Bolje vojna, kakor pakt! Državni udar v Beogradu, ki nas je postavil na zmagovito stran svetovne zgodovine

Pravkar mineva 80 let od dramatičnih dogodkov, po katerih se je druga svetovna vojna razširila tudi na ozemlje tedanje Jugoslavije in Slovenije.

Neposreden povod za to je bil pristop k Trojnemu paktu s strani tedanje jugoslovanske vlade, ki jo je vodil Dragiša Cvetković.

Protokol so na Dunaju 25. marca 1941 podpisali predsednik jugoslovanske vlade Dragiša Cvetković in minister za zunanje zadeve Aleksandar Cincar-Marković z ene ter ministar za zunanje zadeve Reicha Joachim von Ribbentrop, italijanski minister za zunanje zadeve Galeazzo Ciano in japonski veleposlanik, general Ošima.

"Razkol v Sloveniji in Jugoslaviji je nastal že pred in takoj v prvih dne okupacije - za trojni pakt z Nemci ali proti paktu. Zagovorniki pakta so bili na strani okupatorjev in zoper lastno državo. Naš razkol seže do I. s.v., za skupno državo južnih Slovanov ali v Avstriji."

— ciril brajer (@CiroBrajer) January 25, 2021

Pri tem je imel pomembno vlogo predvsem državni udar v noči s 26. na 27. marec 1941, ki so ga, tudi v Ljubljani in drugih slovenskih mestih (ne pa tudi v Zagrebu), že zjutraj pozdravile navdušene množice.

Začelo se je tako, da je Jugoslavija, po dolgotrajnih pritiskih 25. marca 1941 na Dunaju pristopila k Trojnemu paktu.

Sporazum sicer ni dovoljeval uporabe jugoslovanskega ozemlja v primeru napada na Grčijo in Jugoslavija se ni obvezala, da bo pomagala Hitlerjevi Nemčiji v vojni.

Po tajnih določilih, s katerimi je Jugoslavija pristopila k Trojnemu paktu, se je nacistična Nemčija zavezala, da bo spoštovala suverenost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije brez časovnih omejitev, da sile osi med vojno ne bodo zahtevale od Jugoslavije dovoljenja za transport svojih čet čez njeno ozemlje in da Italija in Nemčija od Jugoslavije ne bosta zahtevali pomoči v vojni.

Vendar je bil resnični namen tega pakta ustvarjanje pogojev za zasedbo Grčije, edinega britanskega zaveznika na Balkanu.

Ker je Romunija, podobno kot Madžarska, že veliko prej pristopila k Trojnemu paktu, Bolgarija pa je to storila 1. marca 1941, bi s pristopom Jugoslavije in potem z vojaškim posredovanjem v Grčiji padlo to še zadnje žarišče odpora proti Hitlerju na Balkanu in na evropskem kontinentu.

Toda zaveze, ki jih je Hitlerjeva Nemčija sprejela marca 1941, so bile pogojene z razmerjem sil v danem trenutku in veliko vprašanje je, ali bi jih v Berlinu sploh spoštovali.

Sprava ni in nikoli ne bo revizionizem ali relativizacija in opravičevanje kolaboracije. Tistim, ki so se borili za našo svobodo, se ni treba opravičevati nikomur. Še najmanj okupatorjevim hlapcem, ki so se borili proti lastnemu narodu. https://t.co/uFlkOYfzCm

— Kajman Očalar (@kajman_ocalar) March 19, 2021

Zaveze, ki jih je Hitler prevzel na primer do Češkoslovaške v Münchnu leta 1938 ali do Francije po njeni kapitulaciji, kažejo, da se jih je držal, dokler niso prišle navzkriž z njegovimi nadaljnjimi načrti.

S podpisom Trojnega pakta se je Jugoslavija uradno postavila na Hitlerjevo stran v vojni proti Veliki Britaniji, formalno na enak način, kot sta to pred njo storili Romunija in Bolgarija.

Brez državnega udara 27. marca bi bila njena usoda po koncu vojne podobna usodi teh dveh držav, ki so ju obravnavali kot - državi poraženki.

In kako sta najpomembnejši vladni stranki Slovencev in Hrvatov, torej Slovenska ljudska stranka (SLS), v kateri je tri mesecev pred tem Franc Kulovec zamenjal pokojnega Antona Korošca, in Hrvaška kmečka stranka (HSS), ki jo je vodil Vladko Maček, gledali na pristop k Trojnem paktu?

