Čakajoč na samokritiko: predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča čaka na »pojasnila« sodnika Radonjića o pritiskih

Sodnik Zvjezdan Radonjić je v torek v uvodu obrazložitve sodbe, s katero je Milka Noviča oprostil obtožbe umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, naredil nekaj precej šokantnega: pogumno je opozoril tudi na hude pritiske, ki da jih je bil deležen. Pri tem je sodnik skoraj polovico obrazložitve sodbe namenil opozarjanju na pritiske.

Že takoj po prvih narokih so se namreč po njegovih besedah začeli pritiski na predsednika okrožnega sodišča Pogačnika, naj ga disciplinira, češ da naj začne soditi, kot je treba. Deležen je bil tudi predlogov za izločitev, izmišljotin v medijih in brskanja po njegovem življenju, je dejal. Sporočilo vseh teh pritiskov je bilo po njegovih besedah jasno: to je, da kot sodnik ne sme soditi pošteno.

Kdo je v ozadju vsega tega, ne ve, je pa prepričan, da odločitve segajo v same vrhove pravosodja ter da bo že čez mesec dni v suspenzu, ker je želel soditi pošteno.

Na vse to se je odzval predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, ki je dejal, da je sodnika Zvjezdana Radonjića zaprosil za pojasnila glede navedb o pritiskih pri sojenju Milku Noviču. Šele po tem bo lahko presodil, ali je prišlo do nedovoljenega posega v sodnikovo neodvisnost. Nanj pa niso pritiskali, je pojasnil v izjavi za medije.

To pa z drugimi besedami pomeni, da je sodnika Radonjića želel postaviti na laž. Ni namreč mogoče, da bi bilo istočasno res to, da se je na Pogačnika pritiskalo (kot trdi Radonjić) in da se ni pritiskalo (kot govori Pogačnik). Nekdo torej laže. Ali si je Radonjić izmislil pritiske, ali pa Pogačnik laže, da nanj niso pritiskali.

Pogačnik sedaj trdi, da je celo od predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča sam prejel zaprosilo, da navedbe preveri in ga o ugotovitvah obvesti. Če bi se izkazalo, da sodnikove navedbe držijo, bi to po navedbah vrhovnega sodišča terjalo ustrezno reakcijo, ker so pritiski na sodnike nedopustni.

Pojasnila, ki jih Pogačnik torej zahteva, niso toliko pojasnila, kot pa zahteva po Radonjićevi samokritiki. Od tu naprej pa je že jasno, kam zadeva vodi. Radonjićeve besede bi se lahko že kmalu spremenile v dejstva, saj bi ga že čez kakšen dan Pogačnik lahko obtožil izrekanja neresnic (o pritiskih nanj), s tem pa škodovanju sodniškim vrstam in tako naprej ...

Pogačnik je namreč zase zagotovil, da »nihče v tej državi nanj v tej zadevi ni pritiskal.« Morda, toda kaj je pritisk?

Morda se je kdo z njim samo pogovarjal in mu sugeriral, kako bi bilo potrebno končati sodbo Noviču?  

Pogačnik je na novinarski konferenci celo izpostavil, da je pošteno sojenje eden osnovnih postulatov delovanja vsakega sodnika in zaradi takšnega ravnanja ne more biti podvržen nikakršnim ukrepom. »Bojazen, da bi bil katerikoli sodnik zaradi odločitve v konkretnem kazenskem postopku kakorkoli sankcioniran, je popolnoma odveč,« je zagotovil.

Morda, toda, ali bi nas res presenetilo, če bi Pogačnik že jutri ugotovil, da Radonjićeve besede ne držijo in da ga je zato treba sankcionirati? Potem bi se Radonjićeve besede preroško izpolnile. Hkrati pa bi lahko bilo res, da so pritiski bili in jih Pogačnik preprosto, prav zaradi zaščite tistih, ki so pritiskali in so v navezavi s Pogačnikom - ne želi javno priznati in storilce izpostaviti.

V zvezi z navedbami razpravljajočega sodnika Radonjića, da je bil Pogačnik deležen pritiskov tudi s strani Specializiranega državnega tožilstva (SDT), je dejal, da se je z zahtevami SDT v tem primeru srečal dvakrat. Prvič je tožilka SDT Blanka Žgajnar vložila zahtevo za izločitev Radonjića. Slednjo je zavrnil, ker je po poslušanju vseh posnetkov glavnih obravnav ocenil, da videz pristranskosti pri sodniku ni bil okrnjen.

Drugič pa mu je vodja SDT Harij Furlan v pisnem dopisu potožil »o določenih neprimernih ravnanjih sodnika«, v katerih naj bi sam zaznal elemente kršitev sodniške etike in disciplinske kršitve.

Ker je Pogačnikovo načelo, naj se zadeve rešujejo znotraj samega postopka, se bo o tem, kaj bo naredil s Furlanovim dopisom, odločil, ko bo postopek zaključen, je dejal. Enako bo ravnal s predlogom Radonjića, da naj zoper odvetnika Kuniča zaradi nedostojnega izražanja sproži postopek pri Odvetniški zbornici Slovenije.

Vendar pa zgolj z besedami, »da pritiskov ni bilo« te zadeve ne bo tako enostavno pomesti pod predpražnik.

