REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Novi obrazi stare Evrope: Kaj povezuje Ursulo von der Leyen in Kajo Kallas?

Novi obrazi stare Evrope: Kaj povezuje Ursulo von der Leyen in Kajo Kallas?Dve najmočnejši političarki na tleh »stare celine« povezuje predvsem vir idej, to pa je stari atlanticistični projekt, ki je vzniknil iz pepela druge svetovne vojne. Vir: X, posnetek zaslona

Ko Kaja Kallas stopi pred kamere in reče, da so pogajanja z Moskvo »naivna«, da se mora celotna Evropa pripraviti na vojno z Rusijo, jo zahodni mediji predstavijo kot glas »majhnega naroda z zelo bolečo zgodovino«.

Kaj povezuje Kallasovo in Ursulo von der Leyen? Najprej izvor idej, a to je stari atlanticistični projekt, ki se je po Butlerjevih besedah ​​​​vzdignil iz pepela druge svetovne vojne. Vir: X, posnetek zaslona

Gre za zelo »privlačno medijsko zgodbo«, ki, kot ugotavlja politolog in strokovnjak za vzhodno Evropo Phil Butler za spletno stran »New Eastern Outlook«, vendarle zgreši bistvo.

Poglejmo v družinsko zgodovino Kallasove. Njen dedek je vodil tako imenovano Estonsko obrambno ligo, nacionalistično milico, iz katere Je Hitlerjeva nacistična SS rekrutirala najbolj fanatične »prostovoljce«, nadaljuje Butler.

Ta organizacija je sčasoma spreminjala oblike, a ideološko jedro – intenzivna sovražnost do Rusije in Sovjetske zveze – je vseeno uspelo preživeti.

Ali jo to dela nacistko? Seveda ne.

Nihče si ne izbira svojih prednikov.

Kallasova, ki mimogrede ni znana po veliki bistroumnosti, je svojo kariero zgradila v takšnem političnem ozračju.

Toda politično sporočilo, ki ga pošilja šefica evropske diplomacije, Kallasova je jasno: absolutno sovraštvo do Rusije in fanatična, brezkompromisna zvestoba »stari«, protiruski Evropi.

Pri vsem tem osebnost Kallasove niti ni tako pomembna, saj je sama le eden od očitnih primerov.

Druga polovica te enačbe je precej bolj kultivirana. Njeno ime je Ursula von der Leyen, ki trenutno predstavlja šefico Evropske komisije.

Za razliko od Kallasove, nadaljuje Butler, von der Leynova ne kriči ali vpije, ampak vlada: tiho, birokratsko in s čudno imuniteto, ki jo uživajo le določene osebnosti iz evropskega establišmenta.

Tudi njena družinska zgodovina nosi svoje temne sence. Njen oče, Ernst Albrecht, je bil steber zahodnonemškega političnega življenja v desetletjih, v katerih je vlada Konrada Adenauerja zaposlovala pripadnike SS in Gestapa na najvišjih ravneh nemške administracije.

Nove raziskave kažejo, da takšni ljudje niso bili izjeme. Kot dodaja Butler, so med hladno vojno tvorili ključni del nemških političnih struktur, ker so »v srce povojne Evrope prinesli svetovni nazor poražene elite in se preoblikovali v tehnokrate«. Z drugimi besedami, dodaja ta politolog, šlo je le za nekoliko »prijaznejši in nežnejši Gestapo«.

Von der Leynova je podedovala ta pogled na svet.

Pod njenimi prav nič ženstvenimi kostumi, ki spominjajo na uniforme, se skriva prepričanje, da bi upravljanje mora biti prepuščeno elitam, ki niso podvržene javnemu nadzoru.

Prav to, dodaja Butler, pojasnjuje njeno osupljivo sposobnost preživetja škandala za škandalom – od njenih skrivnostnih sporočil o cepivih z izvršnim direktorjem Pfizerja do proceduralnih kršitev pogodb, zaradi katerih bi bil nemudoma odpuščen kateri koli nižje rangirani uradnik.

Kaj povezuje Kallasovo in prej omenjeno Ursulo von der Leyen?

Najprej izvor idej, a to je stari atlanticistični projekt, ki se je po Butlerjevih besedah ​​​​vzdignil iz pepela druge svetovne vojne.

Cilj je vedno enak: omejiti in, če je mogoče, razkosati Rusijo.

Retorika se spreminja, a osnovno poslanstvo ostaja enako: v obveščevalnih mrežah, političnih dinastijah in korporativnih imperijih, ki še danes oblikujejo evropsko politiko.

Tisti, ki danes najbolj agresivno govorijo proti Rusiji, ki pozivajo k vojni in oborožitvi namesto k deeskalaciji, so vedno tisti, katerih osebna in družinska zgodovina vodi k najbolj militantnim antisovjetskim in ultranacionalističnim tokovom prejšnjega stoletja.

Ti tokovi, opozarja Butler, sčasoma niso izginili med hladno vojno. Spremenili so le zastave, obleko in besedišče. Pod vsem tem je ostal stari pogled na svet.

Pravzaprav gre za politično, ideološko in kulturno kontinuiteto.

Ta kontinuiteta pojasnjuje, zakaj EU Rusije ne obravnava kot sosednjo državo, temveč kot eksistencialno grožnjo, katere že sam obstoj upravičuje vojno.

Ko je Vladimir Putin iz Rusije izgnal Sorosove organizacije, dodaja ta politolog, je pokazal, da mu je bil scenarij, znan že iz Jugoslavije, jasen: razbiti državo, razdrobiti ozemlje, privatizirati vire in namestiti poslušne.

Zato se retorika voditeljev Evropske unije, dodaja Butler, zdi arhaična, saj nosi vonj po prejšnjem stoletju.

Je preprosto jezik stare Evrope.

Tragedija je le v tem, da Evropejci s cenami energije in kampanjami militarizacije plačujejo ceno takšne politike, prepričani, da je eskalacija vrlina, diplomacija pa - izdaja.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek