Sodna srhljivka v dveh dejanjih: kako so želeli disciplinirati sodnika Radonjića in njegovega pomočnika (2/2)

Ker sodnik Radonjić med sodnim postopkom v "primeru Novič" ni želel izločiti izvedenca, ki je podal točno mnenje, je odvetnik Miha Kunič, ki zastopa oškodovanko Tatjano Skubic Jamnik  zahteval njegovo izločitev, discipliniranje in prepoved opravljanja poklica zaradi njegove domnevne nestrokovnosti.

Objavljamo drugi del sodne srhljivke, ki nazorno kaže, kako daleč gredo poskusi discipliniranja sodnikov, ki v slovenskem sodnem sistemu odločajo samostojno in ne popuščajo pritiskom »od zgoraj.«

Prvi del te zgodbe si lahko preberete tukaj.

Milku Noviču, ki je bil obtožen umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika je namreč sodnik Zvjezdan Radonjić na ponovljenem sojenju izrekel oprostilno sodbo (potem ko je bil na podlagi zelo sporne sodbe najprej razglašen za krivega), ob izreku sodbe pa dejal, da bo zato, ker je sodil pošteno, deležen posledic.

Po hierarhiji višji sodniki so mu namreč podajali »nasvete«, o tem, kako naj sodi. 

Ob tem pa ne samo, da je odvetnik Kunič želel doseči izločitev in prepoved opravljanja dela izvedenca – to je storil z navajanjem dokazov, ki so bili kontradiktorni in so nasprotovali trditvam predlagatelja. 

Vendar pa tega odvetnik Kunič v svojih dveh »predlogih«, torej v »predlogu discipliniranja« in »predlogu o prepovedi opravljanja dela« ni eksplicitno navedel.

To, da so dokazi kontradiktorni in delno v nasprotju s trditvami Mihe Kuniča, bi morala pravosodna ministrica Andreja Katič torej razbrati sama, če bi seveda podrobno prebrala vse članke, na katere se je skliceval odvetnik Kunič.

Hkrati pa je odvetnik pravosodni ministrici kljub temu, da je zahtevo oprl na zelo trhle dokaze, ki so bili sami s seboj v nasprotju, predlagal, da naj se izvedencu, dr. Mitji Štularju, celo odvzame pravica do opravljanja dela sodnega izvedenca, češ da je očitno nesposoben in pristranski!

Kar je enako prepovedi opravljanja poklica oziroma popularnemu »berufsverbotu« - vsaj v domeni dela sodnega izvedenca. Bi pa seveda takšno discipliniranje predstavljalo tudi dokaz, da je dr. Štular »nestrokovnjak«, zaradi česar bi ta postopek lahko imel zanj tudi hujše posledice.

In zakaj? Zaradi dveh razlogov. Zato, ker naj bi bil dr. Mitja Štular nekako »politično« povezan z odvetnikom Hribernikom in stranko SDS ter Odborom 2014 in ker hkrati ne bi želel od podjetja Alphabet, kot lastnika podjetja Google, pridobiti podatke o tem, kje se je v času umora nahajal telefon Milka Noviča, kot je predlagal odvetnik Kunič.

Sodni izvedenec dr. Mitja Štular je namreč zatrdil, da Google podatkov o gibanju telefona dr. Mitje Noviča nima, saj je iz pogojev uporabe jasno, da takšnih podatkov brez privoljenja lastnika telefona ne sme zbirati.

Miha Kunič pa je priložil tudi nekatere članke, iz katerih pa naj bi izhajalo »ravno nasprotno in sicer, da Google zbira lokacijske podatke o vseh mobilnih napravah, ki uporabljajo operacijski sistem Android, prav tako pa zbira lokacijske podatke na aktiven in pasiven način.

Iz zaključkov članka izhaja, da Google zbira podatke tudi mimo javno objavljenih podatkov torej, da zbira podatke (zlasti na pasiven način), ko se uporabnik tega ne zaveda in ne da bi imel sploh Googlov račun.«

Vse navedeno pa ob tem po oceni Mihe Kuniča izhaja tudi iz mnenja profesorja Douglas C. Schmidta iz Univerze Vanderbilt z dne 15. avgusta leta 2018.

Profesor Douglas C. Schmidt in njegova ekipa naj bi namreč sistematično analizirali Google in objavili podatke o zbiranju vseh podatkov, ki jih Goolge zbira in na kakšen način.

Pri tem navede tudi svoje dokaze, namreč članek »Brez izhoda: Google sledi vsem uporabnikom z dne 25.8.2018« ter članek »Pametne aplikacije vedo, kje ste, in to delijo naokoli z dne 10.12.2018«, članek »Google oddaljeno spreminjal nastavitve telefonov z dne 18.9.2018« in članek »Google Data Colection, Professor Douglas C. Schmidt, Vanderbilt university, 15.8.2018.«

Gre najbrž za ta članek.

Vendar že prebiranje prvega članka med omenjenimi »dokazi« pokaže, da je odvetnik nekoliko selektivno navajal svoje »kronske dokaze.« Takole namreč piše avtor članka Matej Huš na spletni strani SloTecha:

»Nobena skrivnost ni, da Googlove storitve privzeto beležijo in Googlu pošiljajo kopico informacij o uporabniku, vključno z natančnimi in izčrpnimi lokacijskimi informacijami. V resnici pa je deljenje teh informacij praktično nemogoče izključiti, četudi se potrudimo, v 55 strani dolgem poročilu trdi Douglas C. Schmidt z Univerze Vanderbilt. Google se je na poročilo odzval z izjavo, da je hudo zavajajoče, ker da je raziskavo naročila lobistična skupina, poročilo pa je napisal izvedenec, ki v sporu med Oraclom in Googlom zastopa interesa prvega,« piše takoj na začetku kronskega dokaza, članka na spletni strani SloTech, ki ga navaja odvetnik Miha Kunič.

Pri tem je očitno, da Googlove ocene omenjenega poročila, v katerem Google opozarja na pristranskost avtorja, odvetnik - ni navedel.

Odvetnik je torej zahteval izločitev izvedenca, ki naj bi bil pristranski, svojo trditev, da Google zbira podatke neodvisno od volje posameznika, pa je oprl na analizo pristranskega lobista! 

Ne glede na to je seveda verjetno res, kot opozarja tudi članek v SloTech, da Google zbira podatke o uporabnikih aktivno in pasivno. Aktivno zbrani podatki so posledica zavestnega ravnanja uporabnikov, ki s prijavo v Googlove storitve razkrivajo določene podatke. Pri vsakem iskanju po Googlu, gledanjem posnetkov na YouTubu ali orientaciji z zemljevidom Googlu sporočamo precej.

Pasivno zbiranje pa poteka brez interakcije uporabnika, denimo s telefona Android, ko z njim ne počnemo nič. Toda tak telefon še vedno komunicira z Googlovimi strežniki. Podatke tako Google dobi s platform (Android, Chrome), aplikacij (YouTube, Maps), založniških orodij (Analytics, AdSense) in oglaševalskih orodij (AdMob, AdWords).

Na ta način Google gradi profil o uporabniku, ki je v povezavi s ciljanim oglaševanjem veliko vreden.

Vendar je tudi zbiranje teh podatkov zelo razširil šele v zadnjih letih. Kot dokazuje analiza New York Timesa, je Google pogoje uporabe svojih storitev in podatke, ki jih zbira o uporabnikih znatno razširil šele v zadnjem času.

Vsebina njegovih licenčnih pogojev se je od leta 1999 do leta 2009 povečala za več kot trikrat, do leta 2019 pa več kot šestkrat.

Pri umoru iz leta 2014 zato ni mogoče upoštevati ravnanja Googla danes oziroma leta 2018, kot naivno sklepa odvetnik Kunič.

Ne glede na to Kunič navaja vsebino člankov, v katerih je zapisano, da je Schmidt na primer ugotovil, da v značilnem dnevu Googlovega uporabnika več kot dve tretjini informacij Google zbere pasivno.

Trdi tudi, da ima Google sposobnost povezati anonimne podatke (ki nastanejo, ko nismo vpisani v storitve) z uporabniškim računom dejanskega uporabnika, za kar da ima dokaze.

Toda - Google istočasno trdi, da je to najbolj zavajajoč del študije, saj da zasebnostni (incognito) način v Chromu ne beleži nobenih informacij in ne omogoča prenosa v profil.

Google še zagotavlja, da anonimiziranih podatkov, ki se zberejo iz oglaševalskih piškotkov, ne povezuje z uporabniškimi profili.

