REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Najprej so prišli po Ruse: »Slovenski safari« in senca McCarthyja

Najprej so prišli po Ruse: »Slovenski safari« in senca McCarthyjaJanša in Mahnič v uniformah vzornikov. Vir: Posnetek zaslona, X

Vlada Janeza Janše je naložila Sovi, OVS in policiji, naj pri 93 ruskih državljanih, ki so od leta 2015 slovensko državljanstvo pridobili z izredno naturalizacijo, poiščejo razloge za njegov odvzem.

Uradni razlog je »dolgotrajna agresija« Rusije na Ukrajino.

Neuradni je znan vsakomur: med naturaliziranimi je Viktorija Krivolucka, prijateljica predsednice republike Nataše Pirc Musar in njena partnerka pri kegljanju, ki je državljanstvo dobila leta 2016 — po naročilu kegljaške zveze in z blagoslovom takratne Cerarjeve vlade.

Sova je že takrat, in znova avgusta letos, sporočila, da pri njej ni ugotovila nič spornega. To ne moti nikogar.

Tarča je izbrana, »razlogi« se šele iščejo.

Dejstva so v Sloveniji znana in jih ni treba ponavljati. Vredno pa je povedati, kaj ta poteza je — ne pravno, ampak zgodovinsko. Kajti ko oblast sestavi seznam ljudi, jih izbere denimo po poreklu in nato uradnim službam naroči, naj poiščejo, kaj bi jim lahko očitala, se ne ukvarjamo z varnostnim postopkom. Ukvarjamo se z vzorcem, ki ga poznamo — in ki se je vsakič končal slabo.

Zgodovinarji so že zdavnaj ugotovili tisto, kar bi moralo biti danes samoumevno: da odpor ali napačen odgovor nista bila dokaz nelojalnosti, ampak posledica ponižanja.

Najbolj neposredna vzporednica ne prihaja iz Rusije ali z Balkana, ampak iz domovine sedanjih slovenskih zaveznic in vzornic — iz Združenih držav.

Leta 1942 je Washington po Pearl Harborju v taborišča zaprl okrog 120.000 ljudi japonskega porekla; dve tretjini med njimi so bili ameriški državljani.

Leto pozneje jim je vlada razdelila zloglasni »loyalty questionnaire«, vprašalnik o lojalnosti.

Bistvo tega postopka je bilo natanko tako, kot je bistvo današnjega slovenskega: ne dokazati krivde, ampak od človeka zahtevati, da dokaže svojo nedolžnost.

Kdor je na vprašanji 27 in 28 odgovoril »narobe« ali zgolj zamudno, je bil žigosan kot nelojalen in poslan v Tule Lake, taborišče s strožjim režimom.

Sledil je še Denaturalizacijski zakon iz leta 1944, ki je omogočil odvzem državljanstva — natanko tisto, kar danes napovedujejo v Ljubljani.

Zgodovinarji so že zdavnaj ugotovili tisto, kar bi moralo biti danes samoumevno: da odpor ali napačen odgovor nista bila dokaz nelojalnosti, ampak posledica ponižanja.

Amerika se je za to leta 1988 uradno opravičila in izplačala odškodnine. Priznala je, da je bila to sramota. Slovenija zdaj isto sramoto uvaža kot novost.

Kongresniki, ki so že iskali način, kako taboriščnikom japonskih korenin odvzeti državljanstvo, so vsak odgovor razumeli kot potrditev svoje vnaprejšnje sodbe.

Amerika se je za to leta 1988 uradno opravičila in izplačala odškodnine. Priznala je, da je bila to sramota. Slovenija zdaj isto sramoto uvaža kot novost.

Ta sprevržen postopek — ko je pripadnost narodu ali »napačno« mišljenje že samo po sebi sum, ko je obtožba sama sebi dokaz in ko breme dokazovanja nosi preganjani — ima ime.

Imenuje se makartizem. In prav v to smer, v senco senatorja Josepha McCarthyja, drsi danes Slovenija. Le da tokrat lova ne vodi ameriški senat, ampak slovenska vlada, ki riše tarče na hrbtih svojih lastnih državljanov.

Nesmiselno bi bilo, da bi za vzporednico hodili čez ocean, ko pa jo imamo doma — in to takšno, za katero je bila Slovenija že obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Leta 1992 je slovenska država iz registra stalnega prebivalstva izbrisala več kot 25.000 ljudi. Takrat je bil »zunanji sovražnik« na jugu, v razpadajoči SFRJ; izbrisani so bili predvsem ljudje z »napačnim« poreklom iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.

Vir: Posnetek zaslona, X

Danes je sovražnik na Vzhodu, preverja pa se ljudi z ruskim poreklom.

Mehanika je enaka: seznam, poreklo, uradni postopek, ki krivdo šele išče. Izbris se je Sloveniji vračal dvajset let kot pravni, moralni in finančni bumerang.

Kdor danes ne vidi, da se pripravlja nova različica iste napake, si spomina noče priklicati.

Vredno je spomniti še na eno podrobnost, ki jo v vzhajajoči evforiji radi pozabljajo.

Vojne se bíjejo med državami, ne med državljani. Že Janša sam je bil obrambni minister v Peterletovi vladi, ki je častnikom JLA zaradi »sodelovanja v agresiji« odvzemala akontacije pokojnin.

Vzorec je isti, le tarča se spušča vse niže — z vojske na posameznika, s posameznika na njegove prijatelje, z države tokrat na hrbte dvojnih, slovensko-ruskih državljanov.

In ko je Krivolucko desnica čez noč povezala z Romanom Jegličem — obveščevalcem, ki je leta 1988 kot inšpektor podpisal nalog za Janševo aretacijo —, je pregon dobil še tisto, česar noben pravni postopek ne bi smel imeti: osebno, maščevalno noto, staro skoraj štirideset let.

