Ekskluzivno, sodna srhljivka v dveh dejanjih: kako so želeli disciplinirati sodnika Radonjića in njegovega pomočnika (1/2)

Sodni svet je ob svoji nedavni obravnavi primera Milka Noviča zelo na hitro sklenil, da na sodnika Zvjezdana Radonjića niso bili izvajani nikakršni pritiski in da gre zgolj za »subjektivno dojemanje« sodnika.

Vendar pa pisni dokazi kažejo, da so bili pritiski na sodnika Radonjića in njegovega pomočnika hudi in sistematični.

Ker sodnik Radonjić ni želel izločiti izvedenca, ki je podal točno mnenje, je odvetnik Miha Kunič zahteval njegovo izločitev in razglasitev za »nestrokovnjaka«, kar bi lahko vodilo celo v prepoved opravljanja poklica.

Ob tem je na podlagi mnenja neverodostojnega lobista navajal netočne podatke o pridobivanju podatkov s strani Googla, ki jih je izpodbijal sam Google, nato pa sredi postopka in pred sodbo zahteval še prepoved opravljanja poklica za tega istega sodnega izvedenca in »disciplinski postopek« zoper njega - in to s strani druge, izvršilne veje oblasti.

Zahteval je intervencijo pravosodne ministrice, ki bi se morala vmešati v sojenje in »narediti red.«

Za Sodni svet pa to ni bil nikakršen pritisk, ampak nekaj povsem običajnega …

Objavljamo prvi del sodne srhljivke, ki nazorno kaže, kako daleč gredo poskusi discipliniranja sodnikov, ki v slovenskem sodnem sistemu odločajo samostojno in ne popuščajo pritiskom »od zgoraj.«

In za katere, kot kaže usoda sodnika Zvjezdana Radonjića, v tem sistemu očitno ni mesta.

Milku Noviču, ki je bil obtožen umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika je namreč sodnik Zvjezdan Radonjić na ponovljenem sojenju izrekel oprostilno sodbo, ob izreku sodbe pa dejal, da bo zato, ker je sodil pošteno, deležen posledic.

Govoril je tudi o pritiskih nanj, ki so se vršili v času sojenja in ki segajo v sam vrh pravosodja.

»Ves čas tega sojenja, ki traja štiri mesece, se me je poskušalo disciplinirati in diskreditirati na različne načine,« je zapisal v pisnem odgovoru predsedniku sodišča sredi aprila letos.

V tem dopisu sodnik navaja tudi konkretne okoliščine, ki naj bi predstavljale poseg v njegovo neodvisnost. Da je sodil prav, so mu priznali tudi številni pravni strokovnjaki, na primer Matevž Krivic.

Vendar pa je sodnikova opozorila in dokaze Sodni svet odpravil zelo na hitro in s pavšalnimi ugotovitvami.

»Sodni svet ugotavlja, da okoliščin in ravnanja, ki jih navaja sodnik kot obliko nedovoljenega pritiska, ni mogoče obravnavati kot poseg v njegovo neodvisnost, temveč gre za procesna ravnanja in ukrepe, ki ne predstavljajo nedovoljenega pritiska na sodnika pri sojenju (zahteva za izločitev, ovadba, obnašanje strank na glavni obravnavi),« je lakonično sklenil Sodni svet.

Toda to očitno ni res. Ne le, da Sodni svet očitno ni z vso resnostjo obravnaval stališč in izjav, ki jih je s strani sodnikov višjih instanc moral dolgo časa poslušati sodnik Radonjić in očitno objektivno predstavljajo pritisk na sodnika, Sodni svet očitno ni resno ocenil niti nekaterih drugih ravnanj, ki kažejo, da je v tem razvpitem primeru prišlo ne samo do pritiska na sodnika Zvjezdana Radonjića, pač pa tudi na druge udeležence postopka, ki pa so objektivno gledano predstavljali jasen pritisk na presojo sodišča.

Sodni svet je prvič očitno zanemaril, da imamo v Sloveniji sistem večstopenjskega sojenja in da šele takšen zagotavlja neodvisnost sodstva le, če so sodniki res – neodvisni.

Kadar sodniki iz višjih instanc pritiskajo na sodnika nižje instance, mu solijo pamet o tem kako naj sodi, ga opozarjajo – vse to se je dogajalo Radonjiću in ne samo njemu – potem gre za očiten in nedovoljen pritisk.

