Arbitraža: zmaga Slovenije, polom verolomne hrvaške politike

Ploha arogantnih, nestrokovnih in pogosto tudi dobesedno neumnih izjav, ki jih moramo te dni, ob razglasitvi sodbe stalnega Arbitražnega sodišča v Haagu o meji med Slovenijo in Hrvaško poslušati iz ust hrvaških politikov in različnih "strokovnjakov" ima tudi svojo bogato predzgodovino. Hrvaški politiki imajo veliko talentov, briljirajo pa v dveh disciplinah - pretiravanju in slabem igranju ("glumatanju"), v kar se uvršča tudi verižno podpisovanje mednarodnih sporazumov - s figo v žepu.

Ne glede na to je jasno, da je z razsodbo Arbitražnega sodišča v Haagu Slovenija dosegla svoj temeljni nacionalni cilj - dosegla je določitev "stika" slovenskih ozemeljskih voda z mednarodnimi vodami ter dosegla jurisdikcijo nad večino Piranskega zaliva. Sodbo lahko prberete tukaj.

Slovenija je dobila večino Piranskega zaliva, sodišče pa je tudi zavrnilo interpretacijo Hrvaške, da "stik" slovenskih teritorijalnih voda in mednarodnih voda pomeni "dostop." Tribunal se je skliceval na angleški pomen besede, v tem pomenu pa gre za neposredno dotikanje dveh površin. Zato je Slovenija danes dokončno dobila "stik" z mednarodnimi vodami.

To je seveda zgodovinska odločitev. Če se to ne bi zgodilo, bi obveljalo, da je imela Slovenija še v SFRJ nekaj več kot ima danes, ko je neodvisna. Slovenija bi - če bi zmagala hrvaška interpretacija tega dela arbitražnega sporazuma - imela manj kot je imela v SFRJ. Toda to se ni zgodilo. Arbitražno sodišče je določilo "stik" (junction) in tudi režim uporabe morskih območij. Slovenija lahko brez omejitev dostopa do mednarodnih voda z ladjami in letali, brez kakršnihkoli omejitev Hrvaške. Vse ostalo je glede na ta uspeh manj pomembno. Slovenija je dosegla tudi določitev "dimika" z režimom, ki je enak režimu na odprtem morju, podoben tistemu, ki ga je predvideval že sporazum Drnovšek-Račan. Po tem "dimniku", širokem 2,5 navtične milje bodo lahko svobodno plule vse ladje in vsa letala. Svoboda komunikacije v tem območju bo zagotovljena, Hrvaška pa v tem delu nima več pravic, kot bi jih imela, če bi bile te vode del njenih ozemeljskih voda.

Resen problem pa seveda ostaja dejstvo, da Hrvaška arbitražne razsodbe niti ne želi prejeti, kaj šele uresničiti in spoštovati. Ob tem gre meja v Istri po reki Dragonji in se konča na sredini kanala Sv. Odorika, Tomšičeve parcele, ki jih je Slovenija nekoč že ponujala Hrvaški za izhod na odprto morje pa ostajajo Sloveniji. Meja ob Sotli sledi katastrskim mejam, ne reki, meja na območju Posavja in Obrežja pa sledi mejam katastrskih občin, tako da so obmejne vasice in tudi hiša Joška Jorasa - ostale na Hrvaškem. Meja v Razkrižju gre po katastrskih mejah, na Muri meja pa na splošno poteka po katastrskih mejah. Poplavni nasipi na levi strani Mure so s tem ostali hrvaški, kar bo težava, saj ti nasipi večinoma ščitijo slovenske prebivalce. Vas Brezovec naj bi sicer ostala na slovenski strani. Na Trdinovem vrhu poteka meja po katastru, kar pomeni, da je vojašnica ostala na hrvaški strani. Slovenija bi jo morala izročiti Hrvaški - toda ne prej, predno Hrvaška ne pristane na to razsodbo.