Med razpravami v kronskem svetu marca 1941 sta Kulovec in Maček večkrat zagovarjala stališče, da je Trojni pakt treba podpisati, ker ni bilo možnosti za oborožen upor proti Hitlerjevi Nemčiji.

Načrt za obrambo Jugoslavije v primeru nemškega napada je predvideval umik v gorate predele Bosne in Hercegovine, se pravi umik Jugoslovanske vojske iz Slovenije in Hrvaške, kar je bilo iz razumljivih razlogov tako za SLS kot HSS nesprejemljivo.

Usodo in čast Jugoslavije – in tudi Slovenije – so v tem trenutku reševali srbski časniki.

Najpomembnejši med njimi je bil general Dušan Simović.

Po podpisu pakta so 26. marca demonstracije v Beogradu in Srbiji, kot je priznal sam visoki funkcionar nekdanje KPJ Milovan Djilas, organizirali srbski častniki, Narodna obramba in Sokoli.

[SVEŽE] Komisija Pravičnost in mir pri @katoliskacerkev je pozdravila Izjavo #SAZU o spravi. Msgr. Anton Stres: »Pričakujemo, da bo vplivala na izrazje in nadaljnjo obravnavo medvojnih in povojnih dogodkov v šolskih učbenikih in javnem govorjenju.«
Več : https://t.co/7pq4PlvGij pic.twitter.com/W8ejzrwJvs

— Družina (@druzinadoo) March 18, 2021

Prizadevanja Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), da bi 26. marca ob 20. uri v Beogradu organizirala demonstracije proti pristopu k Trojnemu paktu, so spodletela.

Naslednje jutro so komunisti in drugi po radiu izvedeli, da je bil izveden državni udar.

Velike demonstracije 27. marca so bile nedvomno izraz podpore ljudstva državnemu udaru.

V veliki meri so bile tudi spontan izraz razpoloženja v Beogradu in Srbiji.

Mnogi so se še spominjali grozot prve svetovne vojne in napada Avstroogrske, ki je agresijo izvedla ob pomoči Nemčije.

Srbija je v tej vojni izgubila največ med vsemi državami - tretjino prebivalstva.

Ljudje so na ulicah kljub temu klicali, da je »bolje vojna« kakor pa pristop k Trojnemu paktu in da je bolje biti v grobu, kot pa biti suženj ('Bolje rat nego pakt' in 'Bolje grob nego rob').

Komunisti so se demonstracijam pridružili šele proti večeru, kot govorniki na zborovanjih, ki so jih organizirali drugi.

Uradni razglas KPJ, ki ga je napisal Milovan Djilas, se je pojavil šele ob 18. uri.

Prvo zborovanje, ki so ga organizirali komunisti, pa je bilo na beograjskem trgu Slavija ob 21. uri. Toda dejstvo je, da so puč in odpor podprli.

Puč so pozdravili tudi v Sloveniji: »Celjanke in Celjani, zbrani na veličastnem manifestacijskem zborovanju ob prevzemu oblasti po našem mladem kralju, pošiljajo Vašemu Veličanstvu izraze najgloblje vdanosti in zvestobe – zvestobe do groba.«

Tog 27. marta 1941. na ulice mnogih gradova, pre svega Beograda, izašlo je mnoštvo građana koji su uzvikivali „Bolje rat nego pakt“ i „Bolje grob nego rob“ #Jugoslavija #TrojniPakt #NOB https://t.co/Xkglg8BMgL

— RadioSlobodnaEvropa (@RSE_Balkan) March 27, 2021

»Seveda se je tudi Celje odzvalo: zvečer 27. marca, bolje rat nego pakt, smo otroci stali na trgu za minoritskim samostanom in Starim piskrom, starejši so nam prižigali bakle, ki so nam jih prej razdelili, in moj oče je govoril: 'Kličite samo živel kralj Peter, nič drugega, živel kralj Peter, bognedaj živel knez Pavle kakor zadnjikrat, da se mi kdo ne zmoti, bognedaj knez Pavle!' Pa smo šli pred magistrat s svojimi baklami, poslušali govore z balkona magistrata, ki smo jih slabo slišali in še manj razumeli, nato pa živel kralj Peter proti Narodnemu domu, po Dečkovem trgu in v Gosposko ulico, kjer so nam bakle dogorele in smo se razšli domov.«

»Tako ogromne množice še ni bilo nikoli zbrane pred poslopjem mestnega poglavarstva. Nikakor ne pretiravamo, če trdimo, da se je tam zbralo blizu 15.000 oseb,« so poročali časniki.

Takšen razvoj dogodkov so podpirali tudi britanski obveščevalci, vendar se zgodovinarji strinjajo, da njihova, sicer pomembna vloga ni bila odločilnega pomena.

Brez avtentičnega zgražanja ljudi nad pristopom Jugoslavije k Trojnemu paktu ne bi bilo ne demonstracij, ne uspešnega državnega udara.

V medijih zahodnih sil se je takoj zatem pričelo pisati o »Hitlerjevem največjem diplomatskem neuspehu« in o tem kako je »ljudstvo nagnalo ministre, ki so na kocko postavili čast in ugled Jugoslavije.«

Pisali so tudi o »beograjski pomladi« in kako so »Srbi ljudstvo, ki se ni ustrašilo Hitlerjevih trikov« in jim niso podlegli.

Na vest o tem se je prvi odzval Winston Churchill.

Okoli 15. ure popoldan je dejal: »Novica o končnem preobratu v Beogradu nam je vsem, razume se, prinesla veliko olajšanje in zadovoljstvo. To je končno prvi viden rezultat, moram reči, naših obupnih naporov, da odpremo še eno zavezniško fronto proti Nemčiji in to na Balkanu, s čemer se bo olajšal pritisk na nas … nazdravimo temu našemu velikemu uspehu…«

Zgodaj popoldan se je preko Radija Beograd oglasil tudi srbski patriarh Gavrilo.

»Pred naš narod je te dni usoda znova postavila vprašanje – kateremu cesarstvu se bomo priklonili? Zjutraj ob zori je bil dan odgovor na to vprašanje. Priklonili smo se carstvu nebeškemu, carstvu Božjemu, resnice in pravice, narodne sloge in svobode. Ta večni ideal, nošen v srcih vseh pravih Srbov in Srbkinj, čuvan in izgorel v svetiščih naših pravoslavnih hramov in izpisan na naših križarskih zastavah, se je zjutraj pojavil čist in svetel kot sonce, opran od nanešenega prahu in vsakega drugega madeža…«

Medtem ko so se po uspešno izvedenem udaru beograjske ulice umirjale, je okoli 22. ure Adolf Hitler že poslal telegram svojemu zavezniku Benitu Mussoliniju.

»Načrt Barbarosa (napad na Sovjetsko zvezo - op.avt.) bomo odložili za štiri tedne zaradi dogodkov v Jugoslaviji. Predlagam, da vse operacije vaše armade v Albaniji v tem času ustavite in nam pomagate v realizaciji odločitve, da Jugoslavijo istočasno napademo s štirih strani, da bi v čim krajšem času zlomili odpor Jugoslovanske vojske. Dobil sem soglasje vlad Madžarske in Bolgarije, ki bosta sodelovali v napadu na Jugoslavijo in zasedli dele ozemlja po dogovoru o delitvi Jugoslavije, ki ga bomo kmalu naredili…« je zapisal Adolf Hitler.

Štirje tedni zamude so Hitlerja drago stali – tudi zato je pozimi, ob napadu na Sovjetsko zvezo napredoval bolj počasi in na koncu doživel zlom.

Medtem je v Jugoslaviji spregovoril Dušan Simović, vodja državnega udara: »Kraljevsko namestništvo je s slabim delom, še posebej pa z izdajo 25. marca izgubilo vsako podporo med ljudstvom. Takšno stanje množice več niso mogle prenesti in zato smo včeraj ob zori izvršili to, kar je ljudstvo želelo in čutilo … Bilo je nenaravno, da nekaj ljudi vodi državne posle, še posebej v tako usodnem času in brez kakršnegakoli sodelovanja ljudstva in njegovega nadzora. Nihče ni vedel, kaj se v državi dela in do kje gredo naši interesi ... Danes vam tukaj zagotavljam, da s svojo osebnostjo nisem pogojeval s položajem. In ne samo to, sem tudi prvi predsednik demokratske koncentracijske vlade po izvršenem puču, v kateri so prvič Srbi, Hrvati in Slovenci v eni družini demokratično zastopani. In ne kot je bilo doslej: da Hrvate in Slovence zastopajo narodni predstavniki, v srbskem imenu pa govorijo tisti, ki za to niso imeli nobenega opravičila in namesto katerih je odločal knez Pavle po svojih željah.«

V Zagrebu nad dogodki v Beogradu niso bili srečni, ker jih je bilo strah za obstanek Banovine Hrvaške. Mnogi so puč doživeli kot udar na avtonomijo Hrvatov.