Tako se sodi v diktaturah in ne v državah, ki veljajo za pravne.

Kako naj višja instanca neodvisno presodi ravnanje nižje sodne instance – če je že od vsega začetka aktivno »vključena« v sojenje in ga povsem vsebinsko, z jasnim sugeriranjem o krivdi ali nedolžnosti strank oziroma v tem primeru obtoženega Milka Noviča usmerja tudi na prvi stopnji?

Vsak, ki je deležen takšne farse »sojenja«, dejansko nima zagotovljene pravice do res neodvisnega, nepristranskega sodnika, ki naj presodi o njegovi krivdi ali nedolžnosti. Kar je jasna kršitev številnih mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Slovenijo.

To bi Sodni svet, če bi bil vreden svojega imena, seveda moral ugotoviti. Da ni, ni presenetljivo, kajti pravosodje je v Sloveniji očitno eden od največjih problemov v državi. Riba pa smrdi pri glavi.

Tu pa so tudi povsem konkretni, dodatni pritiski. Tako je, na primer, odvetnik Miha Kunič takratni ministrici za pravosodje Andreji Katič 27. marca letos poslal dopis v imenu Tatjane Skubic Jamnik.

Poslal ji je namreč »predlog za uvedbo disciplinskega postopka in predlog za odvzem pravice do opravljanja sodnega izvedenca dr. Mitje Štularja.«

Ta predlog je zanimiv iz vrste razlogov. Prvič zato, ker je bil podan sredi postopka, ko je sodni izvedenec že podal svoje pisno in ustno mnenje. Gre torej za poskus diskreditacije sodnega izvedenca, ki je, kot ugotavlja tudi sam odvetnik Kunič, pomemben »pomočnik sodnika«.

Izvedensko mnenje v takih primerih pogosto odloči o usodi obdolženega in poskus kompromitacije izvedenca je ciljal prav na to.

Ob tem pa ne samo, da je odvetnik Kunič želel kompromitirati izvedenca – to je storil z navajanjem dokazov, v katerih je prikril pomembne podatke, ki bi njegove navedbe izpodbili, hkrati pa je od pravosodne ministrice zahteval, da se izvedencu, dr. Mitji Štularju celo odvzame pravica do opravljanja dela sodnega izvedenca, češ da je nesposoben in pristranski!

Kar je enako prepovedi opravljanja poklica oziroma popularnemu »berufsverbotu.«

In zakaj? Zaradi dveh razlogov. Zato, ker naj bi bil dr. Mitja Štular nekako »politično« povezan z odvetnikom Hribernikom in stranko SDS ter Odborom 2014 in ker hkrati ne bi želel od podjetja Alphabet kot lastnika podjetja Google pridobiti podatke o tem, kje se je v času umora nahajal telefon Milka Noviča, kot je predlagal odvetnik Kunič.

Politično komponento svoje zahteve je odvetnik Kunič dokazoval predvsem z navajanjem udeležbe obeh na javnih dogodkih. Odvetnik Kunič tako navaja, da sta »dr. Mitja Štular in odv. Janez Hribernik ustanovitelja gibanja (društva) Glasno!« in da to gibanje podpira stranka SDS – na listi katere je obtoženi Novič »kandidiral za župana občine Sežana.«

Ob tem naj bi se tudi člani Odbora 2014 stalno udeleževali obravnav v primeru Novič ter mu izražalo podporo. Ker so sodni izvedenci pomočniki sodnikov, za sodnike pa velja, da ne smejo biti »člani političnih strank« odvetnik Kunič iz tega izpelje sklep, da sodni izvedenec ni nepristranski. Res presenetljivo.

»Dr. Mitja Štular je politično aktiven človek, ki mnogokrat odgovarja na razne politične teme (glej prispevke na Nova tv), je član civilnih iniciativ, hkrati pa javno podpre Janeza Janšo, predsednika SDS, na listi katere je obdolženi dr. Milko Novič kandidiral na lokalnih volitvah.

Seveda pa ne smemo pozabiti, da so na glavnih obravnavah stalno prisotni člani gibanja Odbor 2014 (katerega javni podpornik je tudi odv. Jože Hribernik), ki podpirajo obdolženega dr. Milka Noviča, člani tega gibanja pa so podpirali tudi g. Janeza Janšo (predsednika SDS) v znanem sodnem postopku.

Torej zagovornik obdolženega odv. Jože Hribernik je soustanovitelj civilnega društva skupaj s sodnim izvedencem dr. Mitjo Štularjem, to društvo ima pa podporo politične stranke na listi, katere je obdolženi kandidiral na lokalnih volitvah. Prav tako pa je jasno, da je Odbor 2014, predstavniki katerih so stalno navzoči na glavnih obravnavah podpiral tudi predsednika SDS Janeza Janšo v času njegovega procesa pred sodiščem v Ljubljani in dr. Mitja Štular je glavni govorec na prireditvi v podporo Majniški deklaraciji 2014 pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani,« navaja v svojem »predlogu« odvetnik Kunič.

Nato sledi še Kuničev »brilijanten« sklep.

»Glede na to, da sodnik ne sme biti član politične stranke, je jasno, da tudi sodni izvedenec nikakor ne bi smel biti član politične stranke in/ali se aktivno politično udejstvovati. Sodna veja oblasti mora biti neodvisna od izvršilne veje oblasti. Ravno zaradi tega mora biti jasno začrtana ločnica med ravnanji v izvršilni veji oblasti, kamor sodi zlasti politično udejstvovanje, ki pa nikakor ne more sovpadati s sodno vejo oblasti. Kako naj sodna veja oblasti nadzoruje izvršilno vejo oblasti, če bi sodniki bili člani političnih strank in torej soustvarjali politiko. Prav tako pa se sodniški pomočniki nikakor ne smejo politično udejstvovati, saj tako objektivno gledano ne morejo pomagati sodnikom pri izvrševanju sodniške funkcije. Sodelovanje zagovornika in sodnega izvedenca v ustanavljanju gibanj z jasnim političnim ciljem, podpora temu društvu s strani politične stranke, na listi katere je obdolženi kandidiral na lokalnih volitvah in podpora iste politične stranke dr. Mitji Štularju in podpora njegovemu političnemu udejstvovanju in njegova podpora isti stranki na javnih shodih so okoliščine, ki nedvomno objektivno zbujajo dvom v nepristranskost sodnega izvedenca dr. Mitje Štularja,« zatrdi v svojem dopisu ministrici Katičevi odvetnik Miha Kunič, ki je tudi podal predlog za izločitev dr. Mitje Štularja.

Tega pa je okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić – upravičeno zavrgel.

Kunič za dr. Mitjo Štularja celo zatrdi, da ni le politično aktiven, temveč je »tudi soustanovitelj družbenopolitičnega društva GlasNO!« skupaj »z zagovornikom obdolženega« in da je zato »jasno, da nikdar več ne bi smel sodelovati v kakršnem koli sodnem postopku, saj je politik oz. politični aktivist« ter kot »takšen nikdar ne sme biti del sodne veje oblasti.«

»Če so sodniki ali njihovi strokovni pomočniki politično aktivni to pomeni, da se udejstvujejo v izvršilni veji oblasti in je tako logično nikakor ne morejo več nadzirati. Ravno zaradi tega je dr. Mitja Štular (upoštevaje, da v konkretnem primeru ni javil strankam postopka njegovih povezav z zagovornikom obdolženega) potrebno uvesti disciplinski postopek, hkrati pa mu prepovedati delo sodnega izvedenca,« sklepa Miha Kunič.

Težava Kuničevega sklepanja je seveda v tem, ker najprej izenači sodnike in sodne izvedence, nato pa prepoved članstva sodnikov v strankah razširi še na »politično udejstvovanje.«

In kot da to ne bi bilo dovolj, v »politično udejstvovanje« prišteje še očitno civilnodružbeno udejstvovanje, ki ga odvetnik s »samoupravnim«, socialističnim besednjakom opredeli celo kot »družbenopolitično«, naslika zgolj v političnih barvah ter izenači z – čistim strankarstvom.

Kar je seveda netočno in neverodostojno.