Že doslej smo namreč lahko velikokrat ugotovili, da so navidezno korektni, v svojem jedru pa izkrivljeni, prirejeni, pristranski in prikriti postopki glavno orožje pravosodnega dela globoke države, kot ta vprašanja opisuje blog, posvečen temu vprašanju.

Pri tem je vseeno ali gre za (pred)kazenske postopke, reševanje gospodarskih in drugih civilnih sporov, stečaje, prisilne poravnave, izvršbe, deložacije ali pa javno naročanje, zaposlovanje v javni upravi in državnih podjetjih. Globoka država je šla še dlje – podredila si je sodni red in nadzira celo sprejem vlog na Evropsko sodišče za človekove pravice, kot zadnjo bilko upanja za tiste, ki so jim bile v Sloveniji kršene človekove pravice.

»Odvetniki in drugi svetovalci povezani s politiko, ki jim prihodki med njihovim mandatom čudežno narastejo. Vplivni igralci, ki so v preteklosti zasedali ključne položaje na sodiščih, ministrstvih za pravosodju in notranje zadeve. Zatem so tukaj specializirani deal-makerji, pa tožilci z družinskimi ali prijateljskimi vezmi z dobavitelji javnemu sektorju. Sem spada tudi javna skrivnost, ki jo lahko mirno poimenujemo največja sramota slovenskega pravosodja –  sistematično goljufanje na pravosodnih izpitih, kot nepošten in nepravičen postopek vstopa v poklic sam,« opozarjajo kritiki slovenskega pravosodja.

Še posebej sporno bi lahko bilo prav ravnanje vodje specializiranega državnega tožilstva Harija Furlana. Nanj je padla senca dvoma zaradi delovanja brata Aleša Furlana, ki je šempetrski bolnišnici skoraj dve desetletji prodajal kolčne proteze po 71 odstotkov višji ceni, kot jih kupuje le dve uri vožnje oddaljena jeseniška bolnišnica – v isti državi.

S tem v zvezi novogoriški kriminalisti zdaj zbirajo dodatne informacije v predkazenskem postopku, v katerem preiskujejo več sumov uradno pregonljivih kaznivih dejanj. Preiskava pa se je začela na podlagi revizije nabave vseh medicinskih pripomočkov na področju ortopedije, ki jo je opravil inštitut za forenzične preiskave v financah in računovodstvu. V tej reviziji so se lotili tudi poslov, povezanih z družino Furlan in mrežo dobaviteljev.

V kontekstu te mreže je bilo izpostavljeno tudi podjetje Primsell, v lasti družine Furlan. Dobavitelj bolnišnice so bili skoraj dve desetletji. Podjetje je upravljal Aleš Furlan, kot rečeno, brat vodje specializiranega državnega tožilstva Harija Furlana. Pred tem pa je bil v tem poslu dejaven tudi oče Franc Furlan. Morebitni konflikt interesov pa je sodstvo »požegnalo« tako, da je bilo zadovoljno z izjavo Harija Furlana, da na tožilstvu dela nepristransko in skladno z zakonodajo ter da o bratovih poslih ni obveščen. Skratka, Furlan je dal »častno pionirsko« in pravosodje mu je verjelo.

Tudi drugih napak tožilke Blanke Žgajnar je ogromno, zato se zastavlja vprašanje, če vse to res ni morda del zapletenega scenarija, v katerem igralci od zadaj vlečejo poteze svojih marionet.

Pogosto se je izkazalo, da tožilci prepogosto javno diskreditirajo posameznike in kasneje nimajo utemeljene osnove, da bi primere pripeljali do epiloga.

Nikakršna skrivnost ni, da je pri slovenskem izboru in zaposlovanju sodnikov desetletja vladala negativna selekcija. Gosto tkano sito je bilo naravnano izrazito ideološko in kot takšno namenjeno zaustavljanju neposlušnih potencialov ter prepuščanju intelektualnih kapljic.

Tu je pa še en problem: »Druga značilnost oblikovanja tretje veje oblasti pri nas je bilo sistemsko distanciranje sodnikov od realnosti vsakodnevnega življenja. Od prvega dne študija na pravni fakulteti, preko izvolitve v položaj sodnika, vse do konca poklicne kariere. Kot božanstva, ki živijo v vzporednem vesolju. Večina kandidatov ima umetno spodbujani večvrednostni kompleks, ki zmore obstati le v navidezni realnosti druščine čaščenja na pamet naučenih paragrafov. Povejmo na glas - moč odločanja o človeških usodah je bila v Sloveniji dana v roke najmanj sposobnim. Če bi povprečen državljan vedel, kakšno strokovno in intelektualno uboštvo zmore pokriti sodniška kuta, bi se zgrozil. Ali, kot je znal v zaprti družbi povedati eden od njih: 'Če bi zidovi sodne palače znali govoriti, bi jim smeli prisluhniti le starejši od18 let,« opisujejo stanje v sodstvu kritiki »globoke države«. Pritrdi pa jim lahko vsak, ki je imel kadarkoli opraviti s slovenskim pravosodjem.

To pa pomeni, da sedaj Pogačnik čaka, da Radonjić izvrši »sodniško samokritiko«, v nasprotnem primeru pa bo žrtev pritiskov res postal Radonjić.

Ki bo tako res demonstriral, kaj se zgodi z »žvižgači« v pravosodju, kadar spregovorijo o resničnem stanju v sodnih palačah.