 7 metrov globoko v zemljo. Tudi če bi bila močna samo 0,3 kilotone (300 ton eksploziva), bi v zrak in okolico spravila še veliko količino radioaktivnega materiala. Zato, da bi radioaktivnost res ostala v zemlji, bi bilo treba po ocenah neodvisnih jedrskih strokovnjakov petkilotonsko bombo zakopati najmanj 196 metrov globoko, stokilotonsko pa najmanj 393 metrov.

Kljub temu so najbolj vztrajni zagovorniki tega orožja še zmeraj ameriški jedrski laboratoriji v Los Alamosu in Livermoru, ki zagovarjajo uporabo »mininukleark« z močjo od 0,1 do 1 kilotone klasičnega TNT-ja. Medtem so se  uresničile tudi ideje o »protiraketnem ščitu« v ozadju katerega je bila želja po zagotovitvi jedrske premoči v primeru »prvega udarca.«

Ker se ZDA pripravljajo še na odpoved pogodbe o jedrskih raketah srednjega in kratkega dosega vse to skupaj pomeni jasno in novo ogrožanje sveta, zelo konkretno pa tudi Evrope. Demokrati v ZDA sicer trdijo, da bodo ta ameriški program »majhnih bomb« poskusili razveljaviti vendar ni jasno, ali jim bo uspelo.

Opozorila Lavrova niso bila izrečena po naključju. Če bodo članice zveze NATO v Evropi – in med njimi tudi Slovenija – molče pristale na novo ameriško politiko, bo Evropa preplavljena z »majhnimi, čudovitimi jedrskimi bombami« na podoben način, kot so ZDA nad Sirijo, kot je dejal ameriški predsednik, poslale »lepe in pametne« rakete.

Če bo zelo hitre rakete zelo blizu naših meja v odgovor na te grožnje postavila tudi Rusija, se bomo nekega dne morda res zbudili – ob jedrski polnočnici.