BURJA V KOZARCU VODE

V hrvaško "igranje" spada tudi neprestano pogrevaje zgodbe o stikih Jerneja Sekolca in Simone Drenik. Res je, slovenska agentka se ne bi smela pogovarjati s Sekolcem. Toda konec koncev je bil Sekolec vendarle slovenski sodnik, eden od petih. Povsem jasno je bilo, da bo vsak sodnik iz Slovenije ali Hrvaške "navijal" za svojo državo. To res ni bila nobena novost. Prav zato so bili v senatu petih sodnikov najprej trije iz tujine. Ob tem so se tudi hrvaški diplomati v svojem veleposlaništvu verjetno pogovarjali z Budislavom Vukasom - le da jim tam (žal) nihče ni prisluškoval. Kar pa se tiče domnevnega nezakonitega vplivanja Jerneja Sekolca na predsednika sodišča, pa je imel Sekolec popolnoma enake možnosti vpliva kot hrvaški član Budislav Vukas. Krokodilje solze, ki jih zaradi slovenske "hude kršitve" točijo hrvaški politiki so zato lažne. Hrvaška iz muhe dela slona.

V resnici gre zgolj za to, da Hrvaška Sloveniji nikoli ni želela dopustiti stika slovenskih ozemeljskih voda z mednarodnimi vodami Jadrana. Prav na to je Hrvaška, soočena s slovensko blokado vstopa v EU morala pristati in zato je samo čakala na priložnost, da se arbitražni pogodbi odpove. Toda šele potem, ko je uspela vstopiti v EU. Gre seveda za klasično mednarodno prevaro, s katero si takšna neverodostojna država znižuje kredibilnost v svetu.

Hrvaška politika je torej z odpovedjo arbitražnemu sporazumu naredila le medijsko-mednarodni cirkus, predstavo za javnost in s to burjo v kozarcu vode poskusila prepričati svetovno javnost, da se je na Arbitrražnem sodišču v Haagu res zgodila huda "materialna kršitev", ki je nepopravljiva. Hrvaški argumenti so seveda neutemeljeni in neverodostojni, kot take pa jih je ocenilo tudi samo Arbitražno sodišče, ko je ugotovilo, da kršitve le niso bile tako hude, da bi bistveno vplivale na rezultat arbitraže.

Edino kar čudi, je naivnost slovenskih politikov. Že pred leti smo namreč opozarjali, da je podpisovanje sporazimov, od katerih nato hrvaška verižno odstopa značilnost hrvaške zunanje politike. Ob takšni navadi hrvaške diplomacje bi Slovenija morala umik svojega veta na vstop hrvaške v EU vezati na uveljavitev arbitražnega sporazuma, ali pa obveznost spoštovanja odločitve haških arbitrov vpisati vsaj v pristopno pogodbo s Hrvaško. Vendar naši politiki tega niso uspeli doseči.

HRVAŠKE ENOSTRANSKE ODLOČITVE

Vse to smo lahko opazovali že v ptreteklosti. Skoraj natančno leto dni po najhujši zaostritvi odnosov med Slovenijo in Hrvaško leta 2003 (tedaj zaradi “primera Joras”) so se odnosi med Hrvaško in Slovenijo zova znašli na ledu v trenutku, ko je hrvaško ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo 1. avgusta napovedalo, da bo Hrvaška jeseni vzpostavila “izključno ekonomsko cono” (EEZ) na Jadranu že "od letos jeseni". Istočasno je tedanji hrvaški zunanji minister Tonino Picula za Slobodno Dalmacijo dejal, da “Hrvaška ne priznava, da ima Slovenija stik z odprtim morjem” in glede sporazuma o meji na morju, ki sta ga državi parafirali pred dvema letoma ocenil, da “nima nikakršnih pravnih učinkov.” Slovenija je po pričakovanju na posvetovanje v Ljubljano do nadaljnjega poklicala slovenskega veleposlanika v Zagrebu Petra Bekeša. Tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je nato v svojem znanem slogu Piculine izjave označil kot “neresnične in nedobronamerne” in izrekel še prazno grožnjo, češ da bo “Slovenija morala pretehtati smiselnost podpore Hrvaški pri njeni evro-atlantski usmeritvi.”

Le malo pred tem obdobljem se je že zdelo, da so po parafiranem sporazumu med Janezom Drnovškom in Ivico Račanom problemi rešeni. Slovenski zaselki ob Dragonji so bili s tem sporazumom sicer prepuščeni Hrvaški, Slovenija pa je v zameno dobila s strani Hrvaške priznan koridor z dostopom do mednarodnih voda. Vendar se je zapletena zgradba sporazumov nenadoma pričela sesuvati.

Za zaostrovanje odnosov je bila kriva predvsem hrvaška vlada. Znano je, da so hrvaški policijski čolni pogosto vstopali v sporni “trikotnik” morja, ki si ga v Piranskem zalivo in južno od njega prisvajata obe državi. Meje, ki jih je Hrvaška želela imeti na svojih južnih mejah ni želela na osnovi enakih načel postaviti na svoji severni meji. Ob razmejitvi z Bosno, Hrvaško in Srbijo je Hrvaška želela mejo, kot je zapisana v katastrih, na severu države pa mejo, kot se je "de facto" ustvarila z nadzorom hrvaške policije v slovenskih delih občine Piran. Tu Hrvaška ravna in je ravnala enostransko in nenačelno, saj občini Piran formalno pripadaju tudi vasice Škrile, Bužini, Mlini in Škodelini. Za Hrvaško in Slovenijo so glede teh zaselkov obvezujoči sklepi Badinterjeve komisije, ki državam ne dovoljujejo zasedbe ozemelj, ki formalno niso deli njihovih občin.

HRVAŠKA SERIJSKA KRŠITEV SPORAZUMOV S SLOVENIJO

Nekredibilnost hrvaške zunanje politike pa je razvidna tudi iz več krat ponujenih koncesij, v katerih je Sloveniji najprej ponujala dve tretjini Piranskega zaliva, nato pa se je znova vračala na svoja prvotna izhodišča o delitvi Piranskega zaliva na dve polovici. Višek te politike je bil najprej podpis sporazuma Drnovšek-Račan in nato javna zavrnitev njegove ratifikacije. S tem je hrvaška politika, če ne kaj drugega, prekršila vsaj temeljno pravilo diplomatskih pogajanj, po katerem "ni mogoče umakniti koncesije, na katero si enkrat že pristal.” Hrvaška je od leta 1995 pa vse do danes tudi vztrajno zavračala tudi vse predloge, ki jih je podal nekdanji ameriški obrambni minister William Perry in bila redni kršitelj že podpisanih meddržavnih pogodb s Slovenijo. To velja tudi glede iskrenosti hrvaškega predloga o razdelitvi Piranskega zaliva po načelu "črte enake sredine", kjer je Hrvaška obljubljala Sloveniji “neškodljiv prehod”, ki ga že tako ali tako zagotavljajo mednarodne konvencije in ga lahko Hrvaška enostransko suspendira, kadarkoli to želi. Hrvaška tako v preteklosti ni ratificirala  ribolovnega sporazuma iz leta 1995, niti sporazuma o nasledstvu iz leta 2001, niti sporazuma o meji (2001), kar je jasen dokaz nedobronamernosti in celo neverodostojnosti zunanje politike Hrvaške.

Ko so bili odnosi s Hrvaško najboljši - v času ko je Slovenija Hrvaški pošiljala orožje in jo podpirala sredi spopada z uporniki v Krajini - so leta 1995 v slovenskem Ministrstvu za zunanje zadeve naredili analizo vseh podpisanih sporazumov s Hrvaško in ugotovili, da je Slovenija podpisane sporazume spoštovala veliko bolj kot Hrvaška. Med približno petintridesetimi sporazumi, ki so bili do tedaj podpisani med državama je bilo kot pogodbe v ožjem smislu tedaj mogoče označiti sedemindvajset aktov. Toda med Slovenijo in Hrvaško je po podatkih slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve v tistem trenutku veljalo samo šestnajst dvostranskih sporazumov. Ostali so bili brezpredmetni, ker nikoli niso zaživeli v praksi ali pa enostavno niso veljali več.

Do leta 1995 tako na primer kar 61 že podpisanih sporazumov med državama nikoli ni začelo veljati ali pa so bili odpovedani zaradi preklica Hrvaške! Kasneje se je položaj popravil, vendar je bilo kljub temu mogoče ugotoviti, da dobra tretjina s Hrvaško podpisanih pogodb nikoli ni dočakala svoje uresničitve. Na spisku preklicanih so bili Sporazum o plačilnem prometu s Hrvaško, Sporazum o gospodarskem sodelovanju, protokol o sodelovanju obeh držav na področju šolstva, Izjava o oblikovanju področja svobodne trgovine in še mnogi drugi...

Vsi ti sporazumi so bili seveda podpisani ob svečanih priložnostih, ob prisotnosti kamer in zdravicah. Njihovih suspenzov ni posnel nihče. Pri tem je podpisane pogodbe prvi zmeraj ratificiral slovenski parlament, medtem ko je hrvaški Sabor podpisane pogodbe ratificiral z nekajmesečno ali nekajletno zamudo - ali pa jih sploh nikoli ni ratificiral.

