Kako »vroče linije« pomagajo ohranjati mir v svetu

Med Rusijo ter zvezo NATO na drugi strani se v zadnjih letih krepijo napetosti. Zato, da ne bi prerasle v prve vojne, pa skrbijo precej preproste naprave, preko katerih si za njih zadolženi častniki vsako uro pošiljajo odlomke iz umetniških del, enciklopedij in podobno. Zgolj zato, da bi vse delovalo, kot mora, če bi o miru ali vojni odločale minute.

Napeti odnosi med ZDA in Rusijo ter drugimi državami bi se namreč lahko hitro spremenili tudi v prave konflikte. Še posebej v času, ko so rakete tako hitre, da v nekaj minutah dosežejo tarče v državah nasprotnikov.

Da se to ne zgodi, po vsem svetu skrbijo tudi »vroče linije« ali pa popularno imenovani »rdeči telefoni.« Besede so namreč še zmeraj hitrejše od najhitrejših izstrelkov in lahko včasih preprečijo najhujše.

V Siriji, kot je priznal tudi ameriški obrambni minister James Mattis, takšna »vroča linija« skrbi za to, da ne prihaja do spopadov med ameriškimi in ruskimi enotami, ki se nahajajo v tej državi.

Na podoben način je Rusija lani vzpostavila posebno »vročo linijo« s Finsko, kot del ukrepov za »krepitev zaupanja«. V nordijskih državah so namreč zaskrbljeni zaradi »ruske ekspanzije« ter povečevanje njenih vojaških zmogljivosti, ki pa jih v Rusiji vidijo samo kot logičen odgovor na povečevanje kapacitet zveze NATO.

Ta komunikacijski kanal je odprt vsak dan 24 ur, uporablja pa se samo v primeru zelo pomembnih zadev in ne zaradi, na primer, kršitev zračnega prostora, saj za to obstajajo drugačni kanali komunikacije. Vroča linija je namenjena »Nepričakovanim, izrednim in kriznim situacijam« in naj bi služila razkrivanju informacij o kopičenju enot ter obmejnim incidentom. Rusija ima podoben, neprestano odprt komunikacijski kanal vzpostavljen tudi s Švedsko. V obeh primerih je jezik komuniciranja angleščina.

»Neposredna komunikacija je izjemno pomembna zato, da zagotovi, da ne bi prihajalo do napačnega razumevanja. Prav tako kaže, da obstaja dobra volja med finskim in ruskim obrambnim ministrstvom«, je dejal finski obrambni minister Jussi Niinistö.

Švedska in Finska sta sicer nevralni državi, vendar v zadnjem času precej tesno sodelujeta z zvezo NATO, še posebej v programu Partnerstvo za mir. Na Finskem je bilo leta 2017 sicer okoli 22 odstotkov vprašanih za vstop v NATO, kar kaže na 3-odstotni padec v primerjavi z raziskavo iz leta 2016.

Zelo podobno vlogo je imel v zgodovini že popularni »rdeči telefon« oziroma »neposredna zveza med Washingtonom in Moskvo« (Washington–Moscow Direct Communications Link; rusko Горячая линия Вашингтон) Ustanovljena je bila že leta 1963, v času hladne vojne med tedanjo ZSSR in ZDA v času kubanske krize avgusta leta 1963, ko se je svet res nahajal na samem robu jedrske katastrofe.

V resnici pa v tej komunikacijski povezavi nikoli niso uporabljali telefone in prav tako niso bili rdeči, čeprav v številnih filmih in računalniških igrah nastopajo prav takšni »rdeči telefoni«. So pa si vojaški rivali preko teleprinterjev in drugih naprav redno pošiljali sporočila, v zadnjem času pa to poteka preko računalnikov in posebej varovane elektronske pošte. Zadnje sporočilo, za katero je javnost izvedela, da je bilo tako odposlano, je bilo opozorilo administracije Baracka Obame Rusiji oziroma njenemu predsedniku Vladimirju Putinu oktobra leta 2016, da naj se Rusija ne vmešava v njihove volitve.

V ZDA je center za to komunikacijo nameščen v Pentagonu, imenujejo pa ga »MOLINK« oziroma »zveza z Moskvo. V izmeni po osem ur delata zmeraj dva, strokovnjak za komunikacije in prevajalec iz ruščine. Komunikacijo preverjajo vsako uro, tako da si po njej pošiljajo dele tekstov iz del Williama Shakespearea, Marka Twaina, dele vsebin enciklopedij, strani del Antona Čehova in podobno. S tem preverjajo pravilno delovanje opreme. Še posebej pa pazijo, da ne pošiljajo simbolov ali zadev, ki bi lahko bile napačno interpretirane – na primer podobe medvedka Winnie the Pooha, glede na to, da je medved tudi simbol Rusije.

Zelo podobno »vročo linijo« z Rusijo pa je leta 2015 uvedla tudi zveza NTO. Neposreden stik z Moskvo naj bi po pisanju Frankfurter Allgemeine Zeitunga imel glavni poveljnik zveze NATO v Evropi. Ta telefon naj bi bil "stalno odprt". Pobudo za njegovo uvedbo je dal nekdanji nemški zunanji minister Frank Walter-Steinmeier, predvsem zaradi napetosti, ki je nastala po konfliktu v Ukrajini.

Danes je na svetu sicer "le" še okoli 16 000 jedrskih orožij, kar je precej manj od 70 000, kolikor jih je bilo še sredi osemdesetih let. Kljub temu pa je tudi ta količina dovolj velika za nekajkratno uničenje sveta. Kitajska, Rusija, ZDA, Izrael in Velika Britanija še naprej vlagajo velike količine denarja v jedrski arzenal. Tudi Severna Koreja krepi svojo jedrsko oborožitev.

Na vse večjo nevarnost jedrskega spopada sta svet opozorila  tudi dva visoka nekdanja poveljnika v jedrskih sistemih obeh držav. Prvi je James E. Cartwright, nekdanji general ameriških marincev, namestnik načelnika generalštaba ameriške vojske in poveljnik ameriške strateškega poveljstva, ki nadzoruje jedrske sile, drugi pa je Vladimir Dvorkin, upokojeni generalmajor ruske vojske, ki je vodil raziskovalni inštitut ruskih raketnih sil.

Oba sta člana "Global Zero" komisije za zmanjševanje nevarnosti pred jedrskim orožjem in oba sta zelo zaskrbljena zaradi prihodnosti sveta v primeru da se bo sedanje stanje odnosov med ZDA in Rusijo še nadaljevalo. Oba sta že leta 2015 napisala skupen komentar v New York Timesu, v katerem sta opozorila na nevarnost pred jedrskim uničenjem in pozvala Moskvo in Washington, da sprejmeta ukrepe za zmanjšanje napetosti.

Oba se strinjata, da imata obe državi že iz časov hladne vojne na voljo tri "scenarije" v morebitni prihodnji jedrski vojni. Kot največjo nevarnost sta navedla "napad ob napačnem opozorilu." Zaradi vse bolj sofisticiranih računalniških napadov in širjenja različnih vse bolj zapletenih "trojancev" in računalniških virusov se je namreč tudi možnost za "lažni alarm" računalniških sistemov v zadnjem času bistveno povečala.

Dodatna težava je izjemno kratek čas, ki bi ga poveljnika - v konkretnem primeru Donald Trump in Vladimir Putin - imela za odločitev za izvedbo (resničnega) "povračilnega" napada na drugo državo v primeru (sicer lažnega) obvestila o napadu druge strani. Oba strokovnjaka opozarjata, da bi glede na hitrost poleta balističnih držav imela oba poveljnika na voljo samo 15 do največ 30 minut časa za sprejem svoje usodne odločitve.

»Vroče linije« so zato seveda zelo pomembne, vendar pa niso zagotovilo za trajni mir. Za to bi morali najprej doseči jedrsko razorožitev in hkrati vzpostaviti drugačno varnostno strukturo v vse bolj multipolarnem svetu.