Vasilij Zajcev in legendarni ostrostrelci Stalingrada

Tajnik, ki je postal ostrostrelec, je dal izjemen zagon bojni morali Rdeče armade med bitko za Stalingrad.

Na božični dan leta 1942 je Radio Moskva oddajal preprosto sporočilo, namenjeno nemški 6. armadi generala Friedricha Paulusa, ki je bila obkoljena v Stalingradu. Ob zvoku tiktakajoče ure v ozadju so odmevale besede: »Vsakih sedem sekund v Rusiji umre nemški vojak. Stalingrad je množično grobišče.«

Sporočilo so ponavljali ves dan, nanašalo pa se je na bitko, ki se je začela štiri mesece pred tem in prvič resno zaustavila nemški vojaški okupacijski stroj.

Soočeni z ledenimi temperaturami pod -25 stopinj Celzija, pomanjkanjem zalog hrane in streliva ter visoko motivirano Rdečo armado, so taisti vojaki, ki so na začetku vojne tako ponosno korakali po Elizejskih poljanah v Parizu, zdaj bili tik pred popolnim zlomom.

Bitka, ki bi jim morala prinesti zmago in mnogim prinesti vozovnico za varno pot domov, se je sprevrgla v njihovo najhujšo nočno moro.

Samo mesec dni zatem, 3. februarja 1943, se je general Paulus, ki ga je Hitler le nekaj dni prej imenoval za maršala, predal. Nemški vodja je pričakoval, da bo Paulus zaradi novega naziva raje storil samomor, kot pa da bi postal prvi nemški general v sovjetskem ujetništvu.

Tako kot sama bitka, so imele tudi nemške predaje epske razsežnosti: v vojnem ujetništvu sta se znašli dve celotni nemški armadi, 22 generalov in več kot 90.000 mož, skupaj z ostanki italijanskih, madžarskih in romunskih sil.

Samo 6.000 od teh vojakov se je vrnilo v domovino.

Sovjetska zmaga pri Stalingradu je bila prelomnica v drugi svetovni vojni, hkrati pa je odražala neverjeten preporod Rdeče armade, ki ob Stalinovih čistkah in bolečih porazih na fronti celih 18 mesecev ni zmogla najti pravega odgovora na moč nemškega agresorja.

Ob sloganu »Za nas ni zemlje onkraj Volge« in neusmiljeni disciplini, ki jo je uvajala NKVD, je Rdeča armada našla nov smisel, ki se je rodil iz mešanice patriotizma, obupa in strahu.

Simbol te renesanse je bil najbolj slavljen junak Stalingrada Vasilij Zajcev. V Stalingrad je prispel 22. septembra 1942 in se po enem tednu (sedemkratni povprečni življenjski dobi novih okrepitev) znašel v grobu.

Sodeč po njegovih spominih (Zapiski ruskega ostrostrelca) so ga Nemci sredi globokega bojnega spanca vrgli v grobišče skupaj z njegovimi mrtvimi tovariši. Ko se je zbudil, je uspel priplezati iz grobnice in z granatami, ki jih je pred tem pobral s trupel, hitro pokončal dva nemška mitraljezca.

Medtem ko moramo nekatere dele spominov Zajceva seveda brati s kančkom soli, pa zagotovo ne gre dvomiti v kolektivni duh njega in ostalih braniteljev mesta, ki so z nadčloveškimi napori zasadili dvom v glave navidez nepremagljivih nasprotnikov.

Wilhelm Hoffman, vojak nemške 94. pehotne divizije, je v svojem dnevniku pisal: »Dvigala za žito ne zasedajo možje, ampak hudiči, ki jim ne pridejo do živega ne ogenj ne krogle … Kamorkoli pogledaš, povsod samo ogenj in plameni.«

»Ruski topovi in strojnice streljajo iz gorečega mesta. Fanatiki!«

Nadaljevanje članka si lahko preberete na: RUSSIA BEYOND