Kaj je Armstrong v resnici povedal takoj po pristanku na Luni?

Na današnji dan pred petdesetimi leti je človek prvič stopil na Luno.

Prvo srečanje človeka na Luni in ljudi na Zemlji se je končalo z - napako in nerazumevanjem. To je seveda zelo človeško in ni nič nenavadnega.

Vse se je zgodilo pred pol stoletja, v misiji Apollo 11.

Dvajsetega julija leta 1969 je okoli 650 milijonov ljudi po vsem svetu po televiziji spremljalo, kako se je ameriški astronavt Neil Armstrong počasi, z lunarnega modula, imenovanega "pajek", po lestvi spuščal proti površini Meseca.

Ura je bila dve in 31 minut po srednjeevropskem času. In ko je naredil prvi korak, je izrekel besede, ki so jih zapisali v zgodovinske knjige po vsem svetu. “To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo” (“That is one small step for man, one giant leap for a mankind“).

V slovenščini je s stavkom sicer vse v redu, toda v angleščini je v stavku manjkal – a. Tako je vsaj trdil Armstrong, ki je takoj pojasnjeval, da je uporabil zvezo »a man«. Z »a« pomeni besedna zveza enega človeka, brez »a-ja« pa celotno človeštvo.

Šele pozneje je računalniški programer Peter Shann Ford s programsko opremo za analizo zvoka dokazal, da je zaradi statične elektrike iz stavka, ki se v angleščini glasi »That's one small step for a man, one giant leap for mankind«, izpadel »a«.

Brez manjkajočega »a« je pomen stavka v angleščini spremenjen na nesmiseln način in pravzaprav pomeni: »To je majhen korak za človeštvo, a velik skok za človeštvo«. Kar je seveda tavtologija.

Armstrong je bil prepričan, da je res izrekel »a«, ker ga je nameraval izreči, ko se je pripravljal na sestop. »Ljudje tega preprosto niso slišali,« je ocenil.

Toda na posnetku tudi sam ni slišal te besedice. Povedal pa je, da je o tem, kaj bo povedal, razmišljal v urah med pristankom lunarnega modula na Luni in prvimi koraki po Luninem površju.

Armstrongov stavek, ki so ga ljudje slišali na Zemlji, je dejansko nesmiseln. Armstrong pa je do zadnjega (umrl je leta 2012) trdil, da je na Luni povedal nekaj drugega, kot so slišali ljudje na Zemlji.

Nasin zgodovinar Roger Launius je povedal, da je lepo vedeti, da je Armstrong stavek povedal pravilno, a ga je pustila na cedilu komunikacijska oprema.

Vse kaže, da mikrofon zgodovinske besede astronavta res ni pravilno prenesel do okoli 650 milijonov gledalcev, ki so spremljali misijo Apolla 11.

Raziskovalci so še dolga leta kombinirali različne avdio posnetke in poskusili ugotoviti resnico in te razprave se nadaljujejo vse do danes. Z mešanimi rezultati, saj so zvočni posnetki danes stari 50 let in niso dobre kvalitete.

Nesporno pa je, da je bila odprava Apollo 11 prva vesoljska odprava s človeško posadko, ki je pristala na Luni, in peta po vrsti v Nasinem Programu Apollo. Vemo tudi, da je skupaj z Edwinom (Buzzom) Aldrinom, ki je iz pristajalnega plovila “Orel” stopil na Mesec drugi, Armstrong na Luni ostal 22 ur. Poleg Neila Armstronga in Edwina Aldrina je bil član odprave še Michael Collins.

Vzleteli so iz Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in v štirih dneh prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. V lunarni modul sta se vkrcala Armstrong in Aldrin. 20. julija ob 13. uri in 15 minut sta se ločila od matične kapsule (komandno-servisnega modula), v kateri je ostal pilot Collins, ki je krožil okoli Lune.

Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni, kjer sta bila ob 2 uri in 31 minut po srednjeevropskem času.

Po pristanku na planoto, imenovano Morje miru, sta Armstrong in Aldrin namestila televizijsko kamero in razvila ameriško zastavo, odkrila ploščo ter nabrala kar 37 kilogramov in pol vzorcev prahu in kamenja z Mesečeve površine. Nekaj tega kamenja je pristalo tudi v Jugoslaviji - podarjeni so bili tudi državnikom, na primer Josipu Brozu Titu in so danes v muzeju v Beogradu.

Sprehod ameriških astronavtov je trajal osem ur in pol. Vse to je televizijska kamera neposredno prenašala na Zemljo.

Na kraju prvega izkrcanja sta pustila tablico z napisom:

»Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«

Nasa pa je pravkar objavila tudi nove, izboljšane fotografije tega dogodka.

Združili so več fotografij in na njih popravili manjše napake. Nebo na luni je bilo po pripovedovanju astronavtov povsem temno, zvezde se niso mogle videti, ker je bila površina močno obsijana s soncem.

Fotografije si lahko ogledate tukaj.

Mojca Zelenko, ki tudi sama ureja zanimivo spletno stran Majarena.si s številnimi zabavnimi zgodbami, pa nas je opozorila na še neke, pozabljene besede Neila Armstronga.

Trenutek preden se je vrnil v vesoljsko plovilo (lunarni modul) je namreč Armstrong izrekel še zelo nenavaden stavek: »Vso srečo gospod Gorsky!«

Ljudje v NASI so mislili, da je bila naključna pripomba namenjena kakšnemu sovjetskemu vesoljskemu rivalu. Po kasnejših poizvedbah in preverjanju pa se je izkazalo, da oseba s priimkom Gorsky ne obstaja ne v ruskem in ne v ameriškem vesoljskem programu.

Novinarji so Armstronga pogosto spraševali, kaj je pomenila njegova izjava »Vso srečo gospod Gorsky«, vendar niso nikoli dobili odgovora. Armstrong jih je vedno odpravil le z nasmeškom.

Leta 1995, ko je v Tampa Bayu na Floridi Armstrong dajal intervju, je novinar ponovno izvlekel to 26 let staro in neodgovorjeno vprašanje. Takrat pa je nastopil pravi čas za odgovor, saj je gospod Gorsky medtem umrl.

Armstrong je takole pojasnil ozadje svojo pripombe na Luni: 

“Bilo je leta 1938, ko sem bil še otrok in smo s starši živeli v majhnem mestecu na srednjem vzhodu Združenih držav. S prijateljem sva igrala baseball na dvorišču domače hiše. Ko je prijatelj vrgel žogo, je ta poletela k sosedom in pristala pri vhodnih vratih v njihovo spalnico.

Naša soseda sta bila gospa in gospod Gorsky.

Ko sem stekel do njihovih vrat pobrat žogo, sem slišal, kako gospa Gorsky vpije na svojega moža: »Seks? A seksat hočeš? Seksal boš lahko, ko bo tisti mulc tam pri vratih po Luni hodil!«”