REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ob stoti obletnici smrti Franja Malgaja čas za spomine na vojno tovarištvo Slovencev in Srbov

Ob stoti obletnici smrti Franja Malgaja čas za spomine na vojno tovarištvo Slovencev in SrbovFranjo Malgaj

Na Ravnah na Koroškem so v soboto proslavili 125. obletnico rojstva in 100. obletnico smrti domoljuba, borca za severno mejo in osvoboditelja Mežiške doline Franja Malgaja.

Padel je 6. maja leta 1919.

Na Ravnah so pripravili pohod po Malgajevi poti, ki ga je organiziralo Koroško domoljubno društvo Franjo Malgaj, sledilo je odkritje spominske plošče Malgajevemu prijatelju in predsedniku Narodnega sveta za Mežiško dolino v letih 1918‒1923 Andreju Osetu, končalo pa se je s slovesnostjo pri spomeniku na Dobrijah.

Slavnostni govornik je bil predsednik državnega zbora Dejan Židan.

Borcem za severno in tudi za zahodno slovensko mejo, v tem primeru tudi srbskim vojakom, ni bilo zgodovinopisje tako naklonjeno, kot bi moralo biti.

Malgaj je bil najbojevitejši borec Rudolfa Maistra, ki je ob koncu prve svetovne vojne preprečil, da bi Mežiška dolina pripadla Avstriji in je močno vplival na današnji potek severne meje na Koroškem.

V bojih so mu poleg slovenskih domoljubov pomagali tudi - srbski vojaki.

Na to se danes rado pozablja, vendar je številne utrinke o tovarištvu in pomoči srbskih vojakov pri bojih za severne meje zbral Marijan F. Kranjc.

»Borcem za severno in tudi za zahodno slovensko mejo, v tem primeru tudi srbskim vojakom, ni bilo zgodovinopisje tako naklonjeno, kot bi moralo biti, zato je nujen objektiven prikaz, ki vsebuje tudi status teh ljudi. Mednje vsekakor sodijo tudi srbski dobrovoljci ali prostovoljci, kar ni nobena izjema. Zakaj nobena izjema? Saj je moral tudi Vladimir Gradnik poudarjati nekaj, kar so mnogi zgodovinarji zanemarjali –  udeležbo primorskih prostovoljcev v boju za severno mejo v letih 1918/19,« upravičeno opozarja Marijan F. Kranjc.

Nadporočnik Franjo Malgaj je osvojil Velikovec, ko mu je podpolkovnik Švabić na prošnjo Andreja Oseta poslal 40 srbskih vojakov.

Z umikom nemških enot ob koncu vojne se je namreč pojavilo vprašanje meje med pričakovano novonastalo avstrijsko in jugoslovansko državo.

Koroški deželni zbor v Celovcu je zahteval priključitev Koroške k avstrijski državi, slovenski Narodni svet pa k Državi SHS. (Nemški) občinski odbor v Mariboru je zahteval priključitev mesta Avstriji.

Maribor, danes drugo največje slovensko mesto je bilo v tistem času večinoma nemško (po zadnjem ljudskem štetju pred vojno se je za slovenski občevalni jezik opredelilo slabih 15 % prebivalcev, po slovenskih virih pa dobrih 25 %).

Mariborski Nemci so v ta namen ustanovil varnostno stražo (Marburger Schutzwehr), ki pa je bila že po dvajsetih dneh, v spretni akciji pod vodstvom Rudolfa Maistra, razorožena.

Demoralizirali so jih tudi srbski godbeniki, ki so korakali po Mariboru in igrali narodno-budniške pesmi.

Franjo Malgaj, spominska plošča

»General Maister in nadporočnik Malgaj nikjer ne govorita o srbskih ujetnikih avstro-ogrske vojske, temveč vedno in povsod samo o srbskih vojakih! Niso vsi prišli iz Ljubljane! Na severni meji so jih prestrezali Miloš Vauhnik, župnik in župan Šentilja in jih s kamionom pošiljali v Maribor h generalu Maistru. Tako se je nabrala četa srbskih vojakov (s šajkačami), ki so s češko godbo na čelu marširali po mariborskih ulicah in vzbujali strahove Nemčurjev. General Maister je na koncu posebno pohvalil pogum srbskih vojakov, ki so ostali v Mariboru, saj je tudi z njihovo pomočjo uspešno rešil mnoge probleme,« piše Marijan F. Kranjc.

Posmrtno je bil Malgaj odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem, s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.  

Istega mrzlega novembrskega dne (Maister navaja, da je bilo ponoči -8° C) dobrih 50 kilometrov zračne razdalje zahodneje je Franjo Malgaj vodil odločilni boj za Pliberk.

Franjo Malgaj na konju :Vir: Janko Štampfl, zasebna zbirka

Malgaj je, okrepljen z enoto srbskih vojakov, zavzel Pliberk, v dneh pred tem pa je osvobodil celotno Mežiško dolino. Tudi tu so Srbi in Slovenci nastopali skupaj.

