Od poraza do poraza do končne zmage? Gregor Preac o Dnevnikovem bizarnem proslavljanju ukrajinskih umikov

Slovenski mediji o vojni v Ukrajini že od začetka konflikta poročajo tako, kot da bi dobivali direktive naravnost iz Bruslja in Washingtona.

Za razliko od nekdanjih časov, ko je bilo v totalitarizmu to še kako potrebno, je danes seveda drugače.

Od izobraženih novinarjev se v sodobnih evropskih demokracijah in članicah EU pričakuje, da na podlagi številnih drobnih znakov kar sami detektirajo, kako je potrebno pisati in nato samocenzurirajo svoje članke ter vklopijo avocenzuro ob navajanju tujih virov.

Kako to poteka, kaže primer Andreja Brstovška (BA) v Dnevniku.

Kot je nekoč opozoril Noam Chomsky, avtor znanega dela »Manufacturing Consent«  na primeru urednika, ki je dejal, da nikoli ni dobil navodila, »kako naj piše«, v odgovor pa je dobil konstatacijo, da je to že res, a da, če temu ne bi bilo tako – ne bi bil niti urednik na tem mestu.

Tipičen primer takšnega časopisa je Dnevnik, kjer je Miran Lesjak vedno vedel, kaj je potrebno pisati. A tudi cenzorji se utrudijo, zato je na čelu Dnevnika Lesjaka zamenjal Aleksandar Mićić, medtem ko jo je Lesjak – kam pa drugam – vsaj začasno podurhal – k družini v Ukrajino…

Toda enostransko poročanje, ko gre za vojno v Ukrajini in mnoge druge povezane konflikte – se seveda nadaljuje tudi pod novim vodstvom.

posnetek_zaslona_2026-08-01_115346.png

Poglejmo samo enega od zadnjih primerov.

Gre za sicer prirejen Reutersov članek iz Dnevnika o boju ukrajinskega vojaka.

Ko ga je prebral, je novinarja in publicista Gregorja Preaca zgodba tako pogrela, da je zapisal nekaj stavkov, ki v »osrednjih medijih« seveda praviloma nikoli ne bi mogli zagledati luč sveta.

Prav zato pa jih tudi objavljamo.

»Neverjetno omejeni novinar Dnevnika niti z besedo ne komentira, da se je moral ukrajinski vojak na koncu svojega bojda velikega junaštva po letu dni vendarle umakniti za kar 25 kilometrov na zahod.

Ves članek kljub temu bralcem govori, da Ukrajinci zmagujejo. In navaja najbrž povsem izmišljene številke žrtev na obeh straneh, kar naj bi to 'zmagovitost' ukrajinske vojske še potrjevalo.

Me prav zanima, koliko bralcem se pri tem epopejskem slavljenju Ukrajine in ukrajinske vojske vendarle utrne, kakšna je to zmaga, kjer se nenehno umikaš. Je torej bistvo  zmage po ukrajinsko, da le preživiš in da vsako tako preživetje slaviš kot junaštvo?

Torej neukemu in naivnemu bralcu ceneno vzbujaš lažno junaštvo? A nismo tega videli in brali od leta 1943 v nemškem tisku? 'Zmagovita' nemška vojska je češ zadajala hude izgube ruskim silam, ko se je umikala iz Sovjetske zveze. Seveda je bil umik zmagovit! (nasmešek) In je tudi danes. 

Kakšna žalostna farsa resnega in poštenega novinarstva so ti glavni slovenski mediji, ki še zmeraj glorificirajo poraze ukrajinske vojske in njene umike. To vse spominja tudi na podobno Miloševićevo poveličevanje bitke na Kosovem polju, torej poraza proti Turkom. Bolj, kot bodo Ukrajinci zgubljali, več bo opravičil, cenzure, lažne propagande, laži, glorifikacije labodjespevnih kvazi junaštev, kontradiktornosti, nelogičnosti. Pri nelogičnih pač to gre skozi. Do kdaj? Ti Dnevniki, Dela, Večeri in Janševi mediji nam nenehno nizajo še ukrajinska čudežna orožja. Pa čudeže. Pa Putinove neozdravljive bolezni, že leta, kako bo jutri rusko gospodarstvo propadlo, pa je Rusija zadolžena le 18 odstotkov BDP-ja, večina članic EU-ja pa okrog 100 odstotkov.«

Ali res živimo že v povsem zblojeni državi zblojenih množic, zblojenih medijev, zblojenih ustanov, zblojenih političnih strank? 22 let v EU in NATU in prav toliko v posredniških vojnah, torej v stalni vojni, pač mora skisati možgane. Ukrajinska vojna je tudi v Sloveniji dokazala, da logičnih ljudi v družbi ni veliko. Če bi imela Slovenija večino logičnih, torej neverskih, neideoloških, bi imela logične ustanove, logične politike, logične vlade in se ne bi vpletala v vojne ter ne bi bila zadolžena 50 milijard evrov. 