Vsega tega pa Miha Kunič, čeprav gre za dokaze, ki jih navaja sam, pravosodni ministrici Katičevi ob zahtevi za discipliniranjem dr. Štularja - ni navedel. Nasprotno, to je očitno zamolčal, čeprav gre za zelo pomembne podatke pri presoji tega primera in tudi njegove lastne »prijave.«

Študija Schmidta naj bi sicer ugotovila, da telefon z Androidom Googlu pošlje desetkrat več informacij kot iOS Applu. To so podatki o lokaciji, predvajani glasbi, kupljenih izdelkih, aktivnosti itd. Google dobiva tudi osebne informacije uporabnikov in statistiko uporabe telefona, kar vključuje podatke o rabi aplikacij, konfiguracijo naprave, podatke o varnostnih kopijah itd.

Zanimiv je tudi podatek, da je v 24 urah na primer Android 340-krat stopil v stik z Googlovimi strežniki, pri čemer je bila tretjina podatkov lokacijska informacija. Dnevno se je preneslo 11,6 MB podatkov.

Kadar pa je uporabnik uporabljal iOS (z nameščenimi nekaterimi Googlovimi aplikacijami), Google ni dobil skoraj nobenih pasivnih informacij.

Google se menda še posebej potrudi, da sledi lokaciji uporabnika. Poleg signalov GPS-a Google zbira tudi informacije o bližnjih omrežjih Wi-Fi, ki omogočajo zelo natančno določanje lokacije.

To se dogaja tudi, če uporabnik izključi Wi-Fi na telefonu. Podatki naj bi se zbirali celo s senzorskimi podatki o zračnem pritisku na lokaciji in s pomočjo raznih aplikacij.

Razlog je seveda finančen. Pisci aplikacij s tem zaslužijo, in več dobijo, če prodajajo podatke o lokaciji uporabnikov in s tem povezane ciljane reklame.

Podjetja plačujejo od 0,5 do 2,0 centov na uporabnika na mesec za podatke, kar se hitro nabere. Podatke zbirajo tudi velikani, denimo Google in Facebook, le da jih ne prodajata naprej, temveč uporabljata za trženje dražjih ciljanih reklam.

Znanstveniki so tudi dokazali, da je mogoče s tehniko »PinMe« locirati lokacijo telefona tudi, če sta ugasnjena GPS signal in WiFi.

Toda po drugi strani Google ostaja neomajen. Na svojih straneh trdi, da podatke sporoča državnim organom le v ZDA, tujim pa preko mednarodne pravne pomoči.

Podatke sporočijo organom drugih držav tudi v nujnih primerih, da »bi preprečili smrt ali ranitev nekoga.«

Vse to je težje, kadar uporabnik nima uporabniškega računa (kot je to bilo očitno v primeru Milka Noviča) ali ne uporablja Goooglovih aplikacij.

New York Times opisuje tudi primer človeka, ki so ga policisti v Arizoni aretirali s pomočjo tehnike »geofence« - iskanja vseh telefonov blizu kraja zločina.

To tehniko naj bi v ZDA prvič uporabili leta 2016. Domnevnega storilca Jorgea Molino so najprej aretirali na podlagi njegovega signala mobilnega telefona v bližini kraja streljanja.  

Izkazalo pa se je, da človek, ki naj bi iz bele Honde streljal na kolesarja v nekem naselju sploh ni bil krivec – pravi krivec je bil partner njegove matere, ki je včasih uporabljal njegov avtomobil.

Detektivi so v tem primeru dobili od Googla podatke o štirih telefonih, ki so bili v bližini kraja zločina. Za telefon Moline se je zdelo, da je spremljal pot kolesarja – žrtve. Tudi njegov mobilni operater je zatrdil, da se je telefon Moline povezal na oddajnik, ki je v približno istem območju. In zgodovina iskanja je pokazala, da je dan po streljanju iskal novice o streljanju v kraju. Zato so ga aretirali.

V resnici pa je bil krivec Marcos Gaeta, ki se je včasih brez vozniškega dovoljenja vozil z avtom Moline in je imel tudi kriminalno preteklost.

Pri tem New York Times opozarja, da z enim samim nalogom policisti dobijo dostop do podatkov o lokaciji več sto uporabnikih mobilnih telefonov na določenem območju, znotraj zemljepisne oziroma »geo-ograje«.

Pri tem pa je celo tehnika »geofence« drugačna, kot  jo je zahteval Miha Kunič. V ZDA policisti najprej geografsko »omejijo« kraj zločina in potem v treh korakih prosijo Google, da naj jim da podatke o vseh mobilnih telefonih, ki so bili v bližini.

Policija dobi nato zgolj anonimne podatke. Šele ko točno povedo, kateri telefoni od nekaj sto ali deset »točk« so najverjetnejše povezani z morebitnimi storilci, dobijo dodatne podatke o gibanju le-teh. In ko nato točno povedo, kdo je glede na te podatke verjetni storilec – se policiji identiteta razkrije, pojasnjuje ameriška »Elektronska meja« oziroma Electronic Frontier Foundation.

Tudi v številnih organizacijah za varovanje človekovih pravic opozarjajo, da gre za zelo sporno področje in da državljani »ne bi smeli vladi dovoliti tako obširnega dostopa do naših digitalnih življenj.«

Opozarjajo tudi, da so s to tehniko v ZDA že uničili veliko življenj povsem nedolžnih ljudi, ki so bili samo blizu krajev nekega zločina.

Očitno je, da je bil v primeru Noviča postopek celo obraten kot je opisani primer v ZDA in da bi bil za Noviča, zaradi obrnjenega dokaznega bremena, če bi obramba pristala na pogoje Mihe Kuniča – bistveno slabši.

Novič je bil že a priori določen za krivca (na podlagi dvomljivih dokazov – delčkov smodnika, ki so na človeku, ki se kot znanstvenik ukvarja z brizantnimi in drugimi različnimi eksplozivi običajni) nato pa naj bi s podatki Googla dokazoval svojo nedolžnost.

Če bi policija sledila (v Evropi načeloma nedovoljeni) »ameriški praksi« in bi pravočasno zahtevala omenjene lokacijske podatke, bi v okolici ubitega Jamnika morda odkrila signale nekaj deset ali nekaj sto osumljencev, nato pa zožila krog. Kako je to videti, kaže zemljevid NY Timesa, ki v primeru iskanja storilcev, na primer bombnih napadov, pokaže tudi nekaj sto »točk«.

Iz tega kroga bi morda Novič že takoj izpadel, toda v tem primeru bi moral on dokazovati »negativno dejstvo«, torej da ni bil na določeni lokaciji. Kar je seveda bistveno težje ali nemogoče.

In le kdo bi, pri zdravem razumu, če ni imel Google računa, svojo usodo prepustil temu, kako je Google prebral nek podatek o »lokalnem zračnem pritisku v Ljubljani« ali moči neke bližnje WiFi točke in na tej podlagi določil približno lokacijo telefona? Kot kaže primer Moline v ZDA, se lahko zmoti tudi Google.

Kajti takšna določitev lokacije očitno ni enako natančna, kot s pomočjo GPS signala. Novič bi bil lahko tako le »virtualno prestavljen« v bližino kraja zločina. Ker se je njegov mobilni telefon pač priključil na nek »stolp« ali oddajnik. Od tega pa je bila odvisna usoda in predvsem - svoboda Milka Noviča.

Ni nenavadno, da obramba na tako tvegani podlagi niti ni poskusila zahtevati izvedbe tega dokaza, ki bi lahko njihovega klienta stal 25 ali 30 let življenja.

Za tožilstvo, ki bi moralo vse dokaze zbrati že do obtožnice, pa seveda prav tako ne bi bilo prav in ne bi bilo zakonito, da bi lahko še naknadno, že med postopkom zbiralo neke »anonimizirane« podatke in morda celo širilo obtožnico.

In na koncu pridemo še do glavne dileme – kako lahko nekdo od Googla, ki trdi, da podatkov sploh ne zbira in da jih vedno anonimizira, zahteva te iste lokacijske podatke, za katere uporabnik sploh ni dal dovoljenja, da jih o njem zbirajo? In zakaj bi jih Google dal – in tvegal celo milijonske tožbe?

Celo če jih Google ima in jih zbira za lastne, komercialne potrebe, je veliko vprašanje, če jih lahko z dovolj veliko stopnjo gotovostjo poveže z nekim telefonom (pa še to za 5 let v preteklosti!), predvsem pa ni jasno, kako je mogoče v kazenskem in ne nekem policijskem postopku kot zakonit uporabiti podatek – ki je bil že sam po sebi pridobljen očitno nezakonito in brez dovoljenja lastnika telefona?

To je seveda absurd nad absurdi.

Ker pa sodnik Radonjić torej ni želel izločiti izvedenca, ki je podal očitno točno mnenje, je odvetnik Miha Kunič na podlagi mnenja lobista, ki je bil celo »sovražna priča« podjetja Oracle v tožbi zoper Google zahteval še prepoved opravljanja poklica za tega istega sodnega izvedenca in še povrhu »disciplinski postopek« zoper njega.

