Zamolčana zgodovina: Adolf Hitler in njegovi židovski prijatelji

Moški s komaj opaznimi brki se sredi alpskega raja smehlja majhni deklici: lepa slika, ki bi ji le malokdo pripisal kak slab pomen.

Toda podrobnejši pogled na sliko pokaže, da skriva mračno skrivnost – na sliki je Adolf Hitler, vodja tretjega rajha, odgovoren za smrt najmanj šest milijonov Židov, majhna deklica pa pripada prav temu narodu – je namreč Židinja.

Gre za zelo redko fotografijo Adolfa Hitlerja iz leta 1933, ko se je šele vzpenjal na oblast ter Rose Bernile Nienau, s katero se je Hitler spoprijateljil. Fotografijo prodajajo na dražbi Alexander Historical Auctions, v Marylandu v ZDA. Posnel jo je fotograf Heinrich Hoffmann, prodali pa bi jo lahko za najmanj 10 000 dolarjev.

»Podpisana različica fotografije ni bila doslej videna še nikoli. Hitlerja so sicer pogosto slikali z otroci zaradi propagandnih razlogov. Šokantno pri tej fotografiji je, da se zdi, da je izžareval iskreno simpatijo do mladega dekleta. Bil sem preprosto osupel,« je dejal dražitelj Bill Panagopulos za časnik MailOnline.

Hitler je svojo »sladko srce« spoznal na dan, ko je leta 1933 proslavljal rojstni dan v svojem planinskem letovišču Berghof. Rosa in njena mati sta Hitlerja tedaj pričakali med množico, ki je ga je prišla pozdraviti pred njegovim gorskim domovanjem.

Tam je Hitler izvedel, da ima majhna Rosa rojstni dan istega dne, kot on sam. Zato je njo in mamo Karolino povabil v svoje domovanje. Tam so tudi nastale vse fotografije.

Nedolgo zatem pa so odkrili, da je bila Karolinina mati Židinja, kar je po ideologiji nacistične države pomenilo, da je Židinja tudi Rosa. To so Hitlerjevi sodelavci povedali tudi Hitlerju – vendar je ne glede na to nadaljeval s stiki in prijateljstvom z deklico, ki ji je tudi poslal podpisano kopijo fotografije. »Draga in (pozorna?) Rosa Nienau, Adolf Hitler, München, 16-ti Junij 1933,« je na fotografijo zapisal Adolf Hitler.

Rosa je nato fotografiji dala še svoj pečat, saj je na črno-belo fotografijo dodala še svetlice. Adolfu Hitlerju in njegovemu svetovalcu Wilhelmu Brucknerju je pisala še najmanj 17-krat med leti 1935 in 1938, vse dokler njej in njeni materi, ki je bila vdova, Hitlerjev osebni sekretar Martin Bormann ni zaukazal, da morata prekiniti stike.

»So ljudje, ki imajo pravi talent za tom da uničijo vsako moje veselje,« naj bi Hitler glede tega togodka menda potožil svojemu fotografu Hoffmanu ob tem dogodku, ki ga je Hoffman opisal v svoji knjigi z naslovom »Hitler je bil moj prijatelj.« V tej knjigi je objavljena tudi še ena fotografija istega Hitlerjevega »sladkega srca«. Dejal je, da je bil vesel, ko jo je lahko opazoval v Berghofu, vse dokler »nek pikolovec ni odkril, da ni bila čisto arijevskega porekla.«

Leto dni zatem, ko je Bormann ukazal Rosi in materi, da naj prekineta vse stike s Hitlerjem, se je začela druga svetovna vojna. Šest let pozneje je bilo mrtvih šest milijonov Židov. Tudi Rosa ni preživela – umrla je zaradi otroške paralize (polia) stara komaj 17 let, v bolnišnici v Münchnu leta 1943, deset let zatem, ko je srečala Hitlerja.

