Bizarno: vlada se ne bo ukvarjala s kršitvami človekovih pravic v predlogih zakonov in podzakonskih aktov

Slovenska vlada je na današnji seji ocenila, da se ji ni potrebno ukvarjati z učinkom njenih zakonskih in podzakonskih aktov glede človekovih pravic. 

Vlada je namreč odločala in odgovorila na predlog poslanca SD Milana Brgleza, da vlada prenovi poslovnik na način, da bi presoja učinkov na človekove pravice postala obvezni sestavni del gradiv za predloge novih zakonskih in podzakonskih aktov.

Vlada je v odgovoru na Brglezov predlog zapisala, da se na podlagi ustave pravice in obveznosti urejajo z zakoni: »Ker se torej nobena človekova pravica ne more urejati s podzakonskim predpisom, presoja morebitnih posledic podzakonskega predpisa na človekove pravice sploh ne more priti v poštev.«

Vlada je ob tem še zatrdila, da so osnutki podzakonskih predpisov, katerih izdajo določa predlog zakona, »obvezna sestavina predloga zakona in so tako neposredno vključeni v presojo posledic.«

Opozorila je tudi, da je vsaka odločitev za pripravo zakona posledica potrebe, da se z njim uredijo določene pravice in obveznosti.

Vlada je ob tem poudarila, da mora vsak predlagatelj predpisa jasno opredeliti normativno usklajenost predloga zakona s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, kamor zagotovo sodi mednarodno pravo človekovih pravic, na katere se sklicuje poslanec Brglez.

Vendar pa vse kaže, da je omenjeno stališče vlade pomanjkljivo in neutemeljeno. Ni namreč res, da se človekove pravice ne bi mogle kršiti, predvsem na primer s podzakonskimi akti.

Primer »izbrisanih« na primer kaže, da je kršitev človekovih pravic nastala celo zaradi »zakonske praznine«, nato pa so se človekove pravice kršile s številnimi podzakonskimi akti vlade in ministrstev, ki so urejali ravnanje državnih organov in tudi izgon »izbrisanih« iz Slovenije, celo na podlagi »diskrecijske pravice policistov« in »ustnih odločb« iter z navodilom policistom, da naj človekove pravice v teh primerih »odmislijo« (navodilo policiji s strani tedanjega ministra za notranje zadeve in člana slovenske vlade Igorja Bavčarja) ...

Vlada je na podoben način leta 1992 sprejela tudi uredbo o izplačevanju akontacij pokojnin zaposlenim v JLA z diskriminatornimi določbami, prav tako pa je sprejela številne druge podzakonske akte, ki so bili pozneje razveljavljeni s strani Vrhovnega ali ustavnega sodišča.

Zaradi sporne referendumske kampanje in kršitve človekovih pravic prejšnje vlade je »padel« tudi zakon o drugem tiru in prvi referendum. 

Velja tudi spomniti, da je zadevi odvzema poslanskega mandata Janezu Janši, kot opozarja drr. Klemen Jaklič, Ustavno sodišče precedenčno razložilo, da v specifičnih primerih, ko gre za pomembno pravico (pravico biti voljen, aktivno pravico do glasovanja na referendumu, v obeh primerih gre za temeljni človekovi pravici), ali ko se varuje pomemben interes države (delovanje Državnega zbora v povsem polni sestavi, ali uresničitev projekta, za katerega država zatrjuje strateško pomembnost), in ko to terja časovna omejenost pravice (omejenost poslanskega mandata na štiri leta, in zelo omejeni roki, ki omogočajo počrpanje evropskih sredstev), Ustava še posebej zahteva, da je »zagotovljeno hitro in učinkovito sodno varstvo«.

Če v takšnih primerih učinkovito varstvo ne obstaja, je pravica ogrožena, kar vodi do njene izvotlitve v dejanskem življenju, kar pa ne more biti v skladu z Ustavo.

V primeru poslanskega mandata Janeza Janše je Ustavno sodišče predvideno sodno varstvo pravilno ocenilo za neučinkovito in prepočasno.

V takih primerih je uresničitev pravice zavarovana samo, če Ustavno sodišče kar sâmo – in s tem brez odlašanja – odloči o zadevi.

Vendar pa takšna presoja velikokrat ne bi bila potrebna, če bi na primer vlada že sama ocenila posledice svojih potez glede varstva človekovih pravic. In to ne samo na ravni zakonov, pač pa tudi podzakonskih aktov.

Formalističen odgovor vlade je zato očitno tudi v nasprotju z nekaterimi odločitvami Ustavnega sodišča.

»Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.« 

Kajti, če »pravno sredstvo ni učinkovito, je tako, kot da pravno sredstvo ne obstaja. Če pa pravno sredstvo ne obstaja, ga tudi izčrpati ni mogoče,« je v eni od njih zapisalo Ustavno sodišče.

Če vlada ne bo sama preverjala »učinka« svojih podzakonskih aktov na človekove pravice, to seveda pomeni še več dela za druge organe, tudi sodišča, posledično pa to lahko privede tudi do manj učinkovitega varstva človekovih pravic. Pravice bodo torej ostale zapisane »na papirju«, dejansko pa velikokrat - ne bodo obstajale.