Istočasno pa je ob navajanju svojih trditev pravosodni ministrici odvetnik Miha Kunič v samem svojem predlogu (ne pa v prilogah, ki so bile priložene) prikril, da sam Google trdi, da mnenje Schmidta, na katerega se Kunič kot na enega od »kronskih dokazov« sklicuje ob utemeljevanju zahteve po dostopu do Googlovih podatkov - sploh ni relevantno in da je »polno zavajanj.«

Povedano preprosto: odvetnik oškodovanke je na podlagi zavajajočega mnenja nekega lobista iz ZDA zahteval prepoved opravljanja dela za slovenskega strokovnjaka, ki je podal povsem točno mnenje.

Ni ga samo poskusil izločiti iz postopka – ne, želel ga je celo »spraviti na cesto«, ga prikazati kot analfabeta, šarlatana in mu odvzeti vir preživljanja.

Odvetnik Miha Kunič se s trditvami, da je bil njegov postopek enak "pritisku" na sodišče ne strinja. Na naša vprašanja nam je poslal zelo dolg odgovor, ki ga bomo objavili v nadaljevanju te zgodbe.

Izpostavljamo pa del, v katerem Miha Kunič navaja razloge, zakaj je bilo njegovo ravnanje pravilno.

"Skladno s področnim zakonom je narava našega predloga za uvedbo disciplinskega postopka le pobuda ministrici, da se njene strokovne službe s takšnim predlogom seznanijo in da lahko – če se tako odločijo – zoper dr. Mitjo Štularja sprožijo ustrezen disciplinski postopek, seveda po pravnomočno zaključenem sodnem postopku, tekom katerega je sodni izvedenec podal strokovno mnenje.

Glede na to, da mora Okrožni sodnik g. Radonjić, skladno z načelom »iura novit curia« določila ZSICT poznati, je jasno, da se disciplinski postopek zoper dr. Mitjo Štularja ne more pričeti vse do pravnomočno zaključene zadeve zoper dr. Noviča in glede na to, da lahko v imenu ga. Tatjane Skubic Jamnik le podam predlog oz. pobudo ministrici, da zoper sodnega izvedenca sproži ustrezen disciplinski postopek, se sprašujem, kako bi to pojmovno lahko vplivalo na nepristranskost okrožnega sodnika Radonjića pri sojenju v zadevi »Novič«? ...

Da je očitek o pritiskih povsem sprevržen, izhaja tudi iz dejstva, da sem predlog za izločitev dr. Mitje Štularja podal preden je ta dostavil izvedensko sodno mnenje v zadevi Novič, saj sem predlog za izločitev podal dne 11.2.2019, medtem ko je sodni izvedenec dr. Štular  mnenje podal šele dne 20.2.2019. Predlog za izločitev dr. Štularja sem tako podal preden je ta pripravil mnenje in tako bi lahko sodnik Radonjić o njegovi izločitvi odločil še preden je prejel mnenje dr. Štularja! Predlog za izločitev tako ni bil podan zaradi nestrinjanja z izvedenskim mnenjem dr. Štularja, temveč zaradi njegove objektivne nepristranskosti, kot je bilo to jasno navedeno!  

Dodatno pa velja poudariti, da je tudi skrajno nenavadno, da naj bi z argumentiranjem, zakaj je delo sodnega izvedenca neustrezno oz. zakaj je njegovo mnenje pristransko, nedovoljeno pritiskal ali celo vplival na delo sodnika. Torej, ali je uporaba pravnega sredstva ali pobude ob nekem sodnem postopku, nedovoljen pritisk na sodišče in posameznega sodnika? Sklepna misel, da naj bi z uveljavljanjem nekega predloga zoper sodnega izvedenca sploh lahko pritiskal na sodišče, je v nasprotju s ciljem Ustave RS in določili Zakona o odvetništvu!," opozarja Miha Kunič.

Res je, da je Miha Kunič imel pravico, da svoj predlog poda. Toda prav tako je tudi res, da sta sodnik in sodni izvedenec takšen predlog lahko občutila kot pritisk na svojo presojo.  

Njegovo desno roko, »pomočnika sodniku« kot pravi sam Mitja Kunič, je odvetnik soproge pokojnega Jamnika želel odstraniti iz postopka in to z intervencijo s strani pravosodne ministrice same.

