Nasvet Indije: Nikoli se ne pogajajte z ZDA brez jedrskega orožja

Ameriški zunanji minister prihaja v nedeljo znova v Severno Korejo. Naloga je pomembna – določitev podrobnosti načrta »denuklearizacije korejskega polotoka.« Toda še preden je Pompeo prispel, je namestnica zunanjega ministra Severne Koreje Choe Son-hui že odpotovala v Rusijo in Kitajsko. Analitiki ocenjujejo, da gre za iskanje skupnih točk s Kitajsko in Rusijo. Severna Koreja bi v primeru predaje jedrskega orožja raje videla, da jedrski naboji končajo v Rusiji ali na Kitajskem, prav tako pa si iz teh držav želi podpore in sodelovanja njenih opazovalcev.

Eden od večjih uspehov Donalda Trumpa – poleg ohranitve sporazuma NAFTA – je vsekakor otoplitev odnosov s Severno Korejo. Toda na poti do denuklearizacije severnokorejskega polotoka je še veliko pasti. Kot opozarja Thomas Friedman v Geopolitical Futures, »se je težko sporazumeti o nečem, če se ne moreš sporazumeti niti o tem, kaj je to nekaj.«

In zakaj gre? Preprosto, za ZDA »denuklearizacija« pomeni pomeni popolno prenehanje jedrskega programa. Za Severno Korejo pa ne pomeni popolnega prenehanja jedrskega programa. In le od sposobnosti obeh držav, ZDA in Severne Koreje, da se ne »izgubijo v prevodih« in interpretacijah, je odvisno, ali se bo sedanja otoplitev res spremenila v trajen mir na korejskem polotoku - ali ne.

koreja2.jpg

Kako težko je doseči napredek kažejo tudi pretekle izkušnje. Pred trinajstimi leti je vodstvo Severne Koreje zatrdilo, da bo »odreklo vsem jedrskemu orožju in sedanjemu jedrskemu programu.« Leto dni zatem je Severna Koreja preizkusila svojo prvo jedrsko bombo.  

Leta 2008 je Severna Koreja, da bi pokazala svojo odkritost, uničila hladilni stolp v reaktorju Jongbon. Kmalu zatem je Severna Koreja testirala še pet jedrskih nabojev in tri medcelinske rakete, od katerih je bila sicer le ena deloma uspešna.

Ob zadnjem srečanju južnokorejskega predsednika Moon Jae-ina in severnokorejskega voditelja Kim Jong-una je severnokorejski predsednik  predlagal, da center v Jongbonu zapre v celoti. In ob tem še izstrelišče za rakete. Dovolil bi tudi prisotnost mednarodnih inšpektorjev. Toda le pod pogojem »recipročnih ukrepov ZDA.«

In celo zunanji minister ZDA Mike Pompeo je zato prepričan, da bo mirovni proces res končan do leta 2021. Toda tudi ZDA bodo morale ponuditi nekaj v zameno. In to bo, kot kaže analiza Thomasa Friedmana, trd oreh. Severna Koreja bi namreč »postala resna« pri tem procesu le, če bi ZDA umaknile svoje enote iz Južne Koreje.

Istočasno bi ZDA morale prepričati Severno Korejo, da Japonska in Južna Koreja več nista pod zaščito jedrskega dežnika ZDA. Vendar v Južni Koreji in na Japonskem te ideje zavračajo. Severna Koreja pa bo tudi v najboljšem scenariju še zmeraj obkrožena z nevarnimi sosedi, kjer je le njeno jedrsko orožje – zaradi zastarele tehnike ostale severnokorejske vojske  - edino učinkovito skrajno sredstvo odvračanja nasprotnikov.

Kim Jong-un.jpg

ZDA bodo zato morale najprej narediti »konkretne korake«, da bi bila pogajanja res uspešna. Veliko vprašanje pa je, če so ZDA na to pripravljene. Vse, kar je do sedaj Severna Koreja ponudila ZDA je po oceni Friedmana »sadež na nizki veji«. Gre za simbolične poteze, ki pa so dobre za začetek. Gre za signal, da se je Severna Koreja pripravljena pogajati o velikosti in sestavi svojih jedrskih sil. Nič več in nič manj.

Zanimivo je, da so podobna mnenja izrekli tudi nekateri drugi kritiki in analitiki, ki v zadnjem času analizirajo predvsem »dvoličen« odnos ameriškega predsednika do vprašanja jedrskega oboroževanja Severne Koreje in Irana. 

Ruski Sputnik navaja mnenje novozelandskega analitika Rakesha Krishnana, ki prav tako opozarja, da je razlika v ameriškem pristopu do Irana v primerjavi z pristopom do Severne Koreje v tem, da ima slednja jedrsko orožje.

Krishnan pri tem opozarja na intervju, ki ga je – tedaj še kot poslovnež – dal Donald Trump leta 1999. Ameriškemu televizijskemu novinarju Timu Russertu je dejal, da bi osebno ukazal »preventivni« napad na Severno Korejo, da pa bi se pred tem tudi pogajal. Kajti če bi njegovi sogovorniki videli »da misliš resno«, potem bi se »pogajali in do tega nikoli ne bi prišlo.« In zanimivo je, da Donald Trump res ravna točno tako – ko gre za Severno Korejo. In prav zaradi istega razloga – ker jedrskega orožja pač nima – se Trump tudi ne namerava resno pogajati z Iranom.

severna-koreja-zda.jpg

Glede Severne in Južne Koreje bi bil po njegovi najboljši rezultat, če bi država ponovno postala združena, to pa bo nato zahtevalo »trilijone dolarjev« da bi se standard 25 milijonov Severnih Korejcev dvignil na OECD-jevo raven, ki jo uživajo v Južni Koreji.

Glede Irana pa je zadeva drugačna. Analitik opozarja na besede nekdanjega načelnika generalštaba indijske armade, generala K. Sundarjija, ki je nekoč dejal, »nikoli se ne pogajajte z ZDA brez jedrskega orožja.« »Iraški predsednik Saddam Husein in libijski voditelj Moamer Gadafi sta bila zrušena zato, ker nista imela jedrskega orožja...Severnokorejski izstrelki pa so edini razlog, zaradi katerega ZDA niso poravnale Severne Koreje vse do kamene dobe. In Kim se tega zaveda,« opozarja Rakesha Krishnan. Da ima prav, kaže tudi spravljiva reakcija ZDA do Indije ob zadnjem nakupu ruskih raket S - 400.

Po njegovi oceni pa prav tako tudi če bi Kim Jong-un svoje rakete spremenil v kmetijske proizvode tone bi pomenilo popolne otoplite odosov s Severno Korejo. »Zahod ne bo pozabil ali odpustil Kimu. Tega se zaveda. Lahko vzbuja vtis, da o tem, toda to počne zgolj zato, da bi bil videti bolj strašen kot je v resnici.«

Po oceni Krishnana je zato »bolje za svet, da ima Severna Koreja jedrsko orožje, kajti na ta način je ZDA ne bodo napadle«, medtem ko bi v primeru, če bi bil jedrski dežnik nad Severno Korejo umaknjen »jastrebi v Pentagonu in State Departmentu v nekaj letih po denuklearizaciji (in po zabavah, na katerih si bodo delili čestitke na zahodu) napadli Kima in v konflikt potegnili še Kitajsko ter Rusijo in morda celo Japonsko, kar bi svet potegnilo v tretjo svetovno vojno,« opozarja analitik.