Zanimivo pa je, da to ni edini takšen primer stikov med Hitlerjem in Židi. Zgodovinarji so namreč v arhivih Gestapa našli pisma, ki dokazujejo, da je Adolf Hitler pred pregonom poskusil zaščititi tudi svojega nekdanjega poveljnika čete Ernsta Hessa, pod poveljstvom katerega se je Adolf Hitler v prvi svetovni vojni boril v Flandriji.

Hitlerjevega prijatelja Ernsta Hessa, z železnim križcem odlikovanega in dvakrat ranjenega heroja, ki je bil po materini želji vzgojen v protestantski veri, je že leta 1936 pred hišnimi vrati in pred družino pretepla skupina nacistov, zato se je družina za nekaj časa preselila v Južno Tirolsko, v Italijo. V Nemčijo se je moral vrniti leta 1940. Kljub Hitlerjevi zaščiti so ga na koncu poslali v koncentracijsko taborišče Milbertshoffen pri Münchnu. Sestro Berto je nacistični zločinec Adolf Eichman prav tako osebno poslal v taborišče Aushwitz. Deportirana je bila tudi Ernestova mati Elizabet, ki pa je preživela vojno. Preživel je tudi Ernst Hess, ki je po vojni delal na železnicah in umrl leta 1983 v Frankfurtu.

Vsa ta dejstva je odkrila zgodovinarka in o tem objavila članek v angleškem časniku "The Jewish Voice of Germany". V enem od »zaščitnih« pisem je Hans-Heinrich Lammers, vodja urada rajha zapisal, da »je želja firerja, da vas zaradi vašega porekla ne prizadenejo nikakršne omejitve, ki bi izvirale iz zakonskih določil. V pismu z dne 15. novembra leta 1940 je še zapisano: "predlagam vam, da to pismo, če je potrebno, tudi uporabite«. Naslovljeno je bilo na Ernsta Hessa, rojenega leta 1890 in po poklicu pravnika ter sodnika. Po nacističnem prepričanju je bil »popoln Žid«, ker je imel za prednike »prave« Žide.

Hessu ni pomagalo niti to, da je bil po veroizpovedi protestant in poročen z »arijsko« soprogo. Nepomembno je bilo tudi to, da je že v prvi svetovni vojni po pripovedovanju prič veljal za »gorečega patriota«. Hess naj bi bil v prvi svetovni vojni ranjen samo en dan pred Hitlerjem, zato je po mnenju zgodovinarjev zelo verjetno, da sta bila Hitler in Hess oskrbljena v isti bolnišnici in od tam tudi skupaj poslana proti Nemčiji.

Hess je bil za svoje podvige tudi nagrajen z železnim križcem drugega in prvega razreda ter drugimi odlikovanji, zadnjega pa je dobil celo po prihodu nacistov na oblast, leta 1934, čeprav osebno ni podpiral nacistov. Vsi ti Hessovi vojaški uspehi pa mu niso pomagali, ko so jeseni leta 1935 v Nemčiji pričeli veljati diskriminatorni »Nürenberški zakoni«, usmerjeni proti Židom.

Za zgodovinarko Susanne Mauss omenjeni primer kljub temu dokazuje, da Hitler – razen v primeru uboja Ernsta Röhma in še v nekaterih drugih primerih – za razliko od Stalina ni maral likvidacij ljudi, ki jih je osebno poznal. Hess naj bi tudi zato dobil še eno »zaščitno pismo« samega Heinricha Himmlerja, ki je podrejenemu policijskemu komisarju poslal sporočilo, v katerem je zapisal, da ga prosi, da zagotovi, da bodo Hessa »v vseh primerih pustili na miru.«

Vendar pa mu je bilo tudi to pismo maja leta 1941 odvzeto, pripadnik SS-a pa mu je ob tem dejal, da je Ernst Hess sedaj »Žid tako kot vsi ostali Židje«. Hessa so šele 20. aprila leta 1945, prav na Hitlerjev rojstni dan, osvobodili iz taborišča. Do konca življenja ni več delal kot pravnik, pač pa kot vodja okrožja železnice, upokojil pa se je leta 1955.