Je ukrajinska vojna oziroma članstvo Slovenije v EU in NATU propad Slovenije in slovenskega naroda ali samo finančni bankrot in intelektualni ter moralni bankrot? 

Vam bodo pa vse večje jemanje sredstev slovenskim ustanovam in slovenskim državljanom ter dajanje le teh Ukrajini in za vojno opisovali kot domoljubje. In ti kvazi domoljubi bodo še res verjeli, da je siromašenje Slovenije domoljubje.

Pa da je oboroževanje Ukrajine domoljubje. Jutri bodo v Ukrajino poslali še slovenske fante in slovensko vojsko, kar bodo tudi razglasili za domoljubje.

In njihove krste bodo tudi domoljubje. Nasploh je vsaka topovska hrana dandanes že domoljubje. Pa slovenska vojska v Afganistanu in Iraku je bila domoljubje. Pojutrišnjem bodo domoljubje tudi kolaboracija, nacizem, fašizem, genocid. Janševa vlada vas bo prepričala, da je genocid v Gazi domoljubje! 

Zakaj morajo Slovenci zmeraj umirati za tuje gospodarje, v obeh svetovnih vojnah so, in v mnogih prejšnjih. In potem si vedno znova iščemo nove gospodarje, da smo jim lahko topovska hrana in da lahko verjamemo, da je služenju tujcu in umiranje za tujca domoljubje!? Bravo, Slovenija! Bravo, Slovenci!«

A nič boljše ni tudi v ostalem delu slovenske razumniške pokrajine.

zelenskipokopaliscegrok1.jpg

Društvo novinarjev Slovenije se je na primer na veliko ukvarjalo z razmerami, povezanimi s svobodo medijev v Srbiji. Podobno tudi PEN.

Seveda, Srbija ima težave.

A ne moremo mimo tega da DNS (in enako PEN) molči, ko gre za hude primere kršitev svobode medije v EU, ki določa standarde življenja in svobode tudi v Sloveniji!

dns_casopisi.jpg

DNS je namreč spregledal vse primere cenzure ruskih medijev, sankcijsko in izvensodno kaznovanje posameznikov, ki se ne strinjajo s pogledi uradne politike s strani Sveta EU, cenzure s pomočjo algoritmov in pregonov t.i. »dezinformacij« na podlagi DSA, škandalozno odločitev Sodišča EU, da je v imenu sankcij proti Rusiji mogoče v zapore pošiljati judi, ki zgolj prenesejo neko informacijo iz ruskih virov in številne podobne primere omejevanje svobode govora.

Ob tem so popolnoma tiho tudi ob vse večji militarizaciji Slovenije in EU in hujskanju k zaostritvi vojne z Rusijo.

Gregor Preac je to – povsem utemeljeno - komentiral tako:

»In celo ti naši kvazi kulturniki in celo Društvo pisateljev Slovenije (DNS) ne napadejo militarizacije EU in Slovenije ter napoved Janševe vlade, da bo Ukrajini dala 50 milijonov evrov vojaške pomoči, ko istočasno javkajo nad krčenjem sredstev za kulturo oziroma manjši proračun Ministrstva za kulturo za 4 milijone.«

Točno tako.

V vseh teh slovenskih medijih, ki si želijo, da jim država daje celo za plače urednikov (?!) in se imajo za »neodvisne« kljub temu, da dobivajo ogromen denar od države, državnih podjetij ali pa kar ameriškega zunanjega ministrstva in povezanih institucij (škandalozen primer Oštra je znan) v petih letih vsi skupaj niso napisali niti vrstice, ki bi na vojno v Ukrajini vrgla drugačno luč od zapovedane v Bruslju in Washingtonu.

In dokler bo tako, naj kar točijo krokodilje solze zaradi pomanjkanja sredstev.

Njihovo največje pomanjkanje ni na področju denarja, v katerem se še vedno kopljejo, ampak nekje povsem drugje - in malce spodaj.

Če so res raziskovalni novinarji in ne evnuhi režima, bi lahko ob tako sramotni propagandi, ki jo prodajajo javnosti, res sklonili glave in to končno odkrili.

Pa bodo res?

Skopljenci in kastrati so nekoč vaovali hareme na dvorih na Kitajskem ali na Bližnjem vzhodu.

Sistmov niso podirali, pač pa so jim služili. Odplaknile so jih šele revolucije.

Današnji medijski evnuhi v Evropi pa danes na podopben način varujejo informacijske hareme laži o vojni v Ukrajini in sodobne evropske demokrature, ki so to vojno po ameriškem ukazu izzvale in z njo nadaljuejo.