»Tudi nadporočnik Malgaj je osvojil Velikovec, ko mu je podpolkovnik Švabić na prošnjo Andreja Oseta poslal 40 srbskih vojakov. Če je nadporočnik Malgaj prosil za 'srbske vojake', potem zares nisem mogel pisati o nekakšnih srbskih vojnih ujetnikih, kajti vsi so ostali na slovenskem ozemlju prostovoljno in s plačo kot so jo dobivali slovenski vojaki in častniki,« opozarja Marijan F. Kranjc.

Novi državi je želel zagotoviti mejo na severu, ki bi se ujemala s slovensko etnično mejo. Zaradi neodločnosti Narodne vlade v Ljubljani (bili so namreč mnenja, da Celovca ne bo mogoče prehraniti) do odločilnega boja – napada na glavno deželno mesto Celovec ni prišlo.

Švabić-Slovenec
Podpolkovnik Švabić je Italijane ustavil pri Vrhniki, kljub temu pa v nekaterih medijih še danes pogosto potvarjajo to zgodovinsko dejstvo.

Obenem so naivno verjeli, da bo antanta spoštovala svoje obljube o priključitvi Koroške, Štajerske in Primorske k matični domovini.

1. decembra 1918 je Malgaj v samostojni akciji (po ukazu generala Maistra) zavzel Velikovec. Po uspešni akciji je bil premeščen (kazensko?) na Prevalje, kjer je skrbel za mobilizacijo enot.

Pri avstrijskih vojaških oblasteh že ob koncu vojne Malgaj ni bil priljubljen. Predlagan je bil za povišanje, vendar v dopisu poveljstva rezervnega bataljona 87. celjskega pešpolka z dne 21. oktobra 1918 pod št. 9016 obveščajo vojno ministrstvo na Dunaju, da je rez. poročnik Franc Malgaj v sodni preiskavi in da ni primeren za povišanje.

Marijan F. Kranjc ocenjuje, da Malgaj ni vedel za ta dopis, saj zasledimo zapise, kjer se je, kmalu po predvidenem napredovanju podpisal z nadporočnik. Kranjc sklepa, da je bil Malgaj v preiskavi zaradi druženja s sovražnimi osebami, med katere so tedaj šteli tudi Rudolfa Maistra. Obenem dopušča možnost, da je bil Malgaj povišan v nadporočnika v kasnejši slovenski oz. jugoslovanski vojski.

Maister v Mariboru

Od januarja (podpisan graško-ljubljanski protokol s katerim se razdeli Koroška po črti, ki jo bo določila ameriška komisija) do aprila 1919 je bilo obdobje (relativnega) miru. V aprilu se je odvila slabo pripravljena jugoslovanska ofenziva, ki ji je sledila avstrijska protiofenziva. Avstrijske enote so zavzele vsa poprej osvojena območja in prišle do Slovenj Gradca.

V teh bojih je, v obrambi koroške zemlje 6. maja 1919 padel Franjo Malgaj.

V maju in juniju so jugoslovanske enote izvedle uspešno ofenzivo, v kateri so zavzele celo Koroško z Gospo Sveto. Mirovna konferenca je že v maju določila plebiscitno območje na Koroškem. Jugoslovanska vojska se je morala do 31. julija 1919 umakniti iz cone B plebiscitnega območja. Plebiscit je bil izveden 10. oktobra leta 1920.

Na plebiscitu so lahko glasovali občani, ki so imeli prebivališče na plebiscitnem območju pred 1. januarjem leta 1912 in so dopolnili starost 20 let. Volilna udeležba je bila 95,75%.

Za Avstrijo je glasovalo 59 odstotkov, za Jugoslavijo pa 41 oodstotkov volivcev.

Maister in topničarji srbske vojske
General Rudolf Maister in srbski topničarji.

Pomembno je tudi vprašanje, na katero še danes nimamo enotnega odgovora zgodovinarjev in raziskovalcev življenja Franja Malgaja, to pa je vprašanje Malgajeve smrti.

Obstaja več različic, kako je komaj 25-letni slovenski častnik umrl. Najbolj razširjena je verzija o tragični nesreči. Malgaj naj bi 6. maja 1919 zato, da bi čim bolje videl sovražne enote splezal na drevo pri Tolstem vrhu. Ob sestopu z drevesa naj bi se mu po nesreči zataknila veja ob ročno bombo, ki jo je imel za pasom, kar je povzročilo eksplozijo.

Malgajevi soborci zaradi napredovanja avstrijskih enot niso mogli s seboj vzeti njegovega trupla.

Pokopali so ga sprva Avstrijci, v oktobru 1919 pa so njegovo truplo pripeljali v Šentjur, kjer so ga tudi pokopali. Posmrtno je bil odlikovan z visokim jugoslovanskim odlikovanjem, s Karađorđevo zvezdo z meči 4. stopnje.

Komentarji