REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Članice EU bodo pričele »priznavati« samooklicanega predsednika, bo uzurpatorja priznala tudi Slovenija?

Članice EU bodo pričele »priznavati« samooklicanega predsednika, bo uzurpatorja priznala tudi Slovenija?Juan Guaido, vir: Pixsell

Potem ko je Evropski parlament sprejel posebno resolucijo o »situaciji v Venezueli« in z njo pozval tudi države članice k priznanju Juana Guaida, opozicijskega voditelja, ki se je samooklical za »predsednika« države, naj bi to po izteku osemdnevnega ultimata storile posamezne članice EU. Vsaka država se lahko glede tega odloči sama.

Članice EU naj bi na ta način podprle poskus »mehkega državnega udara« v Venezueli in to že od naslednjega tedna. Venezuelski predsednik Nicolas Maduro je namreč na zahtevo EU, da v osmih dnevih razpiše volitve odgovoril z zavrnitvijo ultimata štirih članic EU – Velike Britanije, Španije, Nemčije in Francije. Dejal je, da bodo naslednje volitve - leta 2025.

Voditelji držav EU naj bi bili zaradi tega »živčni«, pri tem pa znova tudi niso enotni.

Vlade članic EU naj bi zato naslednji teden pričele potrjevati Juana Guaida kot venezuelskega »začasnega predsednika«.

Vendar naj bi, kot poroča Reuters, ob tem bilo nekatere članice EU strah, da s tem ne bodo povzročile »presedana« za podobne politične krize in nove zahteve opozicijskih voditeljev v drugih državah, da jih EU prizna za »predsednike.«

Voditelji držav EU naj bi bili zaradi tega »živčni«, pri tem pa znova tudi niso enotni. Italija je že na primer javno sporočila, da samooklicanega Juana Guaida ne bo priznala za predsednika države, ker bi bilo to ponavljanje tragične zgodbe iz Libije.

Mirni protestnik v Venezueli Vir:Pixsell
»Miroljubni« protestnik opozicije v Caracasu. Velika sredstva dobivajo tudi iz ZDA, lani pa so med demonstracijami zažgali štiri preveč temnopolte pristaše opozicije. Vir: Pixsell

Vendar pa naj bi se večina ostalih zunanjih ministrov na zadnjem sestanku v Bukarešti strinjala, da bodo Guaida priznali za »predsednika« in to vsaj do novih volitev.

Ponavlja se tudi zgodba iz časov priznanja Kosova, ko države EU različno pristopajo do zunanjepolitičnih vprašanj, kljub načeloma skupni zunanji politiki, ki jo izvajajo celo preko posebne »zunanje službe« EEAS.

Namesto skupne deklaracije vseh (še) 28 članic, bo vsaka od 28 vlad določila svoje stališče do tega zunanjepolitičnega vprašanja in predvsem, ali bo podprla predsednika nacionalnega parlamenta Venezuele kot predsednika države.

Po ustavi Venezuele sicer lahko predsednik parlamenta prevzame mesto predsednika države, če je predsednik države odsoten, nesposoben opravljati naloge ali če »uzurpira oblast.«

Tarča mirnih protestnikov v Venezueli Vir:Pixsell
Države članice EU obsojajo proteste »rumenih telovnikov« v Franciji, podpirajo pa tudi takšne proteste v Venezueli. Gre za posebno vrsto »načelnosti« ali za čisto geopolitiko, ob izpolnjevanju zunanjepolitičnih zahtev ZDA? Vir: Pixsell

Opozicija smatra, da je Nicolas Maduro, ki je bil izvoljen na volitvah lani maja - uzurpiral oblast. Toda ob tem zanemarjajo dejstvo, da se je del opozicijskih strank odločil za bojkot volitev potem, ko so se z vodilno socialistično stranko že dogovorili za datum in pogoje volitev.

Zato poznejši bojkot volitev ni bil vsesplošen, ker so se nato nekatere opozicijske strane vendarle udeležile volitev, kjer je Maduro zmagal z 68 odstotki glasov oziroma 6,2 milijona glasovi.

Najbližja konkurenta pa sta dobila le milijon oziroma 1,9 milijona glasov.

Maduro je dejansko dobil več glasov in ob večji udeležbi volilcev kot so jo dobili tisti voditelji, ki mu danes odrekajo legitimnost in ga neresnično razglašajo za "diktatorja."

Članice EU pa naj bi ob tem za predsednika sedaj priznale celo do včeraj neznanega mladega moža, ki se volitev sploh nikoli še ni udeležil, slika pa se za predsedniško mizo in z zastavo. To je seveda v nasprotju z vsemi demokratičnimi načeli.

Prav tako večina zahodnih medijev ponavadi »pozabi« pojasniti, da med protestniki praviloma ni najbolj revnih, ki podpirajo sedanjo oblast.

In tudi ne tega, da je pomanjkanje proizvodov v Venezueli pogosto rezultat namernega bojkota velikih (zlasti ameriških) podjetij, ki blaga ne pošiljajo v Venezuelo in tako ustvarjajo dodatno pomanjkanje in trpljenje ljudstva.

Tvit ,Trump - in cene nafte navzdol
Tvit predsednika ZDA lani novembra: »Cene nafte padajo. Odlično! To je kakor velika Davčna Olajšava za Ameriko in Svet. Uživajte! 54 dolarjev, še nedavno je bila 82 dolarjev. Hvala vam, Savdska Arabija, toda dajmo ceno spustiti še malo nižje!« 

In kot kažejo tudi tviti ameriškega predsednika, lahko predsednik ZDA v dogovorih s Savdsko Arabijo res neposredno vpliva celo na cene nafte in doseže njeno občutno znižanje - prav ta pa je v zadnjem času padala tudi zato, ker so s tem ZDA kupovale svoj socialni mir in hkrati prizadele največje proizvajalke nafte, med njimi predvsem Rusijo, Iran in Venezuelo.

Samorazglašeni "predsednik" Juan Guaido, ki želi biti predsednik, pa na volitvah sploh ni niti kandidiral. 

Na volitvah v Venezueli maja leta 2017 pa so kljub delnemu bojkotu sodelovali tudi neodvisni kandidati in kandidati desnih strank. Sedanji samorazglašeni »predsednik« Juan Guaido, ki želi biti predsednik, pa na volitvah sploh ni niti kandidiral.

Politika bojkota volitev, ki so nato razglašene za »nelegitimne« pa je sicer znana taktika, ki jo pod vplivom svetovalcev »nevladnih organizacij« iz ZDA, »zadnja svetovna supersila« že dolga leta izvaja v številnih državah sveta kjer se vmešava v notranjo politiko različnih držav.

Samo v Latinski Ameriki so ZDA v skladu z znano "Monrojevo doktrino", ki smatra Latinsko Ameriko za »svoje dvorišče«, od začetka prejšnjega stoletja pomagale izvesti 56 državnih udarov – številne tudi proti povsem demokratično izvoljenim voditeljem, ki niso bili všeč velikim ameriškim korporacijam in politikom v Washingtonu.

Nafta, ZDA / RUSIJA

Res je sicer tudi, da je za slabo stanje v Venezueli, hiperinflacijo in beg ljudi iz države v veliki meri kriva tudi sedanja oblast Nicolasa Madura.

Vendar prav tako ni dvoma, da so k temu prispevali tudi štirje izvršni ukazi predsednikov ZDA, ki so uvedli sankcije Venezueli ter ameriško prikrito financiranje opozicije, ameriško vzpodbujanje brutalnih in nasilnih uporov (kjer so demonstranti celo žive zažigali temnopolte podpornike vladajoče stranke), prekinjanje blagovnih tokov do države, blokado venezuelskih finančnih sredstev in vmešavanje v notranje zadeve Venezuele. 

Vlade Velike Britanije, Nemčije, Francije in Španije naj bi ne glede na to pričele neposredno »priznavati« Guaida že od ponedeljka naprej.

»Večina drugih, manjših EU držav bo podprla Guaida, vendar so pristale na to, da se bodo izogibale uporabi besed 'priznanje' in 'priznavamo,'« opozarja Reuters.

To je seveda modra odločitev, ker je praksa »priznavanja« pomembna tudi pri na primer nastanku držav in je v preteklosti bila priznana tudi kot sredstvo, s pomočjo katerega so države lahko nastale.

Ponovno uvajanje te prakse bi lahko izničilo sedanji večinoma »deklarativen« pristop pri priznavanju držav in vlad ter omogočil različnim državam, da »priznajo« te ali one politične voditelje ali pa dele držav za »legitimne« ali »samostojne«, kar bi seveda povzročilo kaos širših razmer.

Juan Guaidó in Nicolás Maduro
Juan Guaido in Nicolas Maduro.

Te, manjše države, naj bi ob izogibanju besedici »priznanje« menda zapisale, da »dajejo podporo« Guaidu kot začasnemu predsedniku.

Kako bo storila Slovenija, v tem trenutku še ni povsem jasno.

Slovenija je v preteklosti s podporo Vilenski izjavi že podpirala vmešavanje v notranje zadeve drugih držav in se s tem postavila na stran agresorjev.

Sedanji slovenski zunanji minister Miro Cerar je – ob nasprotovanju tedanjega strankarskega kolega in predsednika parlamenta Milana Brgleza -, podprl tudi nezakonite napade ZDA in nekaterih evropskih držav na Sirijo. Tudi zato ne bi bilo neverjetno, da bo Slovenija znova sledila po ustaljeni poti, kamor se bo usmerila večina v EU.

Lepo in prav bi bilo, če bi slovenska vlada na primer sklenila, da se o predsednikih držav odloča na volitvah in ne na ulici.

Ker ni jasno, kako se bo ta kriza v Venezueli še razvila – izključena pa ni niti agresija ZDA in sosed na državo – pa bi bilo veliko bolje, če bi vlada Marjana Šarca navkljub verjetno povsem zgrešenim nasvetom zunanjega ministra, ki ima precej težav pri orientaciji v zunanjepolitičnem prostoru in preferira »čredni pristop«, raje izdala zgolj bolj skopo sporočilo o tej zadevi.

Lepo in prav bi bilo, če bi slovenska vlada na primer sklenila, da se o predsednikih držav odloča na volitvah in ne na ulici ter da zato ocenjuje, da bi bilo modro, glede na očitno krizo v državi, da se izvedejo predčasne volitve ob nadzoru mednarodne skupnosti, da pa ne podpira vmešavanja v notranje zadeve Venezuele in da zato voditeljev, ki niso bili izbrani na volitvah, ne moremo sprejeti za legitimne predstavnike države.

Napad na Irak
Napad na Irak in njegova okupacija - tudi to so ZDA izpeljale s podporo »koalicije voljnih« in zmeraj »voljne« slovenske diplomacije.

Ampak to je za slovensko diplomacijo, ki je zadnjih trideset let navajena hoditi po ustaljenih poteh »velikih« ter izpolnjevati njihova navodila - verjetno nekaj povsem nesprejemljivega.

Slovenija - glasovanje v EP o Venezueli
Glasovanje slovenskih evroposlancev v EP. Vir: https://www.votewatch.eu/

Glede na to bi bila druga najboljša možnost morda odločitev, da vlada podpira iskanje kompromisne rešitve v dialogu »ustavnega predsednika« parlamenta in »predsednika Venezuele«.

Pet slovenskih evroposlancev je že podprlo  'diplomatski državni udar' v Caracasu.

Tako bi Slovenija vsaj obdržala nekakšno »nevtralno« pozicijo in se ne bi že takoj postavila na napačno stran zgodovine.

Je pa to malo verjetno, ker se je večina slovenskih poslancev – pet, ob treh vzdržanih –, v Evropskem parlamentu že opredelila, da podpre »diplomatski državni udar« v Caracasu.  

Tako kot se je že na primer ob napadu na Irak in potem še ob celi vrsti »sprememb režimov« pod taktirko ZDA, kjer je slovenska diplomacija ves čas samo ponižno kimala.

Sedaj pa se čudi beguncem, ki trkajo (tudi) na slovenska vrata.

 

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek