REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Arbitražna groteska: Hrvaška zavaja, Slovenija pa jo bo tožila pred (morda) - napačnim sodiščem

Arbitražna groteska: Hrvaška zavaja, Slovenija pa jo bo tožila pred (morda) - napačnim sodiščem

Slovenija in Hrvaška igrata glavni vlogi v novem evropskem teatru absurdov. Hrvaška trdi, da pogodba, iz katere ni na pravilen način odstopila, zanjo ne velja več, Slovenija pa se namerava pritožiti sodišču, ki za najpomembnejše vprašanje spora s Hrvaško - sploh ni pristojno. Če je bistvo spora med Slovenijo in Hrvaško namreč veljavnost razsodbe Arbitražnega sodišča (PAC), potem bi se Slovenija in Hrvaška morali po pomoč obrniti na Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ), ne pa na Sodišče EU v Luksemburgu.

Izbira Slovenije kljub temu ni absolutno napačna – ob tem da Sodišče EU v Luksemburgu odloča hitreje, bi to sodišče lahko tudi hitro ugotovilo, da Hrvaška že krši evropske direktive in lastne obveznosti, obe državi pa bi glede vprašanja veljavnosti ali arbitraže šele potem napotilo na generalnega sekretarja OZN ali pa na Meddržavno sodišče v Haagu, ki je pristojno za takšne spore. Sodišče pa se lahko razglasi za "nepristojno" za to vrsto spora - kar pa za Slovenijo ne bi bilo dobro.

Blefiranje slovenske in hrvaške diplomacije 

Obmejni spor med Slovenijo in Hrvaško pa se medtem spreminja v geopolitično in zunanjepolitično grotesko. Obe državi in njuni diplomaciji se »napihujeta«, vsaka pred svojo javnostjo, hkrati pa vlečeta poteze, ki niso predvidene v mednarodnih pogodbah, ki zavezujejo obe državi.

Obe diplomaciji tako v resnici »blefirata«, vsaka seveda na svoj način. Hrvaška obljublja obrambo nezakonitega in neubranljivega, Slovenija pa novo sodno zmago na sodišču, ki bi se lahko celo razglasilo »za nepristojno« za to vrsto spora, kar predstavlja nevarnost za Slovenijo. V tem primeru Slovenija razen visokega računa za odvetnike ne bi dosegla prav veliko.

Slovensko-hrvaška prihodnost:bližnje srečanje kitajskih in vietnamskih policistov
Tako je videti "prerivanje" kitajskih in vietnamskih ladij zaradi sporne razmejitve na morju. Je to slovensko-hrvaška prihodnost?

Groteska pa je vidna seveda tudi z golim očesom, v »naravi.« Novinarji ARD-ja, ki so si v Piranskem zalivu ogledali, kako nemočni so »majhni slovenski« policijski čolnički proti hrvaškim, veliko večjim policijskim čolnom so točno s to besedo označili to, kar se trenutno dogaja. Novinar Michael Mandlik je na Twitterju dobesedno zapisal, da je spor med državama videti groteskno. Objavil je tudi videoposnetek, na katerem je po njegovih besedah hrvaški policijski čoln, ki varuje hrvaški ribiški čoln pred slovensko policijsko kontrolo.

Slovenija in Hrvaška sta se medtem znova »vkopali« in branita dobro znani poziciji. Slovenija trdi, da je arbitražna razsodba veljavna, Hrvaška pa, da je izstopila iz procesa arbitraže in da jo odločitev arbitražnega sodišča ne zavezuje, ter da se je zato pripravljena pogovarjati le o »dvostranskem sporu.«

Hrvaška seveda nima prav. Zavajanje njene diplomacije je očitno neutemeljeno, kar smo že podrobno pojasnili tukaj. Povedano na kratko je zadeva enostavna: da bi na veljaven način prekinila mednarodno pogodbo s Slovenijo, ki je temelj dela arbitražnega sodišča (in razsodbe) bi morala Hrvaška prositi za posredovanje generalnega sekretarja OZN ali pa spor o domnevni neveljavnosti pogodbe prepustiti Meddržavnemu sodišču v Haagu. Takšna so pač veljavna pravila – o tem nekoliko pozneje.

To je "stik" Slovenije z mednarodnimi vodami Jadrana, ki ga Hrvaška ne more in ne more preboleti.

Ta obveznost je še toliko bolj pomembna, ker je z delom sodišča (PAC) dejansko določena meja med državama – enostranske spremembe meja (kar je vsaj posreden rezultat hrvaškega enostranskega odstopa od pogodbe) pa so danes absolutno prepovedane.

