»Za sodnika, ki je suveren in ni poslušen, ni mesta v sodniških vrstah ... Enostavno te čez noč odrežejo«

Poslanci bodo današnjo izredno sejo na zahtevo SDS posvetili razpravi o zlorabah v pravosodju.

Čaka jih tudi odločanje o dveh zakonskih predlogih za zamik novega vrednotenja nepremičnin.

Poslanci SDS namreč ocenjujejo, da je v nekaterih konkretnih sodnih primerih prišlo do zlorab, pa tudi do nedopustnih pritiskov na sodne odločitve.

Med primeri, kjer naj bi prišlo do zlorab, izpostavljajo primere Patria, Kangler in Magajna, med nedopustnimi pritiski na sodne odločitve pa primer sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je ob izreku oprostilne sodbe Milku Noviču opozoril na domnevne pritiske med sojenjem.

Zato so predlagali priporočilo, s katerim bi DZ pristojnim organom priporočil opravo analize javno znanih zlorab in pritiskov v pravosodju ter pripravo zakonskih sprememb na tej podlagi.

Ker pa je predlog govoril tudi o še nepravnomočno končanem primeru (primer Novič) so na seji matičnega odbora za pravosodje zakonodajno-pravna služba DZ, vlada, vrhovno sodišče in poslanci koalicije opozorili, da bi priporočilo pomenilo »poskus vplivanja zakonodajne veje oblasti na odločanje sodstva.«

Predlaganega priporočila zato na seji odbora niso sprejeli, kar pomeni, da bodo poslanci o priporočilu opravili le razpravo, ne bodo pa o njem glasovali.

Poleg razprave o pravosodju bodo poslanci na današnji izredni seji odločali še o predlogu novel zakonov o množičnem vrednotenju nepremičnin in o evidentiranju nepremičnin. Z njima se rok za izvedbo množičnega vrednotenja z letošnjega poletja prestavlja na konec marca prihodnje leto

Sodnik Zvezdan Radonjić je sicer izrekel oprostilno sodbo Milku Noviču, obtoženemu umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika, in v razsodbi med drugim dejal, da so ga želeli med sojenjem kot predsednika sodnega senata diskreditirati. Že takoj po prvih narokih so se po njegovih besedah začeli pritiski na predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, naj ga disciplinira, da bo sodil, kot je treba.

Med drugim naj bi njegovo kaznovanje predlagal vodja Specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan. Napovedal je, da zaradi tega, ker je Noviču želel zagotoviti pošteno sojenje, ne bo nikoli napredoval, čez mesec dni pa da bo verjetno v suspenzu.

Na te besede se je nato odzval predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik, ki je dejal, da je »neutemeljena bojazen katerega koli sodnika v Sloveniji, da bi bil zaradi odločitve, ki jo je sprejel v kazenskem postopku, sankcioniran.«

Zatrdil je tudi, da »ni vsako ravnanje stranke v postopku že nedovoljen pritisk.« Na koncu je bila zadeva v režiji Marjana Pogačnika javnosti predstavljena tako, da je sodnik Radonjić pač narobe razumel povsem običajne postopke tožilstva in strank v postopku.

Čeprav so »primer Radonjić« vodilni in »osrednji« mediji v Sloveniji poskusili pomesti pod preprogo, je jasno, da pritiski, ki jih je doživel pogumni sodnik Zvjezdan Radonjić, kažejo, da v Sloveniji v pomembnih primerih nimamo »večstopenjskega sojenja«, pač pa, da se sodbe pišejo – v enem samem centru.

Nekako tako je bilo že v socializmu, smo ocenili nedavno. Sodniki so bili ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja že načeloma svobodni - toda ne, kadar je šlo za »pomembna«, tudi »politična« sojenja. In tako je očitno še danes.

Zato, ker sodniki na spodnjih ravneh sojenja dobivajo instrukcije preko »kolegov«, kot se je to zgodilo tudi v primeru sodnika Zvjezdana Radonjića.

Takšnih primerov pa je v Sloveniji še veliko. Le da sodnikov, ki bi si o tem upali pričati, do Zvjezdana Radonjića v Sloveniji - ni bilo.

Zanimivo je, da so tudi Radonjićevi predpostavljeni že dan po njegovem dramatičnem govoru ugotovili, da zadeva sploh ni zaskrbljujoča, čeprav je tedaj »preiskava« o tem, kako naj bi Radonjić dobival napotke in sporočila preko kolegice-sodnice iz Vrhovnega sodišča že »potekala«.

In je očitno in pričakovano - ostala brez rezultatov.

Zanimivo je tudi, da je predsdnik Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik hitro presodil, da ni prišlo do nedovoljenega posega v sodnikovo neodvisnost, ker »nanj pa niso pritiskali«, kar je pojasnil v izjavi za medije, še preden je dobil Radonjićevo pojasnilo.

Očitno je šlo pri sporočilih predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča, češ da gre za »nesporazum« in da je Radonjić kot pritiske razumel povsem običajna pravosodna opravila (na primer, zahtevo za svojo izločitev) za operacijo »zmanjševanja« in »nadzorovanja škode« (damage control), sodnik Radonjić pa ni bil takoj kaznovan le zato, ker bi se s tem seveda potrdile njegove lastne besede.

Zato je morala sodna oblast s kaznovanjem počakati in zadevo pojasniti drugače – češ, da ubogi sodnik sploh ne ve, kaj so to pravi »pritiski« in da je, nevednež, kot »pritiske« razumel »povsem običajne« zadeve – kot na primer ukinitev večstopenjskega sojenja …

Kar je seveda zelo daleč od resnice. Sodnik Radonjić namreč očitno ni opravilno nesposobna oseba, ki ne bi znala ločiti med pritiskom in zakonitimi postopki.

Da se pritiski dogajajo in da je »večstopenjsko« sojenje v za oblast »pomembnih« primerih tudi v Sloveniji samo farsa pa pogosto priznavajo tudi sami sodniki. Toda praviloma tako, da se iz razumljivih razlogov ne izpostavljajo.

Da so pritiski na sodnike dejansko del sistema in ne anomalija, zato potrjujejo tudi same izjave sodnikov, ki so pritiske doživeli na lastni koži.

Navedli bomo samo del navedbe ene od nekdanjih okrožnih sodnic, ki se je odzvala na naš nedavni članek o primeru sodnika Radonjića, v katerem smo povzeli tudi oceno Dejana Steinbucha, objavljeno na Portalu Plus.

»Primer s. Radonjića - osebno ga sicer ne poznam - ni osamljen … Za sodnika, ki je suveren in ni poslušen, ni mesta v sodniških vrstah. Trajni mandat se je izrodil v takšno smer, da sodnika, ki vladajočim ali višjim ne ustreza, enostavno zradirajo z negativno sodniško oceno. Zadošča ena sama. Nikakršnih disciplinskih postopkov ne rabijo, enostavno te čez noč odrežejo.

Najboljša ilustracija pa je obrazložitev sodnega sveta, ki je ob potrjevanju sodniške ocene zapisal, da visoka storilnost in visok odstotek potrjenih zadev še ni merilo za kakovost sodnice. Imela sem namreč 160% normo in 85% potrjenih zadev. Pa očitno nisem bila ustrezna in to po 36 letih sodniške službe. Ne vem, kakšna merila bi potem morala izpolnjevati. Najbrž delati manj,« je za Insajder.com dejala sodnica.

Takšnih primerov pa je zagotovo še veliko, kar dejansko dokazujejo tudi znana dejstva iz primerov Patria, Kangler, Magajna in še mnogih, ki so javnosti za zdaj pač še - neznani.