Pri tem se ministrstvo - za zdaj - na predlog Miha Kuniča ni odzvalo.

Kot pojasnjuje odvetnik Kunič, se "ministrica Katičeva se ne naš predlog ni odzvala, temveč smo prejeli obvestilo ministrstva, da skladno s 34. členom ZSICT aktivnosti zoper sodnega izvedenca (še) ne bodo izvajali – saj zadeva še ni pravnomočno razsojena."

Toda dejstvo je, da tudi če ministrica pristojnost "discipliniranja izvedenca" ima in njena odločitev celo ne bi mogla ogroziti mnenja sodnega izvedenca v postopku, ki še poteka, gre vendarle za drastičen predlog, ki ne zahteva zgolj izločitev sodnega izvedenca iz posameznega postopka, pač pa njegovo "discipliniranje", in da se mu strokovno delo izvednca zaradi domnevne "nestrokovnosti" onemogoči v popolnosti.

In to na podlagi dokazov, ki očitno ne držijo, kajti, čeprav se Miha Kunič sklicuje na analizo delovanja Googla, sam Google trdi, da ta analiza ni utemeljena in je celo polna zavajanj. 

Od sodnega izvedenca pa je bilo v veliki meri odvisno tudi, kako se bo izteklo sojenje Milku Noviću.

V vsaki pravni državi bi lahko pričakovali, da bi sodni svet obsodil vse poskuse pritiskov na sodnike. To pa se v primeru Radonjič ni zgodilo.

Posredno je bil obsojen sam pogumni sodnik, ki ni obsodil nedolžnega človeka in je razkril pritiske nase. 

In na koncu je najbolj žalostno predvsem to, kako zelo se je ob usodi človeka razdelila slovenska javnost. Namesto da bi se presojala samo dejstva, zapisi in poročila medijev in tudi sami sodni dokumenti (npr. Kuničev »disciplinski predlog«) dokazujejo, da je pomembneje, če je nekdo »naš« ali »njihov«, ne pa, za kaj v resnici gre.

Noviča se tako v Sloveniji ocenjuje predvsem skozi strankarska očala, kjer »levi« mediji navijajo, da je Novič zagotovo kriv, »desni« mediji in blogerji pa ga branijo, da ni.

Prej kot za dejstva v primeru Novič je bila javnost namreč obveščena o njegovi domnevni politični »pripadnosti« (SDS) in zdi se, da se samo okoli tega ves primer tudi vrti.

Kar je grozljivo in nedopustno.

Tudi za tiste, ki ne delimo političnih pogledov SDS-a bi moralo biti takšno ravnanje nesprejemljivo.

V primeru, kjer so se okoli Noviča obračali tako veliki denarji, varili litri strupenih substanc, proizvajali eksplozivi in eksperimentiralo z napravami za njihovo zaznavanje, kjer so se sekale silnice izraelsko-arabskih sporov in interesi ljudi v ozadju - je res neverjetno, da je obtožba na koncu padla na Milka Noviča in nekakšen njegov »osebni« motiv, ki naj bi izbruhnil na plano šele dolga leta potem, ko je bil že odpuščen.

Slovenski pravniki so pogosto citirali dr. Ljuba Bavcona, ki jih je učil, da je bolje, da se sto krivih izogne kazni, kot da se obsodi enega samega nedolžnega.

Primer Novič pa žal kaže, da so si mnogi slabo zapomnili to njegovo lekcijo (ki jo je tudi sam že malce pozabil) in da očitno danes raje obsodijo tudi sto ali več nedolžnih, kot da bi obsodili tudi enega samega krivega.

Torej poiskali in obsodili pravega storilca tega grozljivega zločina.

In namesto da bi tožilstvo izven razumnega dvoma dokazalo, da je Milko Novič kriv, je zato, v tem slovenskem absurdnem, kafkovskem sistemu, ki ga pooseblja tožilka Blanka Žgajnar, Milko Novič moral – dokazovati svojo nedolžnost.

Res brutalno in krivično.

Narobe svet.

JUTRI: Odgovori odvetnika Mihe Kuniča in Sodnega sveta o »primeru Novič« za Insajder.com

Celoten dokument (Predlog za uvedbo disciplinskega postopka in predlog za odvzem pravice opravljanje dela sodnega izvedenca dr. Mitje Štularja) si lahko preberete v povezavi spodaj.

predlog_discipliniranjamk.pdf

predlog_discipliniranjamk.pdf