S takšnim arbitrarnim širjenjem zakonsko striktno zelo omejeno določenih prepovedi (na članstvo sodnikov v strankah) na povsem nove kategorije oseb (izvedencev) in dodatna, po oceni odvetnika »politično sporna« dejanja je seveda mogoče kogarkoli, ki se je kadarkoli udeležil kakšnega javnega dogodka, ki je bil član društva ali govorec na neki prireditvi, izločiti iz postopkov kot »pristranskega.«

In očitno je, da je sklepanje Mihe Kuniča na tej točki povsem neutemeljeno. Sodelovanje dveh oseb na nekem dogodku, ki ga podpira tudi neka stranka ni mogoče izenačiti z članstvom v stranki, enako velja za primer članstva v neki civilnodružbeni organizaciji.

Dr. Mitji Štularju se je doslej očitalo marsikaj in njegovo delo verjetno ni brez napak. Na javni radioteleviziji je, na primer, Štular kot začasni predsednik programskega sveta s pomočjo vodstva javnega zavoda in samovoljnim razumevanjem poslovnika in prava, kar je nazadnje ugotovilo tudi ljubljansko Delovno in socialno sodišče, dosegel, da Nataša Pirc Musar, danes odvetnica, ni nastopila mandata generalne direktorice javnega zavoda.

Toda to in tudi njegovi pogledi na stanje v Sloveniji ali celo na primer Patria seveda ne bi smeli biti razlogi za izločitev iz sodnega postopka, kjer je podajal svoje mnenje kot dobro podkovan strokovnjak.

In še nekaj – več kot absurdno je, da je Miha Kunič, ki vztraja pri neodvisnosti sodne oblasti od »politike«, svojo prošnjo zaradi nujne intervencije in drastičen poseg v sodno vejo oblasti ter izločitev in odvzem pravice za opravljanje dela sodnega izvedenca podal izvršilni oblasti, konkretno pravosodni ministrici, političarki iz stranke, ki je na drugem političnem polu, kot obtoženi Novič!

Toda političen razlog je samo eden od dveh, na podlagi katerih je Miha Kunič utemeljil svoj sklep. Drugi je nekoliko bolj »tehničen« in na prvi pogled »učen« - toda znova z velikimi pomanjkljivostmi.

Dr. Milko Novič je namreč stalno zatrjeval, da je bil kritičnega večera v kritičnem trenutku doma, skupaj s svojim mobitelom. Vrhovno sodišče RS je odločilo, da je potrebno v ponovnem sojenju imenovati sodnega izvedenca telekomunikacijske stroke.

Naloga sodnega izvedenca dr. Mitje Štularja naj bi bila izvedba meritev signala v stanovanju dr. Milka Noviča, kot tudi podajanje mnenja o tem, ali ima Google podatke o lokaciji mobilnega aparata obdolženega.

Odvetnik Kunič je zato sodniku Radonjiću predlagal, da naj od družbe Alphabet oz. podjetja Google pridobi podatke o tem, kje se je nahajal mobilni aparat dr. Milka Noviča v kritičnem trenutku streljanja.

Da naj jim torej posreduje »lokacijske podatke.«

Okrožni sodnik Zvjezdan Radonjič je nato »na začudenje tožilstva in pooblaščenca« povprašal slovenskega izvedenca dr. Mitjo Štularja o tem ali družba Alphabet oz. Google sploh razpolaga s temi podatki, »ne da bi povprašal družbo Google o tem, ali ima podatke o lokaciji mobilnega aparata dr. Noviča.«

Izvedba tega dokaza bi po oceni Mitje Kuniča seveda lahko potrdila zagovor dr. Milka Noviča, »da je bil njegov aparat z njim stalno doma ali pa bi ga dodatno povezal z mestom streljanja na dr. Janka Jamnika.«

To vprašanje pa je po oceni Mihe Kuniča lahko bistveno za odločanje o tem, ali je dr. Novič kriv. Obramba je temu dokaznemu predlogu nasprotovala.

Miha Kunič je konkretno zahteval, da »okrožno sodišče v Ljubljani naredi poizvedbo pri Alphabet inc. Googleplex. Mountain View. California. ZDA (družba, ki upravlja Google) o tem, kje se je nahajal telefonski aparat obdolženega dr. Noviča model HTC Desire 601« z določeno številko (IMEI in GSM) »dne 16.12.2014 od 17h (časovni pas RS) do 23.59h (časovni pas RS).«

Dr. Mitja Štular pa je v točki XII.3 svojega strokovnega, izvedeniškega mnenja navedel, »da podatki o lokaciji mobilnega telefona obdolženca v podatkih Alphabet/Google niso na voljo,« pri čemer je utemeljil svoje vedenje »zgolj na podatkih iz splošnih pogojev družbe Alphabet oz. Google« in dejstva, da naj bi Google v pogojih navedel, da ta ne zbira podatkov, če uporabnik nima Googlovega računa in na podatkih o stanju mobilnega aparata dr. Noviča.

