Kaj vse so astronavti pustili na Luni – od objektivov do »človeških odpadkov«

Ob petdeseti obletnici prvega pristanka človeka na Luni so zanimive tudi številne manj znanih podrobnosti zgodovinskega potovanja, na koncu katerega sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin pristala na površini meseca, medtem ko ju je Michael Collins čakal v komandne modulu, ki je krožil okoli Lune.

Prav te podrobnosti pa še bolj jasno razkrijejo, za kako pomemben in hrati tvegan projekt je šlo.

Nekoč v Nasi zaposlen Carlos González Pintado, ki je misijo Apolla 11 spremljal iz španskega nadzornega centra se še vedno spominja tistega zgodovinskega dneva.

Predvsem pa dejstva, da so slovite Armstrongove besede o »majhnem koraku za človeka«, toda »velikem skoku za človeštvo,« prvič slišali prav v – Španiji, v kraju Fresnedillas de la Oliva, predmestju Madrida.

Ameriška vesoljska agencija NASA je namreč za stik z astronavti imela na voljo tri centre – v Kaliforniji, v Avstraliji in v Španiji.

In v trenutku, ko je »Orel« Apolla 11 pristal na Luni, Avstralija ni več imela stika z posadko, položaj Madrida pa je bil veliko boljši od položaja Kalifornije.

In zato je bil španski center prvi, ki je tudi ujel Armstrongove zgodovinske besede.

Pristanek tudi ni minil brez nevarnosti. V nekem trenutku je postalo jasno, da je krivulja, po katerem se spušča lunarni modul, okoli 6-8 kilometrov bolj zahodno, kot so pričakovali v Nasi.

»Naenkrat se je zaslišal alarm 1202, ta napaka pa je pomenila, da so računalniki preobremenjeni z informacijami in jih več ne uspejo procesuirati v realnem času.

Center v Hustonu temu ni namenjal pozornosti, toda alarm se je slišal še nekajkrat. Zatem se je oglasil alarm 1201, ki je pomenil, da je računalnik ignoriral nekatere naloge. V tem trenutku je Armstrong dal računalnike v polavtomatski režim in vodil ladjo  »ročno.«

Toda izkazalo se je, da je prva površina Meseca za pristanek nagnjena, na pobočju hriba pa niso mogli pristati. Kasneje so ugotovili, da je to »Majhen zahodni krater.«

Medtem ko je Armstrong manevriral, je zaslišal opozorilo »60 sekund«, kar je pomenilo, da ima še zgolj za 60 sekund goriva. Nato je slišal naslednje opozorilo, »30 sekund«. Še vedno niso pristali, ker so bili nad skalnatim območjem. Na koncu je Armstrong zagledal površino, kjer bi lahko pristal.

»Končno je našel prostor, ki mu je bil všeč in ko je pristal, je imel še samo 17 sekund delovanja motorjev, predno bi mu zmanjkalo goriva. Oddahnili smo si, ko je sporočil, da je 'Orel pristal'«, se spominja Pintado.

Tu pa je še ena podrobnost, ki jo je večina medijev ignorirala. Predno sta odšla iz Lune, sta astronavta na površino meseca odvrgla še posebno torbo, v kateri so bile smeti, vključno s človeškimi odpadki.

»Pri tem je potrebno vedeti, da je bil ta modul pred tem prvič pred nalogo, da v realnih pogojih vzleti s površine Meseca. Na zemlji so naredili šest eksperimentalnih vzletov, vendar so bili trije neuspešni.

To je pomenilo, da so možnosti uspešnega vzleta – 50 odstotne. In da bi težo modula kar se da zmanjšali so veliko stvari pustili na Mesecu – škornje, rokavice, vesoljske obleke, oblačila in podobno,« navaja Pintado.

Spisek teh stvari si je mogoče ogledati tudi tukaj.

Pustili so tudi »zlato olivno vejico«, znak Apolla 11, spominski disk in medalje kozmonavtov, pa tudi »televizijski podsistem«, »lunarno kamero« s širokokotnimi in ostalimi objektivi, 30 metrov kablov, anteno, bakterijski filter, kanister, velik in majhen »zbiralnik urina«, torbo in še marsikaj. Celoten seznam zadev je kar dolg. Še več predmetov so pustile tudi druge odprave na Mesec.

In vse to je še – verjetno – zmeraj na Mesecu.