Hrvaška obljublja obrambo nezakonitega in neubranljivega, Slovenija pa novo sodno zmago na sodišču, ki bi se lahko celo razglasilo za nepristojno za to vrsto spora

Vendar Hrvaška tega ni naredila. In zato je pogodba, ki jo je podpisala s Slovenijo veljavna, enako kot je veljavna tudi razsodba arbitražnega sodišča. Da Slovenijo zaradi nespoštovanja mednarodnega prava s strani Hrvaške najverjetneje čaka nova sodna pot, smo napovedali že pred razglasitvijo razsodbe.

Takrat smo zapisali, da bo potrebno zato, da bi dokazali, da Hrvaška ni imela in še vedno nima pravice, da zaradi »prisluškovalne afere« in domnevno hude »materialne kršitve« slovenskega arbitra in uslužbenke MZZ enostransko odstopi od arbitražnega sodišča na koncu najverjetneje potrebno sprožiti pravdo »pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu.«

Namera Hrvaške, da prekine pogodbo o Arbitražnem sporazumu namreč predstavlja »nov spor« med Slovenijo in Hrvaško in to v zvezi z interpretacijo in uporabo 60 člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (VCLT). Po predvidenih postopkih te konvencije, ki zavezuje tako Slovenijo kot tudi Hrvaško, pa bi morali obe državi najprej v skladu z 33 členom Ustanovne listine OZN najprej najti »miroljubno rešitev«. Generalni sekretar bi nato sestavil petčlansko komisijo, ki bi državama pomagala najti rešitev. V tej komisiji pa bi lahko sedel – kar je ironično - tudi »odstopljeni« hrvaški sodnik Budislav Vukas.

VCLT
Hrvaška že krši Dunajsko pogodbo opravu mednarodnih pogodb.

Vendar to isto pravilo velja tudi za Slovenijo. In kako je ravnala Slovenija ? Tako, da se je odločila, da spor prepusti najprej Evropski komisiji, nato pa Sodišču EU v Luksemburgu. Zunanji minister Karel Erjavec je namreč napovedal, da naj bi vse gradivo za tožbo proti Hrvaški posredovali Evropski komisiji do konca februarja. Komisija ima nato čas do treh mesecev, da se odloči, ali bo prevzela postopek ali pa ga bo prepustila Sloveniji, da ga nadaljuje pred Sodiščem EU.

Uresničitev arbitražne pogodbe ni obveznost Hrvaške

Ta izbira slovenske diplomacije pa ni samo po sebi umevna. Glede na naravo spora je pravzaprav zelo nenavadna. Znano je namreč, da Sporazum o arbitraži ni del pristopne pogodbe EU s Hrvaško, Hrvaška pa se – po zaslugi naših »pametnih« politikov, ki tudi danes nekaznovano »prodajajo meglo« slovenski javnosti – nikoli v sporazumih z EU ni niti obvezala, da bo izpolnila arbitražno pogodbo.

Arbitražno sodišče se v pristopni pogodbi z EU res omenja na dveh mestih, (na primer v zvezi z uredbo Evropske komisije št. 2371/2002) vendar samo zaradi začasne ureditve določenih vprašanj (povezanih z mejo, npr. glede ribolovnih območij, finančnih kompenzacij, njihovega trajanja itd.) nikjer pa z jasno zavezo, da bo Hrvaška morala arbitražno odločbo spoštovati. To bo sedaj potrebno dokazovati s posrednimi dokazi. Kar je bistveno težje.

Sodišče EU
Sodišče EU lahko odloči v korist Slovenije - vendar se lahko razglasi tudi za nepristojno glede odločitve o (ne)veljavnosti arbitražnega sporazuma.

Slovenija seveda lahko trdi, da je »mednarodno pravo del evropskega prava«, ampak po tej logiki bi lahko bilo sodišče v Luksemburgu pristojno za prav vsa vprašanja na svetu. Ob tem je Hrvaška arbitražni sporazum s Slovenijo podpisala še pred vstopom v EU, na podlagi mednarodnega prava. 

Obstaja pa seveda tudi možnost, da slovenskim pravnikom z velikimi napori celo uspe dokazati »kršitve evropskega prava«. Sodišče EU bi se, na primer, lahko postavilo na pravilno stališče, da je sodba arbitražnega sodišča veljavna in da mora Hrvaška izvršiti svoje pogodbene obveznosti iz pristopne pogodbe, glede veljavnosti dela arbitražnega sodišča pa bi lahko zatrdilo, da o tem lahko državi ali sami rešita spor ali pa si pomagata z novo pravdo pred Meddržavnim sodiščem v Haagu – in da je do tedaj sodba arbitraže (PAC) po presoji Sodišča EU zavezujoča za obe državi.