V nasprotju s tem pa je Miha Kunič sodišču predložil tudi nekatere članke, iz katerih pa naj bi izhajalo »ravno nasprotno in sicer, da Google zbira lokacijske podatke o vseh mobilnih napravah, ki uporabljajo operacijski sistem Android, prav tako pa zbira lokacijske podatke na aktiven in pasiven način. Iz zaključkov članka izhaja, da Google zbira podatke tudi mimo javno objavljenih podatkov torej, da zbira podatke (zlasti na pasiven način), ko se uporabnik tega ne zaveda in ne da bi imel sploh Googlov račun. Vsakdo namreč lahko s svojim mobilnim aparatom klikne na kakršnokoli aplikacijo, ki jo uporablja Google ali je povezana z Googlom in tedaj se hkrati zabeleži, da je bila ta aplikacija uporabljena, kakor tudi, da zbere lokacijski podatek o aparatu, ki je dostopil do te aplikacije. Da je temu tako izhaja iz dejstva, da celo za sistem battery saving - obstaja članek, da je lahko Google vsem uporabnikom sistema Android na svetu predrugačil to funkcijo - kar pomeni, da lahko Google na daleč - po lastni presoji - spreminja in seveda hkrati spremlja nastavitve in lokacijske vseh aparatov, ki uporabljajo ta operacijski sistem,« navaja Miha Kunič.

Vse navedeno pa ob tem po oceni Mihe Kuniča izhaja tudi iz mnenja profesorja Douglasa C. Schmidta iz Univerze Vanderbilt z dne 15. avgusta leta 2018. Profesor Douglas C. Schmidt in njegova ekipa naj bi namreč sistematično analizirali Google in objavili podatke o zbiranju vseh podatkov, ki jih Goolge zbira in na kakšen način.

»Seveda pa tudi ta profesor ne more vedeti kaj vse Google zbira in ali ima, zlasti pa je tako nemogoče kategorično dejati, da Google nima podatkov o lokaciji aparata g. Milka Noviča v kritičnem času oz. bi moral izvedenec vsaj narediti o tem, kakšno empirično raziskavo - ne pa da se zanaša na neke splošne pogoje poslovanja Googla, ki je bil s strani EU komisije že večkrat kaznovan zaradi kršitve protimonopolne zakonodaje - in tudi lokacijski podatki so bili tisti, ki so dajali Googlu dodatno monopolno prednost, ki je bila predmet presoje komisije EU.

Iz navedenega torej izhaja, da dr. Mitja Štular sploh ne more vedeti, katere lokacijske podatke družba Alphabet/Google shranjuje, saj tam ni bil nikdar zaposlen, nima dostopov do zaupnih podatkov družbe Goolge in očitno o tem niti nima ustreznega znanja! Da je temu tako izhaja iz dejstva, da tam ni bil nikdar zaposlen, ni imel dostopa do njihovih podatkovnih baz, kar pa je tudi ključno, očino niti ni prebral strokovnih člankov na temo, katere podatke Google zbira, na kakšen način, kje in kako so ti posredovani Googlu. Profesor Douglas C. Schmidt (njegova bibliografija obsega kar 137 tiskanih strani) pa je v članku 'Google Data Collection' jasno navedel, da Google lokacijske podatke o imetnikih android mobitelov (kakršnega je imel dr. Novič), četudi so izključeni mobilni podatki in da Google pridobiva podatke tudi brez Googlovega računa in sicer tako na aktiven, kot pasiven način«, sklepa Miha Kunič, ki Google sicer vztrajno piše »google« in ne Google.

Svoje mnenje i tem sodnem postopku lahko podate tudi v anketi.

JUTRI: Sodna srhljivka v dveh dejanjih: kako so želeli disciplinirati sodnika Radonjića in njegovega pomočnika (2/2)