Razveljavljanje podpisanega sporazuma s Hitlerjevo Nemčijo je bilo za njih nekaj nepredstavljivega.

Nadškof Alojzije Stepinac je obsojal puč v Beogradu in »razjarjeno maso« ter trdil, da v Beogradu ni »enega poštenega človeka.«

Povjesničar Klasić otkrio što piše u Stepinčevim pismima: "Na današnjem bi se sudu to označilo kao etničko čišćenje!" Više na: https://t.co/kcgF83CvU6 pic.twitter.com/HwZYUxdLza

— TV N1 Zagreb (@N1infoZG) March 29, 2021

Zanimivo je tudi, da se je 26. marca zvečer, po izmenjavi ljubeznivih telegramov s Hitlerjem, Pavle Karađorđević z dvorskim vlakom napotil proti Sloveniji.

Sodelavce je obvestil, da gre na počitnice v Brdo pri Kranju. Šele čez mnogo let so dukumenti iz Hitlerjevega štaba razkrili, zakaj je šlo: Ker je bil napad na Grčijo načrtovan za 1. april je vodja tretjega rajha Adolf Hitler želel, da bi bil ob njem Karađorđević prav v trenutku začetka vojnih operacij.

Toda 27. marec je vse to pokvaril.

Zanimivo je, da sta se Tito in knez Pavle skorajda srečala na Krfu leta 1956.

Tatomir Budisavljević je pozneje pričal, kako mu je Tito leta 1973, ko je bil na Brionih z Jovanko, razkril, da sta bila leta 1956 na uradnem obisku na Krfu in otoku Vido, istočasno pa je bil tam tudi knez Pavle.

Tito je za Pavla dejal, da bi »lahko bila tudi prijatelja«, ker sta imela isti cilj, da obvarujeta Jugoslavijo, le da »Pavlu to ni uspelo«, njemu, Titu »pa je.«

Pozitivno je ocenil tudi starega kralja Petra in dejal, da je to bil »fin človek, pravi, resničen demokrat.«

Preskočil je Aleksandra, glede srbskega kralja Petra II. pa je dejal, da je »strašno, kaj so Angleži naredili s tem mladim človekom.«

To je bil zasebni pogovor, kjer je Tito govoril kot človek in ne politik, ki mora paziti na partijsko ideologijo.

Toda kako pomemben je bil 27. marec za dogajanja v svetu?

Vlast je predata kralju Petru II Karađorđeviću.
Obrazovana je Vlada na čelu sa armijskim generalom Dušanom Simovićem.
Vlada je odmah poništila "Trojni pakt", potpisan 25. marta u Beču. pic.twitter.com/gZQeeekGo9

— (@_5ar__) March 26, 2021

Eden od glavnih mitov v povojni Jugoslaviji, ki se je ohranil do danes, je bil ta, da sta puč 27. marca in posledični nemški napad na Jugoslavijo zamaknila invazijo na Sovjetsko zvezo.

Prav ta mesec dni zamika naj bi odigral ključno vlogo pri tem, da je Nemce pred Moskvo zajela zima in jim prekrižala načrte.

Ruski avtorji danes tej tezi večinoma nasprotujejo.

Gotovo pa je, da je tudi ta puč pomagal Sovjetski zvezi, še bolj pa ji je nato pomagal partizanski odpor.

"Better the war than the pact, better the grave than a slave". “Bolje rat nego pakt bolje grob nego rob.” #80thanniversary #yugoslavia #ww2 pic.twitter.com/oDBiCYpfin

— Niksa Minic (@NMinic88) March 27, 2021

Po drugi strani pa brez 27. marca Jugoslavija ne bi bila članica zavezniške koalicije in ena od podpisnic atlantske listine ter ustanovna članica Združenih narodov.

Brez tega statusa pa se ne bi povečalo niti ozemlje Slovenije in Hrvaške na račun Italije.

Žrtev agresije in zmagovalka druge svetovne vojne je Slovenija lahko postala - tudi po zaslugi državnega udara v Beogradu.

Puču je 6. aprila 1941 sledila maščevalna Hitlerjeva poteza - napad na Jugoslavijo - temu pa odpor in gverilska vojna.

Jugoslavija je ostala zapisana kot žrtev napada sil Osi in kot zaveznica v boju proti nacistični Nemčiji in ostalim okupatorjem.

Tudi na tej podlagi sta bili meji Slovenije in Hrvaške popravljeni proti zahodu, v smeri poražene Italije.