Obe državi in njuni diplomaciji se »napihujeta«, vsaka pred svojo javnostjo, hkrati pa vlečeta poteze, ki niso predvidene v mednarodnih pogodbah, ki zavezujejo obe državi

Prav takšno odločitev Sodišča EU si želi slovenska diplomacija. In morda jo bo tudi dosegla. Vendar bo pot do tega cilja še dolga in nevarna. To pot so slovenski pravniki najverjetneje izbrali tudi zato, ker je kljub temu hitrejša od poti na Meddržavno sodišče v Haagu.

Hrvaška pa bo zagotovo takoj izpodbijala pristojnost Sodišča EU za odločanje o veljavnosti njenega odstopa od mednarodne pogodbe o arbitraži s Slovenijo in bi lahko, če spor v Luksemburgu izgubi – celo sama vložila tožbo zoper Slovenijo pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.

Mogoče pa seveda je, da bi Hrvaška v primeru slovenske zmage v Luksemburgu vendarle popustila, saj tudi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu nima veliko možnosti za uspeh.

Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu
To je edini pravi "sodni" naslov za spor o veljavnosti slovensko-hrvaške arbitražne sodbe - Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu.

Vendar hrvaški ugovori glede neprimernosti procesa v Luksemburgu niso brez teže. Na tem mestu je potrebno ponovno opozoriti na mnenje dr. Armana Sarvariana, ki v blogu, objavljenem na spletni strani Evropske revije za mednarodno pravo ocenjuje, da ima po njegovi oceni »v tej točki Hrvaška prav«, ko trdi, da smo arbitražno sodišče (PAC) ni imelo pravice razsojati »o veljavnosti prekinitve arbitražnega sporazuma.« Po drugi strani pa je imelo po njegovi oceni sodišče (PAC) pravico, da odloča o novih arbitrih in drugih proceduralnih vprašanjih pred tem sodiščem.

Enako vprašanje se bo postavilo sodišču v Luksemburgu in v skladu s to analogijo bo to  zagotovo »predhodno vprašanje«, na katerega bo sodišče moralo odgovoriti – namreč, ali to (evropsko) sodišče sploh lahko (ali pa ne) zakonito odloča o odstopu Hrvaške od (mednarodnega) arbitražnega sporazuma, o katerem praviloma presoja Meddržavno sodišče v Haagu? In če Arbitražno sodišče v Haagu ni smelo samo presojati o zakonitosti hrvaškega odstopa od pogodbe, potem ni jasno, zakaj bi o tem lahko odločalo sodišče EU v Luksemburgu?

Ko se bo slovenska tožba proti Hrvaški pojavila pred sodiščem v Luksemburgu je zato zelo verjetno, da bo Hrvaška trdila, da ni prekršila prav nobenega evropskega pravila. Ko bo Slovenija zahtevala spoštovanje sodbe pa bo Hrvaška ponovila, da zanjo sodba »ne velja« in takoj se bo postavilo logično vprašanje – ali so bile kršitve slovenskih arbitrov res tako »bistvene«, da je bil odstop Hrvaške od pogodbe upravičen in ali je Hrvaška sploh na pravilen način odstopila od pogodbe ? O tem – in posledično o veljavnosti razsodbe PAC – pa lahko razsodi samo Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu

Arbitražno sodišče - PAC
Sodniki Stalnega arbitražnega sodišča (PAC) v Haagu, ki so dokončno in veljavno razsodili o slovensko-hrvaškem mejnem sporu.

Takšni spori pa so lahko zelo dolgotrajni. Lahko so tudi nepredvidljivi – in zato se tako Slovenija kot Hrvaška »kot hudič križa« otepata jasno določene pravne poti, ki je zelo očitno navedena v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb. Pri tem dr. Arman Sarvarian, profesor javnega mednarodnega prava na Univerzi v Surreyu, strokovnjak za etična vprašanja arbitrov, opozarja, da v hrvaški pogodbi o pristopu Evropski uniji ni pogoja, da mora Hrvaška tudi izvršiti sodbo Arbitražnega sodišča in da bi bilo zelo nenavadno, če bi EU Hrvaško sedaj poskusila prisiliti v kaj takšnega (!).

