REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Hinavščina Zahoda, tudi Slovenije v primeru »Assange«

Hinavščina Zahoda, tudi Slovenije v primeru »Assange«Svoboda za Juliana Assangea. Vir: Twitter

Sodni škandal, politični pregon - strokovnjak Združenih narodov Nils Melzer v novi knjigi o Julianu Assangeu navaja hude obtožbe na račun zahodnih demokracij.

Ob svetovnem dnevu svobode medijev, ki so ga tako v Sloveniji kot po vsem svetu obeležili včeraj, je v nebo vpijoč molk novinarjev in medijev, ki se niti z besedo niso upali spomniti domačo in svetovno javnost na klavrno usodo novinarja Juliana Assangea, ki še vedno brez kakršne koli sodne odločbe trohni v celici zapora v Veliki Britaniji.

Novinar torej na vsem dostopni platformi, ki jo je ustanovil (WikiLeaks) predstavi umazane skrivnosti svetovnih velesil.

Gre za vojna hudodelstva, zločine, korupcijo, mučenja

Toda oblasti ne preganjajo vojnih zločincev in ne mučiteljev, niti ne pokvarjenih politikov, ampak - novinarja.

Njegov ugled sistematično uničujejo, odvzamejo mu svobodo, duševno ga zlorabijo.

Vse to se ne dogaja v neki diktaturi ali enopartijskemu sistemu.

Vprašanje, ki ga Julian Assange zastavlja vsem nam: Oni so storili zločine. Zakaj sem pa jaz v zaporu? Vir: Twitter
Višek cinizma in hipokrizije je, da v resnici najhujša pravosodna samovolja poteka prav v zahodnih demokracijah, ki se sicer v svetovnih merilih rado bahajo kot zgledne države na področju človekovih pravic.

Višek cinizma in hipokrizije je, da v resnici najhujša pravosodna samovolja poteka prav v zahodnih demokracijah, ki se sicer v svetovnih merilih rade bahajo kot zgledne države na področju človekovih pravic.

Gre za zgodbo o ustanovitelju platforme WikiLeaks Julianu Assangeu, ki jo je povzel Švicar Nils Melzer, profesor prava in posebni poročevalec Združenih narodov, ki je strokovnjak OZN za preiskave mučenj.

Melzer je svoje ugotovitve prelevil v knjigo, ki je za bralca globoko vznemirjujoča, ker sproža dvom v moč zakona v boju proti interesom visoke politike, ki ga tepta in zlorablja.

Švicarski profesor prava je dve leti vztrajno zbiral in naposled zbral obilo dokazov za svojo tezo.

51-letni pravni strokovnjak želi s svojo novo knjigo ustvariti dodaten pritisk za izpustitev 49-letnega Juliana Assangea na prostost.

Napisal je knjigo, dolgo 300 strani.

51-letni pravni strokovnjak želi s svojo novo knjigo ustvariti dodaten pritisk za izpustitev 49-letnega Juliana Assangea na prostost.

Po njegovih besedah ​​države, kot so ZDA, Velika Britanija, Švedska in Ekvador, ne zavračajo le vsak poskus konstruktivnega dialoga, temveč ves čas krepijo preganjanje in zlorabo Assangea.

Zato Nils Melzer poudarja, da je njegova knjiga nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi.

Res je sicer, da je britansko prvostopenjsko sodišče v Londonu januarja letos zavrnilo zahtevo Združenih držav Amerike za izročitev Assangea.

Toda to ne pomeni, da so Assangeove muke postale preteklost.

Prav narobe! Publicisti, novinarju, uredniku Assangeu v ZDA še vedno grozi 175-letna zaporna kazen, medtem ko je Julian še vedno zaprt v strogo varovanem londonskem zaporu Belmarsh, ki mu poznavalci razmer pravijo »britanski Guantanamo«.

Julian Assange že dve leti čepi zaprt v celici, in to sredi najhujše pandemije, ki je doletela ves svet.

Že leta je zaprt, kot da bi šlo za nahjujšega zločinca, brez kakršne koli dokazane krivde, kaj šele obsodbe.

Christian Mihr, eden vodilnih v organizaciji Reporterji brez meja zato meni, da je zavrnitev sodišča, da Assangea izpusti na prostost ali vsaj hišni pripor »nečloveška«.

Mihr ob tem opozarja na dejstvo, da je »ta odločitev samo zadnja v dolgi vrsti nesorazmerno ostrih sankcij proti Assangeu.«

»Nihče ne bi smel doživeti tega, kar je Assange preizkusil v zadnjih desetih letih, samo zato, ker je objavil informacije, ki so bile v javnem interesu,« sklene Mihr.

Primer Juliana Assangea kaže na generalno okvaro sistema, pokvarjenost, ki močno spodkopava integriteto naših demokratičnih institucij pravne države.

Če pa Nilsa Melzerja vprašate, zakaj se ga je še posebej dotaknila usoda avstralskega novinarja, zaradi česar nenehno in vztrajno opozarja prav na primer Assangea, ko pa je pri svojem delu za OZN srečeval še veliko drugih primerov mučenja in zlorab, celo bolj hudih, izpostavi naslednje: »Zato ker ta primer jasno kaže na generalno okvaro sistema, pokvarjenost, ki močno spodkopava integriteto naših demokratičnih institucij pravne države.«

Podobnega mnenja je tudi Heike Hänsel, poslanka Bundestaga in namestnica predsednika poslanske skupine nemške Levice.

»Eksteritorialno politično preganjanje Juliana Assangea, ki ga izvaja ameriška administracija, sprovajata pa švedsko in britansko sodstvo, je dejanje pravosodne samovolje je povedala Hänselova za DW.

Dodala je še, da gre za »dvojno moralo in sistemsko opstrukcijo«, ki se »zrcali v glasnem molku držav članic Evropske unije in Severnoatlantskega pakta glede preganjanja raziskovalnog novinarja na evropskih tleh, ter nevzdržnih pogojev v zaporu v Londonu.«

Podobno razmišljajo tudi drugi poslanci v nemškem parlamentu.

V Bundestagu so ustanovili nadstrankarsko skupino »Svoboda za Juliana Assangea«.

Ustanovili so nadstrankarsko skupino »Svoboda za Juliana Assangea«.

V skupini je tudi strokovnjakinja za medije iz stranke nemških Zelenih Margit Stumpp.

Stumppova vztrajno izpostavlja dejstvo, da so bile ugotovitve WikiLeaksa o vojnih zločinih in korupciji zelo pomembne, ne le za Združene države Amerike, ampak za celotno človeštvo.

»V postopku izročitve v Veliki Britaniji ne gre le za boj za svobodo informiranja in svobodo medijev, kajti v resnici gre za verodostojnost evropske skupnosti kot zagovornice človekovih pravic. To je težek preizkus za vrednote Zahoda,« opozarja poslanka nemške Zelene stranke.

Da je verodostojnost Zahoda kot zagovornika človekovih pravic močno okrnjena prav zaradi preganjanja Juliana Assangea, so doslej dojeli tudi vsi diktatorji tega sveta.

Avtokratski predsednik Azerbajdžana je odpravil novinarko, češ da vsi po svetu vidijo, kako Anglija grdo ravna z novinarjem Assangeom, zato nima nobene pravice karkoli oponesti drugim državam na področju človekovih pravic in svobode izražanja.

Avtokratski azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev je na primer novembra lani na provokativna vprašanja britanske novinarke glede svobode tiska v njegovi državi hladnokrvno odvrnil, da Anglija, ko vsi po svetu lepo vidijo, kako grdo ravna z novinarjem Assangeom, nima nobene pravice karkoli oponesti drugim državam na področju človekovih pravic in svobode izražanja.

Ravno na to opozarja tudi Nils Melzer, ki je prepričan, da je sistematična politika blatenja Assangea v javnosti po vsem svetu prispevala k temu, da je bil večkrat nagrajeni novinar lahko celo desetletje izpostavljen neusmiljenemu pregonu, ne da bi to povzročalo posebne reakcije ali množične proteste v državah t. i. zahodnega sveta.

Nils Melzer v svoji knjigi na primer opisuje, kako je švedsko pravosodje kljub drugačnim izsledkom dolga leta Assangea obravnavalo kot posiljevalca in mu niti ni dovolilo, da bi sploh predstavil svojo obrambo.

Švedsko pravosodje Assangeu ni dovolilo, da bi sploh predstavil svojo obrambo.

Šele novembra 2019 je bil postopek na Švedskem prekinjen, in to šele potem, ko je Melzer v uradnem dopisu, naslovljenem na švedske pravosodne organe, opozoril na petnajst resnih kršitev zakonske procedure.

Melzer se ni ustavil le pri pisanju – od oblasti v Stockholmu je zahteval tudi odgovore na zastavljena vprašanja glede kršitev zakonskih procedur s strani švedskih organov pregona.

Isto vprašanje, na katerega je tedaj odgovoril Maas, je zadevalo tudi primer Assange, ampak se je Maas nanj odzval manj bojevito, kot ko je srborito obsojal Rusijo zaradi Navalnega.

Vse to je poslanko nemške Levice Heike Hänsel prepričalo, da je prav Melzerjeva preiskava zaslužna, »da je bila dolgotrajna umazana kampanja proti Assangeu zaradi obtožb o domnevnem posilstvu naposled ustavljena in da so primeru končno posvetili več pozornosti v parlamentih posamičnih držav, v Združenih narodih in tudi v nekaterih od vlad Evropske unije

Nils Melzer se je v svoji knjigi dotaknil tudi Nemčije.

Poudarja, da se ta država kljub izkušnjam z diktaturo in državo nadzora (v času Hitlerjevega tretjega rajha) »ni sposobna zoperstaviti podobnim težnjam v zavezniških, partnerskih državah ali vsaj jasno izraziti svoje nasprotovanje in stališče glede Assangea.«

Kot zgovoren primer take hinavščine navaja izjave nemškega zunanjega ministra Heika Maasa, ki je v nemškem parlamentu 7. oktobra lani ostro obsodil zastrupitev ruskega opozicijskega politika Alekseja Navalnega.

Toda isto vprašanje, na katerega je tedaj odgovoril Maas, je zadevalo tudi primer Assange, vendar se je Maas nanj odzval precej manj bojevito, kot ko je srborito obsojal Rusijo zaradi usode Navalnega.

Maas se je sicer po tem izgovarjal, češ da nemška vlada nima informacij, iz katerih bi izhajalo, da »gre za kršitev mednarodnega prava tako med nastanitvijo kot med zdravljenjem Juliana Assangea«.

Po mnenju Melzerja je takšno stališče enako potiskanju glave v pesek.

In kot tako nedvoumno sporno ter skrajno krivično.

Le slabo leto dni pred to izjavo Heika Maasa je bil švicarski profesor prava na sestanku v nemškem ministrstvu za zunanje zadeve v Berlinu.

Tako je že 26. novembra 2019 profesor Melzer, kot razkriva sam, nemškim diplomatom in politikom osebno razložil vse vidike najpomembnejših kršitev mednarodnega prava v primeru Assange.

Vse to je zdaj zapisano tudi v novi Melzerjevi knjigi.

Svetovni dan svobode medijev je že mimo.

Julian Assange pa je še vedno v zaporu.

Delite članek