Ali torej ni bilo mogoče že pred nekaj leti pričakovati, da bo tudi ob zadnjem podpisu Arbitražnega sporauma o meji leta 2009 hrvaška ravnala enako neiskreno in prej ali slej odstopila od sporazuma? Povsem enako je namreč ravnala tudi ob podpisu SOPS-a, Sporazumu o JEK-u in Sporazumu o meji. Slovenija bi morala na prvo mesto postaviti spoštovanje podpisanih sporazumov in šele nato umikati svoj "veto" na vstop Hrvaške v EU in NATO. To je praksa, ki jo poznajo diplomacije vseh držav. Slovenski analitiki so tako že pred leti ugotavljali, kako zvito na primer Avstrija s Slovenijo najprej podpisuje predvsem tiste sporazume, ki so v njenem interesu. Bi lahko pričakovali, da bo Avstrija podpisala kakšen za Slovenijo ugoden sporazum tudi v primeru, ko Slovenija po osamosvojitvi ne bi priznala veljavnosti slovensko-avstrijske meje? To je povsem neverjetno.

Zato je ob verolomni hrvaški politiki največji krivec za sedanje katastrofalno "reševanje" mejnega vprašanja s Hrvaško slovenski politični razred. Odgovornost nosijo vsi, ki so bili na oblasti in so v slovensko-hrvaškem primeru ustaljen način reševanja mednarodnih sporov obrnili na glavo. Poglejmo primer Makedonije. EU in ZDA bi zelo potrebovali to državo v NATO in EU, toda skoraj bankrotirani Grčiji nikoli ne pade na pamet, da bi popustila glede svojih nacionalnih interesov. Pogajanja o novem imenu države se po četrt stoletja blokade pod ameriško taktirko pravkar začenjajo znova. Slovenski politiki pa niso imeli dovolj hrabrosti niti za to, da bi vzdržali nekaj mesecev, kaj šele let ali desetletij pričakovanih pritiskov EU zaradi slovenske blokade Hrvaške. Pri tem pa je slovenska politika pridno izpolnjevala vse italijanske in avstrijske zahteve, ko je Slovenija vstopala v EU in je morala Slovenija izpolnjevati zahteve drugih. Slovenski politiki so zadeve obrnili na glavo. Javnosti so prodajali pravljice o tem, kako bodo slovenski ribiči znova lovili ribe skoraj po vsem Jadranu in kako bo imela Slovenija dostop do mednarodnih voda, nato pa so po odstopu Hrvaške od Arbitražnega sporazuma vidno pretreseni ostali brez učinkovitega odgovora.

Kako naprej? Slovenska diplomacija bi morala predvsem jasno in odločno zagovarjati stališče, da je mnenje Hrvaške, da je sporazum "mrtev", delo sodišča pa "brezpogojno kompromitirano" - kar neprestano ponavljajo vsi hrvaški politiki - v popolnem neskladju z veljavnim mednarodnim pravom. Takšne pravice do enostranskega odstopa od mednarodne pogodbe, kot ga razglaša Hrvaška namreč mednarodno pravo ne pozna. Slovensko uradno stališče je, da je tudi pravico o tem, ali je bil arbitražni sporazum kršen ali ne Hrvaška s podpisom arbitražnega sporazuma že prenesla na arbitražno sodišče, ki je nato suvereno odločilo, da kršitve Slovenije niso bile odločilne. Vsekakor pa Hrvaška še zmeraj nima pravice do enostranskega odstopa od pogodbe.

Odločitev Arbitražnega sodišča zato, ker je Slovenija dosegla svoja glavna dva cilja - določitev stika in z mednarodnimi vodami in nadzor nad štirimi petinami Piranskega zaliva - vsekakor predstavlja polom večdesetletne verolomne hrvaške politike.

Da bi dokazala, da Hrvaška ni imela in še vedno nima pravice, da zaradi "prisluškovalne afere" in domnevno hude "materialne kršitve" enostransko odstopi od arbitražne pogodbe pa Slovenijo verjetno čaka še en spor; na koncu bo najverjetneje potrebno sprožiti še eno pravdo - na novem sodišču. Z drugimi besedami - če Hrvaška ne bo želela sprejeti razsodbe, bo Slovenija Hrvaško morda prisiljena tožiti pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu.