Kako so ZDA nezakonito namestile Juana Guaida za »predsednika« Venezuele

V državah, ki so Juana Guaida priznale za predsednika Venezuele pogosto poudarjajo, da je popolnoma legitimno izbran s strani parlamenta, torej demokratično izbranega telesa in da je zato za razliko od Nicolasa Madura to »legitimen« ter »zakonit« in »ustavni predsednik«, pa čeprav se je razglasil – sam.

Vendar dejstva govorijo drugače.

Zagovorniki »priznanja Guaida za 'začasnega' predsednika Venezuele« pri tem pozabljajo, da je Guaido predsednik le manjše desne stranke s komaj 14 poslanci in da se je na mestu predsednika parlamenta znašel na podlagi »rotacije« na mestu predsednika.

In ne samo to - celo če bi predsednik Venezuele Nicolas Maduro res bil povsem »nesposoben« ali »neizbran« bi njegove naloga moral prevzeti podpredsednik Venezuele – ne pa predsednik parlamenta.

Netočno je tudi, da je Juan Guaido postal kar »po naključju« izbran,  čeprav je hkrati res, da je »nameščenec ZDA«, kot so to zapisali v Levici. Izbira Guaida je bila dejansko veliko bolj načrtna, opozarja Bruce Lesnick v Counterpunchu.

In ta izbira jasno kaže, da je bil Guaido izbran - s strani ZDA.

Načrt za namestitev Guaida za predsednika Venezuele se je sprožil decembra lani. Že kmalu po prevzemu predsedniškega mandata s strani Donalda Trumpa sta ameriški senator Marco Rubio in podpredsednik ZDA Mike Pence pričela skupaj prepričevati Donalda Trumpa, da naj pristane na načrt, s katerim bi zrušili z oblasti izbranega predsednika Venezuele Nicolasa Madura.

Kot je poročal New York Times (NYT), je ta napor v ZDA privedel do »nenavadne dvostrankarske podpore«, saj so idejo podprli tudi vodilni demokrati.

Septembra 2018 je NYT v članku z naslovom »Trumpova administracija je razpravljala o načrtih za državni udar z uporniškimi venezuelskimi častniki.« Ti načrti naj bi bili na koncu suspendirani. Nato so se ameriški napori usmerili k iskanju novega, »legitimnega« voditelja.

Po ocenjevanju različnih opozicijskih voditeljev sta se Pence in Rubio odločila za Juana Guaida, malo znanega inženirja, ki je bil izbran za predsednika venezuelske nacionalne skupščine. Po poročanju AP in Washington Posta so se priprave za izvedbo poznejšega puča začele že najmanj sredi decembra lani.

Tako je »sredi decembra Guaido tiho odpotoval v Washington, Kolumbijo in Brazilijo, da bi uradnike obvestil o strategiji opozicije glede množičnih demonstracij, ki bodo sovpadle z Madurovo zaprisego ob začetku drugega mandata 10. januarja.«

V torek, 22. januarja so se Donald Trump, svetovalec za nacionalno varnost John Bolton in podpredsednik Mike Pence sestali, da bi preučili »opcije.« Po poročilu NY Timesa je Pence svetoval Trumpu, da naj zagotovi Guaidu, da bodo ZDA pritrdile njegovi zahtevi po oblasti, če bi on, na primer, podal takšno zahtevo.

Trump se je strinjal. Istega dne je Pence poklical Guaida, da mu sporoči dobre novice. Pence je nato objavil video, v katerem je zatrdil, da je predsednik »Nicolas Maduro nelegitimen diktator.« Izrekel je tudi podporo ZDA Guaidu. In nato se je Guaido – res »presenetljivo« - naslednjega dne, na ulici, pred govornico z nacionalnimi simboli, preprosto sam razglasil za »predsednika države.«

Trumpova administracija in številne njene »zaveznice« so nato hitro priznale pučistično potezo Guaida ter ga »priznale« kot pravega predsednika Venezuele.

Kmalu zatem je ameriška administracija tudi odločila, da bo Guaidu poverila tudi upravljanje v ZDA nezakonito zaplenjenih finančnih sredstev Venezuele.

Povsem enako ravna tudi Velika Britanija glede zlatih rezerv Venezuele, ki so v njeni bankah – kar seveda povzroča tudi novo in nadaljnje trpljenje ljudi v Venezueli.

Gre torej za tipičen primer vmešavanja v notranje zadeve Venezuele, za kršitev njene suverenosti, za nezakonito intervencijo in ob tem še za kršitev ustanovne listine OZN, ki takšno vmešavanje – še posebej pa ameriške grožnje o uporabi sile – strogo prepoveduje.

Omenjena politika ZDA predstavlja tudi kršitev kogentnih, torej temeljnih norm mednarodnega prava.

Izbira predsednika države s strani druge države je namreč tipičen primer zanikanja načela pravice do samoodločbe. Tistega načela, na podlagi katerega je svojo neodvisnost leta 1991 razglasila tudi Slovenija.

Povedano drugače – s podporo Guaidu slovenski politiki pljuvajo tudi na slovensko zgodovino in spodnašajo temelj slovenske državnosti in neodvisnosti. Izničujejo pravico, ki je temelj slovenske državnosti in spodkopujejo mednarodno pravo in red, ki sploh omogočata obstanek tako majhnih narodov in držav, kot je tudi slovenski narod in njegova država.

Klečeplazenje slovenskih politikov pred oblastniki v Washingtonu je zato, preprosto povedano - sramotno.