Slovanska država, ki z Rusijo ni imela nikoli nobenega spora — nasprotno, ruska vojska je leta 1945 osvobajala Prekmurje —, danes goji vse večjo protirusko histerijo.

Maščevanje, pravijo, se najbolje postreže hladno.

Tu se pokaže nekaj, kar bi moralo Slovence pretresti bolj kot karkoli drugega.

V Nemčiji — državi, ki je Rusijo dvakrat v enem stoletju napadla in na njenih tleh pustila milijone mrtvih Rusov — danes vse glasnejši glasovi, pravi nasledniki Bismarckove Realpolitik, zahtevajo obnovo odnosov z Moskvo.

Ljudje na ulicah protestirajo proti zapiranju Ruske hiše v Berlinu. Nemci, ki imajo z Rusijo najbolj krvav račun v zgodovini, iščejo mostove.

In Slovenija? Slovanska država, ki z Rusijo ni imela nikoli nobenega spora — nasprotno, ruska vojska je leta 1945 osvobajala Prekmurje —, danes goji vse večjo protirusko histerijo.

Ruski kulturni center na Slovenskem je bil zaprt v tišini. Medtem ko v Moskvi na Lomonosovi univerzi še vedno poučujejo slovenščino in recitirajo slovenske pesmi, v Ljubljani ruski državljani postajajo tarča seznamov.

Zakaj? Odgovor je neprijeten, a ga je treba izreči. Zdi se, da hoče Slovenija svojim »evropskim händlerjem« v Bruslju dokazati, da zna biti bolj papeška od papeža.

Da bo majhna država, ki je bila v EU vedno na milost in nemilost prepuščena velikim, svojo pripadnost dokazovala z gorečnostjo, ki je Bruselj sam od nje sploh ne zahteva.

To ni suverenost. To je tekmovanje v vnemi, kjer v doseganju najvišjih ravni nepopisne zgodovinske sramote zmagajo tisti, ki so pripravljeni iti najdlje.

In Slovenija s četrto Janševo vlado, ki je državo že umazala s podporo gnocidni tvorbi in njenim množičnim zločinom - tu tone vse globje.

Že v času tretje Janševe administracije se je vlada maščevala medijem, javni RTV in STA in številnim posameznikom. Spomnimo samo, kako je Mahnič grozil Bobnarjevi in dopisniku Dela v Bruslju.

Vse to se je dogajalo sredi boja proti nevidnemu sovražniku.

Danes je prehod iz boja proti zunanjemu, vidnemu sovražniku (Rusom!) na boj proti notranjemu sovražniku v času krize - še toliko lažji.

Odvzem pravice tujcem do glasovanja na lokalnih volitvah je še en ksenofobičen, avtoritaren korak v isti smeri. 

In to bi nas moralo vse skrbeti. Kajti ne bo se končalo le pri Rusih, tako kot se v Nemčiji ni le pri komunistih, v Sloveniji pa ne le pri izbrisanih... 

In prav tu se skriva najbolj mračni zgodovinski nauk.

Slovenci se radi tolažimo, da smo bili žrtve.

Zgodovina nas uči, da so preobrnjenci in dokazovalci pogosto najhujši; da tisti, ki se hoče vključiti, rad postane bolj krut od tistih, ki jim želi ugajati.

A zgodovina pozna tudi drugačne Slovence. Odilo Globočnik, rojen v Trstu očetu slovenskega rodu, je bil eden od organizatorjev Aktion Reinhard, pobijanja poljskih Judov — človek, ki ga je zgodovinar opisal kot »najbolj gnusnega posameznika v najbolj gnusni organizaciji, kar jih je kdaj bilo«.

Ko so ga poslali nazaj v Trst, je iz opuščene luščilnice riža uredil edino nacistično taborišče s krematorijem na italijanskih tleh — Rižarno. Slovenec, hujši od samih nacistov.

Zgodovina nas uči, da so preobrnjenci in dokazovalci pogosto najhujši; da tisti, ki se hoče vključiti, rad postane bolj krut od tistih, ki jim želi ugajati.

Ne trdim, da bo iz slovenskega seznama 93 imen nastalo taborišče.

Trdim nekaj drugega, in to je dovolj hudo: da se je pri nas začel isti proces.

Kolektivno sumničenje po poreklu. Sestavljanje seznamov. Mediji, ki sodbo izrečejo, preden se postopek začne.

Državni aparat, ki »razloge« šele brska, ker je tarčo že izbral. In notranji ministar, ki poskuša zanikati slona v trgovini s porcelanom. Trdi namreč, da razlog za preverbo izrednih naturalizacij ruskih državljanov ni prijateljica Pirc Musrajeve Krivolucka. A res?!

Nemški luteranski pastor Martin Niemöller je vse to strnil v verze, ki bi jih moral znati na pamet vsak, ki danes tiho odobrava ljubljanski lov na Ruse: »najprej so prišli po komuniste, pa se nisem zmenil zanje, ker nisem bil komunist; potem po sindikaliste, potem po Žide«... In nazadnje po njega samega, ko ni ostal nihče, ki bi zanj spregovoril in se mu postavil v bran.

Vir: Posnetek zaslona, X

Danes prihajajo po slovenske državljane ruskih korenin.

Jutri, ko bo »zunanji sovražnik« kdo drug, bo seznam že napisan in mehanizem že preizkušen.

Preglasovani, žigosani in izbrisani smo bili v tej državi že enkrat.

Da bi to počeli znova, tokrat pa v imenu Bruslja in z obrazom demokracije — to pa si zasluži ne le kritiko, ampak odkrit odpor.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke