Vladimir Vauhnik – vojni ataše, ki je točno napovedal napad Nemčije na Poljsko in Rusijo  

Vladimir Vauhnik, po rodu Slovenec, je bil za vojaškega atašeja prve Jugoslavije imenovan leta 1939, že ob koncu pomladi leta 1939 pa je v Beograd poslal daljšo analizo, v kateri je predvidel celo nemški napad na Poljsko.

Na njegove uspehe je te dni spomnil tudi Marko Lopušina v svojem feljtonu v Večernjih Novostih.

Vladimir Vauhnik se je rodil 24. junija leta 1896 v vasi Svetinje pri Gorici v Sloveniji, v družini vaškega učitelja. Imel je dva brata in sestro.

V Mariboru se je šolal v vojaški gimnaziji in ko je izbruhnila prva svetovna vojna je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko, v njen 17. pehotni polk.

Da se ne zaboravi i Vladimir Vauhnik,bivši ataše u ambasadi Kraljevine Jugoslavije u Berlinu,komadant JVuO za Sloveniju,čovek koji je prvi obavestio svet o planovima Nemačke da napadnu Poljsku i jednog od najboljih obaveštajaca tog vremena...

— Marko T. (@MarkoBataja) May 3, 2019

Potem ko je bil ranjen, je konec vojne dočakal v zaledju. Po ustanovitvi nove države je končal generalštabno šolo v Beogradu, nato pa še znamenito Višjo vojno šolo (»Ecoles superieures de guerre«) v Franciji. Šest let je predaval vojaško strategijo na Vojaški akademiji v Beogradu. Nato je postal načelnik štaba Drinske divizije.

Govoril je šest jezikov – slovensko, nemško, srbsko, francosko, italijansko in angleško.

Za vojaškega atašeja v Berlinu je bil imenovan leta 1939, častniško kariero pa je končal kot namestnik Draže Mihajlovića, poveljnika »plave garde« oziroma Jugoslovanske vojske v domovini.

Že predno se je pojavil v Berlinu so Evropo pretresle velike spremembe. Sredi leta 1938 versajska Evropa ni več obstajala. Jugoslavija je na severni meji dobila novega soseda - Hitlerjevo Nemčijo, saj je Avstrijo okupiral Tretji rajh.

Zadnjega dne junija istega leta so v Münchnu Adolf Hitler, Benito Mussolini ter predsednika vlad Velike Britanije in Francije, Neville Chamberlain in Eduard Daladier podpisala Münchenski sporazum, s katerim je bila zapečatena usoda Čehoslovaške, ki je bila na »miren način« predana v upravo Nemčiji.

Povsod je bilo slišati bobne vojne. Naslednja na merku Nemčije je bila Jugoslavija in tudi celoten Balkan. Vendar so v tem trenutku nacistični strategi še vedno načrtovali, da Kraljevino Jugoslavijo dovedejo v popolno ekonomsko odvisnost, tako da bi postala del sil osi.

Investicije v jugoslovanska podjetja so hitro naraščale. Marca leta 1936 je koncern »Krupp« podpisal pogodbo, s katero bi zeniško železarno spremenili v sodobno jeklarno za proizvodnjo orožja. V naslednjih mesecih nemška podjetja vlagajo v srbske tovarne orožja v Kragujevcu. Konec leta 1938 so nemške investicije v gospodarstvo Jugoslavije znašale okoli 1.270 milijonov dinarjev.

Upravi jugoslovanskih kmetijskih zadrug se je iz Nemčije ponujal odkup pridelka sliv po ceni 2,30 dinarja za kilogram, kar je bilo bistveno več kot je bila v tem trenutku cena na evropskem trgu - 1,40 dinarja.

Soočen z dejstvom da Nemci vzpostavljajo kolonialen odnos do njegove države, je knez namestnik poskusil izkoristiti svoj vpliv na britanskem dvoru  in v Londonu, da bi Velika Britanija prevzela prvo mesto v trgovini z Jugoslavijo.

Vendar ta njegov napor ni naletel na razumevanje. Vsi so ostali nemi na pozive na pomoč iz Beograda. Britanci so na koncu res, po vztrajanju kneza Pavla, ob božiču leta 1935 »povečali« uvoz in to puric iz Srbije – za celih 60 kosov. To so v Beogradu videli kot »cinizem.«

Francozi in Britanci pa zasanjani zaradi dobičkov, ki so jih prinašale nekatere banke in rudnika Bor (francoski vlagateljem) ter Trepča (britanskim vlagateljem) kakor da niso opažali, da nemška podjetja v Jugoslaviji iz dneva v dan razpolagajo z večjimi viri.

Ko knez Pavle spozna, da ob novi vojni nikomur ne bo v interesu, da Jugoslavija ostane nevtralna, poskuša poenotiti državo. Zato Hrvaška dobi veliko banovino, oblikuje pa se vlada Dragiše Cvetkovića in Vlatka Mačka.

Po začetku druge svetovne vojne 1. septembra Hitler pritisne na Jugoslavijo in zahteva, da pristopi Trojnemu paktu.

Toda istočasno na kneza Pavla pritiska tudi Velika Britanija z zavezniki. Knez Pavle poskuša pridobiti čas in najprej razširi seznam zahtev Hitlerju. Isto zahteva tudi predsednik vlade Dragiša Cvetković.

Oba zahtevata, da Nemčija spoštuje suverenost in ozemeljsko celovitost Kraljevine Jugoslavije, da se od države ne bo zahtevala vojaška pomoč ali prehod tujih enot skozi njeno ozemlje, in da se bo pri naslednji »reorganizaciji Evrope« po vojni vzela v obzir želja države po izhodu na Egejsko morje.

Vendar pa v nasprotju s pričakovanjem obeh, zunanji minister Nemčije Ribbentrop in Adolf Hitler - sprejmeta te pogoje. Veleposlanik Nemčije v Beogradu pa sporoča v Berlin, da v Jugoslaviji še vedno čakajo glede pristopa k paktu.

Jugoslovanska vlada pa je v tem trenutku za to čakanje imela že zelo dober razlog. Nekaj tednov pred tem so namreč izvedeli, da bo Nemčija napadla Rusijo. Če bi še čakali, se bi Nemčija pričela vse bolj ukvarjati z vojno na vzhodu, ne pa z Jugoslavijo.

To prvorazredno informacijo pa jim je prvi sporočil Slovenec, polkovnik Vladimir Vauhnik, ki se je znašel sredi neverjetne vohunske igre med nacistično Nemčijo, kraljevino Jugoslavijo in Veliko Britanijo.

Ko je 6. februarja leta 1939 Dragiša Cvetković začel z oblikovanjem svoje vlade, Čehoslovaška več ni obstajala, Moravska in Češka pa so bile priključene Tretjemu rajhu.

V Berlinu se je takrat na položaju jugoslovanskega vojaškega, pomorskega in letalskega atašeja že nahajal Vladimir Vauhnik, izjemno sposoben obveščevalec, ki je o svojem delu zapustil tudi dragocena pričevanja.

For today’s @Kathimerini_gr, I wrote the story of how Yugoslavia in 1941 tried to grab the city and port of Salonica from Greece when the circumstances seemed favorable. Starring Adolf Hitler, Prince Paul of Yugoslavia, Ernst von Weizsäcker, Ivo Andric, Vladimir Vauhnik & others.

— Michael Martens (@Andric1961) February 3, 2019

Po padcu Čehoslovaške so se vsi spraševali, kaj bo Hitlerjev naslednji korak: Poljska, Litva, Jugoslavija ali pa Belgija in Francija. Polkovnik Vauhnik je hitro prišel do podatka o 92 do 96 divizijah, ki bi jih Nemčija lahko imela, če do vojne prid do jeseni leta 1939.

Od tedaj naprej je imel jugoslovanski generalštab najbolj točne podatke. Informacije pa so preko jugoslovanskega konzulata v Pragi prihajale tudi do Londona in Pariza.

Iz pogovora z nemškim generalom Beckom, ki je bil zaradi nestrinjanja s Hitlerjem odstranjen iz nemške vojske, je polkovnik Vauhnik izvedel, da jih je v nemškem generalštabu strah zaradi pomanjkanja divizij v primeru vojne na dveh frontah. Ter da bi v takem primeru odpiranje še ene fronte na Balkanu to Nemčijo pripeljalo v izgubljen položaj.

Zato je bil razumljiv napor Nemčije, da čim prej proizvede dovolj orožja za opremljanje čim večjega števila divizij.

In zato je bilo mogoče sklepati, da Hitler Nemčijo zagotovo pripravlja na vojno na dveh frontah. Hitler je čakal, da število njegovih divizij doseže število sto, da bi nato izzval spopad.

Zato je glede tega ob koncu poletja leta 1939 jugoslovanskemu generalštabu Vladimir Vauhnik poslal daljšo analizo, v kateri je predvidel tudi nemški napad na Poljsko.

Vendar tudi ta točna predvidevanja tega slovenskega in jugoslovanskega obveščevalca seveda niso mogla predvideti, da bo Francija tako hitro kapitulirala in da bo to Nemčiji dalo nov polet pri izvajanju Hitlerjevih osvajalskih namer – tudi zoper Jugoslavijo.