Zanimivo pa je še nekaj – Sarvarian opozarja, da nobena od podpisnic Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb »ni podala rezervacije v skladu z 66. členom prisilnega reševanja spora (za razliko od številnih drugih držav)!" To pa je še posebej pomembno zato, ker so slovenski pravni strokovnjaki, člani pravne ekipe za arbitražo (dr. Vasilka Sancin) zatrjevali, da je izbira sodišča v Luksemburgu pravilna in to zato, ker bi sicer za drugačno sodno pot potrebovali »soglasje« tožene države.

Kar pa očitno ne drži, saj ne Slovenija in ne Hrvaška nista vložili takšne »rezerve« na Dunajsko pogodbo o pravu mednarodnih pogodb. Obe državi imata tako torej – namesto da se obmetavata z žalitvami, diplomatskimi notami in grožnjami ter v boj pošiljata policijske čolne in ribiče – na voljo tudi popolnoma zakonito pravno pot, ki pa se ji očitno načrtno izogibata.

Antonio Guterres - generalni sekretar OZN
Če sta v sporu glede zakonitosti razsodbe arbitražnega sodišča, bi Slovenija in Hrvaška morali za pomoč najprej zaprositi Antonia Guterresa, generalnega sekretarja OZN.

Je torej (prihodnja) slovenska pravno-diplomatska pot na Sodišče EU v Luksemburg tlakovana z napačnimi informacijami o tem, da Slovenija in Hrvaška sploh "ne moreta" druga drugo tožiti na Meddržavnim sodiščem v Haagu (kar ni res - lahko!), ki je dejansko edino pristojno za to vrsto sporov? In če - zakaj ? 

Povedano preprosto – takoj, ko je prišlo do novega spora o zakonitosti dela arbitražnega sodišča Slovenija in Hrvaška nista bili dolžni v Piranski zaliv in v »boj za mejo« poslati policijske čolne, ribiče in »mitingaše« (Hrvaška), pač pa sta bili dolžni o sporu obvestiti generalnega sekretarja OZN ali pa se za pomoč obrniti na Meddržavno sodišče v Haagu. Tako bi ravnale civilizirane države – vendar predvsem za Hrvaško ta civilizirana pravna pot – očitno ne velja nič. Raje ima svoje »enostranske notifikacije«.

V tej luči pa je sedaj potrebno brati tudi sporočilo hrvaškega zunanjega ministrstva, ki je zapisalo, da ne vidijo nobenega razloga za slovensko tožbo na Sodišču EU. V Hrvaški namreč ne vidijo »nobenega razloga niti povoda, da bi Slovenija vložila tožbo proti Hrvaški na Sodišču EU.« Če bo Slovenija to naredila, pa bo »Hrvaška ustrezno odgovorila«, saj Hrvaška »ne krši evropske zakonodaje s svojo odločitvijo, da ne bo sprejela arbitražne razsodbe, posledično pa niti njene implementacije.« Dodali so še, da so »jasni razlogi, zakaj je Hrvaška izstopila iz arbitražnega postopka.«

Blateralna rešitev arbitraže ali nova pravda v Haagu

Razlogi so res »jasni« - vprašanje pa je, če so upravičeni. Posledice pogovorov pooblaščenke MZZ in slovenskega arbitra pri PAC so bile po oceni sodišča nebistvene, hkrati pa sanirane z izbiro dveh novih arbitrov ter nove pooblaščenke slovenskega MZZ.

Andrej Plenković
Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković poziva Slovenijo k "vzdržnosti" glede "enostranskih dejanj", vztraja pa pri enostranskih potezah lastne države.

Glede vprašanja, ali je bil odstop od pogodbe, s katero je bilo ustanovljeno sodišče zakonit ali pa ne pa morda res ne bo moglo presojati niti Sodišče EU – vendar o tem ne bi smela enostransko presoditi niti Hrvaška!

In prav zato so izjave hrvaškega predsednika vlade, s katerimi poziva Slovenijo, da naj ne vleče »enostranskih« potez zavajajoče in cinične. Enostransko je o slovensko - hrvaški meji »presodila« zgolj Hrvaška, ki je s svojim enostranskim in nezakonitim odstopom od pogodbe prva potegnila enostransko potezo.

Rešitvi spora sta zato  očitno dve – »nadgradnja« arbitražnega sporazuma z »dvostranskim sporazumom«, ki bi vsaj posredno potrdil arbitražno razsodbo in morda omogočil tudi kakšne dodatne sporazumne spremembe (to je predlagal Stipe Mesić in očitno se Slovenija in Hrvaška o tem že dogovarjata, kar kaže menda »neresnična« informacija v Večernjem listu), ali pa pot na Meddržavno sodišče v Haagu. Ki se ga tako Slovenija kot Hrvaška - očitno (še) izogibata.