Ameriška ukana: »priznanje« Guaida je enako uvedbi nezakonitega in nehumanega naftnega embarga

Vse kaže, da je le malokdo je doumel, da so s priznanjem samooklicanega Juana Guaida ZDA in ostale države, ki so sledile tej sporni potezi, Venezueli dejansko uvedle popoln naftni embargo. Kar je najmanj nezakonito in nehumano, če ne celo zločinsko. 

Da je nafta, ne pa »prinašanje demokracije« eden od glavnih ciljev ameriških pritiskov na Venezuelo, je te dni za ameriške medije brez sramu priznal tudi ameriški svetovalec za nacionalno varnost John Bolton. Javno je potožil, ker ameriška podjetja ne morejo izkoriščati naftnega bogastva Venezuele, ki ima največje zaloge nafte na svetu.

»Ekonomsko bi to pomenilo veliko, če bi ameriška naftna podjetja lahko resnično investirala in proizvajala s pomočjo kapacitet Venezuele. To bi bilo odlično za ljudi Venezuele. Bil bi dobro za ljudi v ZDA. Oboji imamo veliko na kocki, da iz te zadeve pridemo na pravi način.«

Toda presenetljivo je, da tisti, ki predvsem v ZDA danes kritizirajo stanje v Venezueli, sploh ne želijo pogledati še druge strani medalje – dejstva, da standard v Venezueli pada drastično prav zaradi »izvršnih ukazov« ameriških predsednikov.

Samo z zadnjim predsedniškim ukazom naj bi ZDA zadržale 7 in blokirale 11 milijard dolarjev od prodaje venezuelske nafte. Blokirano je tudi venezuelsko zlato.

Brez tega denarja v Venezueli ne morejo kupovati zdravil in hrane, zmanjkuje pa tudi naftnih derivatov, ker jih Venezuela uvaža in jih ne more plačati. In zato ljudje seveda bežijo iz države. V z nafto najbolj bogati državi ne morejo kupiti niti bencina.

Vendar ameriški mediji vso odgovornost pripisujejo samo »Maduru« in »socializmu« - kar je seveda zavajanje. Res je seveda, da je za krizo v Venezueli kriva tudi politika predsednika Nicolasa Madura in slabo upravljanje z državnim bogastvom, toda popolno zanemarjanje ameriških sankcij pri analizi dogajanja v Venezueli ni naključno in predstavlja del propagandnih naporov za »spremembo režima«, ki ZDA ni všeč.

To jasno kaže graf, ki prikazuje, kako je na primer cena kolumbijske in venezuelske nafte v zadnjih letih na trgu enakomerno padala, nato pa je cena venezuelske nafte strmoglavila.

Razlog? Uvedba ameriških finančnih sankcij. Gre za »izvršni ukaz« 13.808, podpisan dne 25. avgusta leta 2017. Zakon je prepovedal vse financiranje vlade Venezuele ali venezuelskega naftnega podjetja PDVSA. To pa je omejilo tudi prodaje nafte, ki bi sicer prinesle dohodek, s katerimi bi krediti lahko bili odplačani. Graf jasno kaže – proizvodnja venezuelske nafte je takoj zelo padla.

Vendar zahodni mediji kažejo samo druge grafe – tiste, kjer se vidi, kako je po prevzemu oblasti Madura proizvodnja nafte začela padati. Ne povedo pa, zakaj. Gre seveda za standardni ameriški postopek »zastrupljanja« vseh finančnih operacij z Venezuelo. Zahodni mediji pa imajo glede tega »popolno amnezijo.«

Povedano drugače: priznanje Guaida je ameriška ukana. Dejansko pomeni strinjanje s popolnim naftnim embargom zoper Venezuelo.

Države, ki »priznavajo« Guaida s tem avtomatsko pritrjujejo tudi popolnemu naftnemu embargu zoper Venezuelo.

To po oceni Alfred de Zayasa, nekdanjega posebnega poročevalca OZN za Venezuelo pomeni pristanek na nezakonite sankcije, ki predstavljajo zločinsko dejanje v skladu z določili mednarodnega prava, saj bodo privedle do še večjega trpljenja prebivalstva. Celo v ZDA se je še vse do nedavnega ta ukrep smatral za nehumanega in nesprejemljivega.

Prav zato Venezuela tudi ne more ustaviti hiperinflacije in restrukturirati dolga. Da bi v tem uspela, bi morali uvesti nov menjalni sistem (Exchange Rate Bases Stabilization), v katerem bi se nacionalna valuta najverjetneje vezala za dolar. To pa je zaradi ameriških sankcij nemogoče.

Toda vse skupaj je še huje, kot danes opozarja Alexander Campbell iz inštituta CEPR.

»Ko so ZDA najprej napovedale priznanje Juana Guaida kot predsednika Venezuele 23. januarja, je bila odločitev v zunanjepolitičnem 'establishmentu' sprejeta večinoma z aplavzom. Zdi se, da se nihče ni vznemirjal in razmišljal, kaj to praktično in ekonomsko pomeni. Že od izvolitve Trumpa in njegove vse bolj grozeče retorike glede Venezuele pa je bil sprejet širok konsenz, da bi bil popoln naftni embargo strašen, tako za Venezuelo, kot za ZDA. Toda le malokdo je doumel, da je s priznanjem Guaida ZDA dejansko uvedla embargo na nafto,« opozarja Alexander Campbell.

Pri tem navaja podatke analitikov, da bo v primeru, če jo uvedejo države, s katerimi Venezuela opravi tri četrtine blagovne menjave. to imelo »pomembne posledice« na sposobnost države, da proizvaja nafto in uvaža blago.

Proizvodnja nafte bo v letu 2019 padla za 55,7 odstotkov, za skoraj polovico (40,3 odstotka) pa bo padel tudi uvoz blaga v Venezuelo. Namesto za 11,7 odstotkov bo bruto družbeni proizvod padel za 26,4 odstotke.

In ker z zaslužkom od nafte sedanja vlada Venezuele ne more upravljati, Guaido, ki naj bi mu "dodelili" ta sredstva pa nima legitimnosti in ne nadzora nad oblastjo, bodo ameriške in evropske sankcije dobesedno uničujoče za državo.  

Vendar pa mnogi opozarjajo, da gre za poteze, ki so nezakonte tako iz stališča mednarodnega kot ameriškega prava.

Posebni poročevalec OZN Alfred de Zayas je namen sankcij že pred nekaj dnevi opisal, da želijo z njimi »pripraviti venezuelsko gospodarstvo, da zakriči.«

Te sankcije »prizadevajo Venezuelce« in so neposredno »povzročile smrti.« Kot pojasnjuje, v primeru, če potrebujete insulin in ga zaradi sankcij ne morete dobiti ali zelo težko dobite, ali ga dobite prepozno – »potem umrete.«

Ameriške sankcije so zato po njegovi oceni »enake zločinu proti človečnosti«, zaradi katerih je mogoč pregon pred mednarodnim kazenskim sodiščem zaradi kršitve člena 7. Rimskega statuta. Primerja jih »s srednjeveškimi obleganji mest.«

Res je - če podobna obleganja niso bila dopustna npr. v primeru Sarajeva - zakaj bi bila takšna polittika sprejemljiva v primeru Venezuele?

Ta politika ZDA zato ni samo »vmešavanje v notranje zadeve Venezuele.« Je tudi veliko več. Z zadnjimi ukrepi ZDA in nekaterih članic EU so te države že izvedle tujo, pa čeprav zgolj "diplomatsko" intervencijo.

To, da so vse svoje ukrepe izvedle v »diplomatski obliki« jih pri tem ne opravičuje. Nasprotno. Lahko bi celo rekli, da gre za posebno vrsto državnega terorizma.

Celo ameriški kazenski zakonik namreč definira terorizem kot »naklepno, politično motivirano nasilje, uperjeno proti civilnim tarčam.«

Priznanje Guaida zato ne pomeni ukrepa »v korist ljudi« in »zaradi ljudi«, kot nam kratkovidno sporoča naš pohlevni zunanji minister Miro Cerar. Če bi svoje naloge opravljal pošteno, potem bi dejstva predstavi drugače. Dolžan je bil temeljite analize dejstev, soočenja argumentov za in proti. Šele na tej podlagi bi vlada lahko odločala. Namesto tega pa je novinarjem in kolegom navrgel nekaj puhlic, ki so intelektualno mizerne neresnice. Preprosto se je - kot zmeraj - oprijel mnenja največje skupine držav znotraj EU. Toda tokrat je na kocki veliko več.

Smo si res zato prizadevali za samostojnost zato, da bomo slepo sledili čredni zunanji politiki EU?

Priznanje Guaida zato ni »prava« odločitev za Slovenijo. Povsem obratno, pomeni pristanek na agresivno in nedovoljeno politiko pritiskov na neko drugo državo - Venezuelo.

Leta 2003, ko je Slovenija pristopala v zvezo NATO, so pristanek na sramotno Vilniuško izjavo, s katero se je Slovenija uvrstila na stran intervencionistov in agresorjev, naši takratni oblastniki opravičevali s tem, da pač nismo želeli razjeziti ZDA, ki smo jih za NATO potrebovali.

Lani je Cerar na podoben način povsem nepotrebno podprl Trumpov zgrešen, nezakonit, na lažnih trditvah utemeljen napad na Sirijo.

Bomo kmalu slišali še kakšne podobne, za lase privlečene izgovore? Kaj je tako nujnega letos?

Se bo tudi Slovenija, s priznanjem Guaida, pridružila tem državam, ki že izvajajo »zločin proti človečnosti«?

Bodo člani vlade tvegali kršitev 7. člena Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki ga je Slovenija tudi pomagala vzpostaviti in se nekoč v prihodnosti, v spremenjenih mednarodnih okoliščinah seveda, ko ZDA ne bodo več »edina supersila« – zagovarjati pred tem mednarodnim tribunalom?

To sploh ni neverjetno.

Danes jih seveda tega sodišča ni treba biti strah. Pod taktirko ZDA namreč sodi večinoma afriškim diktatorjem - večinoma tistim, ki jih ne marajo v ZDA.

Ostale pustijo pri miru. Toda tudi v tem sodišču se marsikaj spreminja. Nedavno je zaradi ameriških pritiskov odstopil nemški sodnik.

Z upadanjem moči ZDA se bodo razmerja moči v svetu še bolj spremenila. Morali pa bi se zavedati, da zločini proti človečnosti ne zastarajo.

Ne vemo, kaj se bo zgodilo v Venezueli, tako kot nismo vedeli, kaj se bo zgodilo v Iraku. Toda posledice skorajšnjih odločitev bi lahko bile daljnosežne. Države ne obstajajo samo za določen trenutek, pač pa so ponavadi narejene zato, da trajajo.

Na Sloveniji zato, da bi se izognila odgovornosti, ne bo mogoče zamenjati izveska, tako kot so ga naši veleumi v preteklosti na Ljubljanski banki.

In prav zato države in državniki včasih odgovarjajo za svoje pretekle napake šele veliko zatem, ko so jih že storili. Tudi kadar ne odgovarjajo, pa njihova dejanja ostanejo zapisana v zgodovini.

Torej: bilo bi nadvse prijazno do članov vlade, državljanov in države, če bi ob tem vprašanju vzeli predvsem pamet v roke in odločali brez naglice. 

Brez hitenja, ki ga sicer priporoča kratkovidni in na področju geopolitike očitno povsem neizobražen zunanji minister Slovenije z zborčkom svojih vedno vdanih medijev.