Dramatično opozorilo iz ZDA: Iran vse bližje jedrskemu orožju – in Trump ga ne more ustaviti

Politika ZDA do Irana iz dneva v dan dokazuje, da je bil ameriški enostranski odstop od jedrskega sporazuma z Iranom katastrofalna napaka. Da je to res, so pravočasno opozarjali tudi drugi.

Še več, rezultati pristopa do Severne Koreje in Irana so takšni, da pravzaprav vzpodbujajo, ne pa omejujejo pridobitev jedrskega orožja, saj kažejo, da imajo ob spopadu z ZDA veliko več možnosti tiste države, ki imajo jedrsko orožje (Severna Koreja) kot pa tiste, ki so se mu odrekle in bile kmalu zatem uničene (Libija, Irak) ali pa znova na udaru ne samo sankcij, pač pa tudi odkritih vojaških groženj (Sirija, Iran).

Na vse to je že dolgo časa nazaj opozarjal eden od najpomembnejših teoretikov realistične teorije mednarodnih odnosov, John J. Mearsheimer, profesor političnih ved na Univerzi v Chichagu in avtor več izjemnih knjig.

Njegove analize praviloma odstopajo od analiz ostalih, številnih »mainstream« avtorjev. Vendar so tudi izjemno točne (kot takšne so se izkazale že v preteklosti) in v zelo jasni luči pojasnjujejo dogajanje v današnjem svetu. Zato si njegov zadnji prispevek – enako kot praktično vse, kar je napisal – zasluži še posebno pozornost.

Njegova zadnja knjiga, v kateri obračunava z mitologijo »humanitarnih intervencij« (lepo bi bilo, če bi jo Anton Grizold priporočil hrvaški predsednici Kolindi Grabnar - Kitarović, ki pri njem menda na to temo pripravlja celo doktorat) nosi naslov »Velika iluzija: liberalne sanje in mednarodne realnosti«. (“The Great Delusion: Liberal Dreams and International Realities.”)

V članku z naslovom »Iran vse bližje jedrskemu orožju – in Trump ga ne more ustaviti« pa je v New York Timesu na osnovi temeljnih predpostavk svoje teorije znova analiziral ameriške strateške napake ter opozoril, da je strategija »maksimalnega pritiska« Bele hiše na Iran že privedla do povratnih učinkov na najbolj nevaren način.

Njegovo razmišljanje predstavljamo v nadaljevanju članka.

»Predsednik Trump trdi, da želi zagotoviti, da Iran nikoli ne bo dobil jedrskega orožja. Vendar ima njegova politika dejansko nasproten učinek: Teheranu daje močan razlog, da si pridobi jedrsko orožje, hkrati pa ZDA postavlja v položaj iz katerega bodo Iranu zelo težko preprečili, da ga pridobi….Res je, ameriška politika do Irana v zadnjem letu jasno dokazuje, da so bili iranski voditelji kratkovidni, ker si jedrskega orožja zaradi zastraševanja nasprotnikov niso pridobili že zgodaj, v začetku drugega tisočletja.  

Čeprav še ni bilo neposrednega spopada, so ZDA dejansko že razglasile vojno proti Iranu. Kampanja obsežnih sankcij duši iransko gospodarstvo, vse to pa v upanju, da da bo pritisk dovolj močan, da bo Teheran dokončno odstopil od svoje sposobnosti reprocesiranja plutonija in urana, ki sta glavni sredstvi na poti do jedrskih bomb.

Zunanji minister Mike Pompeo je razglasil, da mora Iran bistveno spremeniti svojo zunanjo politiko, tako da bi bila v skladu z ameriško in ostalimi njenimi bližnjevzhodnimi zavezniki. Z izvajanjem »maksimalnega pritiska« Trumpova administracija grozi obstanku Irana kot suverene države.

Nobenega dokaza ni, da bo Iran kapituliral pred ameriškimi zahtevami. Če karkoli, potem zgodovinska dejstva dokazujejo, da lahko velike sile povzročijo izjemno škodo svojim nasprotnikom – z blokadami, sankcijami, obkolitvami in bombnimi kampanjami – toda kljub temu to trpljenje v napadenih državah le redko privede do predaje.

Ameriške sankcije so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ubile več kot 100 000 iraških civilistov, toda Sadam Husein je ostal uporniški. Nacionalizem je močna sila, ki ljudi, ki so napadeni, nujno prisili, da se zanesejo eden na drugega, namesto da bi se uprli z zahtevo, da naj se njihovi voditelji predajo sovražnikom.

Države tudi nerade kapitulirajo pred pritiskom zato, ker bi s te morda močnejše sile vzpodbudile, da še povečajo svoj pritisk. Če bi politika »maksimalnega pritiska« delovala enkrat, potem bi gospod Trump in ostali ameriški jastrebi lahko sklepali, da bo delovala znova. In Teheran nima nobenega interesa pokazati, da jih lahko pretepejo nekaznovano.

Iran je pravzaprav že pokazal, da ne bo mirno sedel in čakal, medtem ko bodo prebivalci Irana umirali, družba pa bo propadala. Iranci bodo še bolj verjetno sprožili prikrite napade zoper tankerje in naftne naprave v Perzijskem zalivu, ter uporabile posrednike, za napade na ameriške enote in oporišča. Prav tako lahko pričakujemo, da bodo sprožili sofisticirane kibernetske napade v ZDA in njihovih zaveznikih.

Predsednik Trump bo v odgovor najverjetneje sprejel povračilne ukrepe in še dodatno povečal pritisk na Iran. Cilj bo, da bi ponovno vzpostavil odnos ustrahovanja z Iranom in ga prisilil v kapitulacijo. Toda ti ukrepi bodo imeli nasproten učinek v tej klasični, eskalatorni spirali. Iran bo podvojil svoje napore, kar zagotovo pomeni, da se bo usmeril v izdelavo lastnega jedrskega arzenala.

Iranci so imeli dobre razloge, da si pridobijo jedrsko orožje že dolgo časa pred sedanjo krizo in obstajajo obsežni dokazi, da so v začetku leta 2000 počeli prav to. Toda razlogi za jedrsko pot so danes še bolj pomembni. Iran je namreč danes soočen z eksistenčno nevarnostjo s strani ZDA in jedrsko orožje bi to nevarnost v veliki meri odstranilo.

Jedrsko orožje namreč utemeljeno predstavlja skrajno sredstvo zastraševanja: nasprotniki si namreč ne bodo drznili ogroziti obstoj jedrske države, še posebej takšne, katerih zastraševalno orožje lahko preživi prvi napad, kajti prav to je okoliščina, v kateri bi neka država verjetno lahko uporabila jedrsko orožje.

Težko si je zamisliti, na primer, da Izrael ali ZDA napadejo Iran – celo s konvencionalnim orožjem – če bi Iran imel jedrsko bombo, predvsem zato, ker obstaja verjetnost, da bi eskalacija lahko privedla do uporabe jedrskega orožja.

In še več, če bi bilo na kocki preživetje države, bi Iran lahko zagrozil, da bo uporabil nekaj jedrskih bomb, da z njimi popolnoma prekine pretok nafte skozi Perzijski zaliv.

Morda si je težko zamisliti, da bi Iran prvi uporabil jedrsko orožje v krizi, toda zgodovina nam kaže, da so obupane države včasih pripravljene izvesti izjemno tvegane strategije – japonska odločitev, da napadejo veliko močnejše ZDA leta 1941 in egiptovska odločitev, da napadejo Izrael leta 1973 sta dva klasična primera.

Trumpova administracija bi se zagotovo zavedala nevarnosti provociranja vojne z Iranom, ki je oborožen z jedrskim orožjem. Povedano na kratko: jedrsko orožje bi strateški položaj Irana v veliki meri spremenilo na boljše.

Da bi Iran dobil jedrsko orožje je seveda zadnja stvar, ki si jo želijo v Riadu ali Tel Avivu. Toda težko je videti, kako preprečiti takšen rezultat. ZDA zagotovo ne bodo naredile invazije na Iran in ga za zmeraj okupirale, da bi zagotovile, da ne bo postal jedrska sila.

Skrajneži bodo namesto tega zagovarjali bombardiranje iranskih jedrskih naprav, toda Iranci se bodo zelo potrudili, da bi jih naredili  neranljive za zračne napade. Zračni napadi lahko odločitev Irancev, da si pridobijo jedrsko orožje, v najboljšem primeru zavlečejo le za nekaj let. Težko si je tudi predstavljati, da ZDA bombardirajo Iran leto za letom, le zato, da bi jim preprečili izdelavo bombe.

Še več, politika gospoda Trumpa je ZDA potisnila v kot, tako da ni videti diplomatskega izhoda iz zapleta. Iz razumljivih razlogov iranski voditelji ne zaupajo gospodu Trumpu in zagotovo se zavedajo, da bi lahko na koncu odstopil od kateregakoli sporazuma, ki bi ga sklenil z njimi. Če bo gospod Trump poskusil omiliti napetosti tako da bi razrahljal sankcije, kar Teheran zahteva kot predpogoj, predno se začnejo pogovarjati, ga bodo doma napadli »iranski jastrebi«, ki so pomemben del njegove volilne baze. Tudi Izrael, Savdska Arabija in zalivske države bi bile enako kritične.

Lahko bi trdili, da Iran lahko počaka na konec Trumpovega predsedniškega mandata v upanju, da bo na volitvah novembra 2020 zmagal demokrat. Končno so vsi demokratski kandidati pripravljeni, da se ZDA vrnejo k jedrskemu sporazumu.

Vendar pa je do volitev še več kot leto dni in Iran ne more vedeti, ali bo Trump poražen. Celo če bi bil, Iran ne more biti prepričan, da bo novi predsednik izpolnil obljube, ne zgolj zato, ker nihče ne more biti povsem gotov glede napetosti s tujimi voditelji v prihodnosti, pač pa tudi zato, ker bodo med sedanjim časom in trenutkom volitev odnosi ZDA in Irana postali še bolj zastrupljeni. Noben razumen iranski voditelj ne bo obstoj lastne države vezal na to, kdo bo postal predsednik ZDA.

Za Iran je veliko bolj smiselno, da si pridobi jedrsko orožje, kakor pa da igra na možnost, da se bo ameriška politika do Irana znova bistveno spremenila. In zagotovo številni izvajalci iranske politike – in še posebej radikalnejši med njimi – sedaj spoznavajo, da jim v primeru, če bi si pridobili jedrsko orožje v začetku drugega tisočletja, ameriška administracija ne bi ogrožala njihovega obstoja danes.

Ena, majhna možnost, s katero bi se lahko izognili z jedrskim orožjem oboroženemu Iranu je radikalna sprememba ameriške politike. Gospod Trump bi se moral ločiti od radikalnih svetovalcev, ki so mu pomagali, da je zašel.

Na koncu bi moral z ZDA ponovno pristopiti sporazumu iz leta 2015, odpraviti sankcije in imenovati izkušenega in pošteno mislečega predstavnika, da sklene novo pogodbo. Moral bi istočasno preživeti tudi vihar protestov , ki bi prišel iz njegove lastne stranke, vplivnih donatorjev in zaveznikov kot so Izrael in Savdska Arabija.

Zato bo - na žalost - gospod Trump veliko verjetneje povečeval pritisk na Iran, da bi rešil napačno politiko, kot pa da bi sprejel politično ceno popravljanja usmeritve - spodrsljaj, ki bo Iran popeljal v klub jedrskih držav," v dramatičnem tonu opozarja John J. Mearsheimer.