Od koga so odvisni »neodvisni mediji«? Vse o ICIJ, Oštru, državnem denarju ZDA in zaroti molka slovenskih medijev

Vsi mediji niso narejeni enako.

Eni imajo za sabo velike investitorje, drugi so manjši. Obstaja pa tudi nenavaden medijski pojav.

Nekateri mediji so po prisotnosti v drugih medijih, ki jim priznavajo nekakšno posebno odličnost in neodvisnost celo arbitri in sodniki delovanja drugih medijev.

Portal Oštro bi razkrinkaval, a niso sposobni napisati niti logične vestičke. V naslovu trdijo, da Rusija nima največjih zalog plina, v tekstu pa trdijo, da jih ima, kar seveda drži.

Tako vprašljive portale, ki vsakodnevno poskrbijo za fake news, je potrebno vreči iz registra… pic.twitter.com/yaHifK6VzJ

— PolonaFrelih (@PolonaFrelih) May 30, 2024

Razglašajo se za neodvisne in drugi mediji, veliki in majhni, jim ta status zaradi stalne prisotnosti v t. i. osrednjih medijih brez ugovorov priznavajo.

V Sloveniji ima takšen status na primer Oštro, ki je s svojim t. i. preverjanjem dejstev in raznimi projekti neprestano prisoten tudi v drugih medjih, hkrati pa kot partner Mete vpliva tudi na to, kaj slovenski uporabniki lahko in kaj ne morejo videti na svojih napravah in predvsem na Facebooku.

Preverite kdo financira Oštro...

— Alenka Valher (@cepulje) March 11, 2023

Toda - kakšni so pravzaprav temelji te neodvisnosti?

Aprila 2025 je na svoji spletni strani Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) – organizacija, ki stoji za Panamskimi, Rajskimi in Pandorinimi papirji – med vrsticami svojega seznama donatorjev zapisal skromno, a zgovorno opombo: podpora ameriškega zunanjega ministrstva (State Department) je bila ukinjena, ker naj »ne bi bila več skladna s prioritetami agencije«.

To je bil velik udarec za mnoge t. i. neodvisne medije, prisesane na ta vir financiranja.

Med drugim tudi za portal Oštro in njegove medijske projekte, ki segajo tudi izven meja Slovenije.

Mene to malo bolj skrbi... GROK glede Oštro: They act as a fact-checking partner for platforms like Meta (Facebook/Instagram). They review and flag content they consider false or misleading.

— DRUGA REFORMACIJA (@Volkodlak) July 19, 2026

Tiho poslovilno pismo

Do takrat je bil State Department, natančneje njegov Urad za demokracijo, človekove pravice in delo, leta za letom naveden na uradnem seznamu podpornikov ICIJ – poleg Sorosevih Open Society Foundations in ameriškega National Endowment for Democracy (NED).

Ta drobna administrativna opomba je pravzaprav priznanje, ki bi moralo sprožiti val vprašanj: če je bila ameriška vlada eden od finančnih stebrov organizacije, ki jo ves svet pozna kot vzor »neodvisnega« preiskovalnega novinarstva, kaj natanko je ta neodvisnost sploh pomenila? In zakaj se je Washington po skoraj desetletju podpore nenadoma odločil, da denar ni več »skladen s prioritetami«?

Slovenski mediji o tem niso poročali niti z eno vrstico – kar je, glede na razsežnost zgodbe, samo po sebi nenavadno in pove marsikaj o stanju domačega novinarstva.

Anuška naj kar lepo Zuckerberga prosi za denar - saj zanj opravlja umazan špiceljaki posel lažnive in pristranske iskateljice lažnih novic ter prijaviteljice sovražnega govora

— Vanja  (@Vanja25691) July 19, 2026

Denar, ki ga ICIJ sam prizna

Na uradni strani »Meet ICIJ's supporters« organizacija sama za leto 2024 med donatorji navaja, poleg vrste filantropskih fundacij, tudi ameriški State Department (Bureau of Democracy, Human Rights, and Labor), National Endowment for Democracy in Sorosevo mrežo Open Society Foundations.

Gre torej za javno dostopen, s strani ICIJ samega potrjen podatek – ne za konspirativno domnevo.

NED je ustanova, ki jo je ameriški kongres leta 1983 ustanovil izrecno z namenom, da počne (kot je nekoč odkrito priznal eden njenih ustanovnih direktorjev Allen Weinstein) marsikaj od tega, kar je CIA nekoč počela na skrivaj – le da zdaj to počne javno, prek nevladnih organizacij, medijev in »civilne družbe« po vsem svetu.

 

— Insajder.com (@insajder_com) July 21, 2026

Da je prav ta ustanova soustanoviteljica financiranja ene najbolj citiranih preiskovalnih mrež na svetu, ni obrobna podrobnost.

Carl Gershman, dolgoletni predsednik Nacionalnega sklada za demokracijo (NED), na podelitvi nagrade v Washingtonu, 2011. Foto: Washington Oxi Day Foundation (CC BY-SA 2.0)

Podobno velja za sestrsko organizacijo OCCRP (Organized Crime and Corruption Reporting Project), s katero ICIJ deli osebje, vire in številne velike projekte – od Panamskih do Pandorinih papirjev in afere Cyprus Confidential.

Decembra 2024 je konzorcij neodvisnih evropskih medijev (francoski Mediapart, ameriški Drop Site News, italijanski Il Fatto Quotidiano in drugi) objavil obsežno preiskavo, ki jo je povzel tudi RT: ameriška vlada naj bi neposredno financirala okoli polovico proračuna OCCRP, poleg tega pa naj bi imela – po lastnem priznanju soustanovitelja OCCRP Drewa Sullivana – dejansko pravico veta pri izbiri vodilnih ljudi organizacije.

Vzemi jo v službo

— sivi pinot barrique (@MajorSivi) July 20, 2026

Portal AnewZ, ki povzema isto Mediapartovo preiskavo, navaja, da je OCCRP v zadnjem desetletju od ameriške vlade prejel 47 milijonov dolarjev, kar je 52 odstotkov celotnega proračuna, dodatnih 15,2 milijona pa od EU in evropskih vlad.

Del tega denarja je bil, kot poroča isti vir, namenjen projektom z imeni, ki ne puščajo dvoma o geopolitičnem fokusu – med njimi projekt z naslovom »Balancing the Russian Media Space« in financiranje preiskovalnega novinarstva, usmerjenega prav na Rusijo, Kitajsko in Srednjo Azijo.

Zgodba OCCRP sega še globlje: po pisanju portala, ki povzema izvirno preiskavo o »fantomskih skladih« ameriškega preiskovalnega novinarstva, je urad State Departmenta za mednarodne narkotike in kazenski pregon (INL) – torej urad, ki sodeluje z obveščevalnimi in varnostnimi službami – z 1,7 milijona dolarjev financiral samo ustanovitev OCCRP med letoma 2008 in 2010.

Z drugimi besedami: organizacija, ki danes velja za enega od stebrov svetovnega preiskovalnega novinarstva, je bila v samem začetku dobesedno projekt ameriške zunanje politike.

Takole je to pri Oštro:
-če jih leva vlada zalije z denarjem, so neodvisni (=objektivni)....če jim ga desna ne da, so pa odvisni (=neobjektivni)  pic.twitter.com/Gb2F9r2ASj

— Ali Alias (@AnkaAnkica279) July 19, 2026

»Neodvisnost« s pogojem

Kaj to pomeni v praksi, je decembra 2024 nemškemu javnemu servisu NDR povedal kar Sullivan sam, ko je pojasnjeval, zakaj OCCRP ostaja hvaležen ameriški vladi: brez tega denarja organizacija v tej obliki ne bi obstajala.

Nemški javni servis je po lastni preiskavi sodelovanje z OCCRP celo začasno prekinil. Po poročanju AnewZ Sullivan prizna, da se OCCRP zaradi vezanosti financiranja na ameriško vlado in Sorosevo mrežo izogiba poročanju o zadevah, ki bi neposredno zadevale ZDA same.

Prav ta asimetrija je jedro kritike, ki jo neodvisni analitiki ponavljajo že vsaj od Panamskih papirjev leta 2016 naprej.

Veteranka ameriškega preiskovalnega novinarstva Lucy Komisar je v svoji analizi Bellingcata in OCCRP opozorila na konkreten primer: pri Panamskih papirjih je ekipa skoraj 400 novinarjev pisala o na stotine premožnih in vplivnih ljudeh, a nihče od njih ni omenil Billa Browderja, ameriško-britanskega finančnika, katerega družba Berkeley Advisors je bila – po Komisarjevih navedbah – ustanovljena prek iste panamske pisarne Mossack Fonseca za prikrivanje denarja, iznesenega iz Rusije.

Ko je Komisarjeva direktorja ICIJ Gerarda Ryla vprašala, zakaj nihče od skoraj 400 novinarjev ni pisal o tem primeru, je dobila odgovor, da so se novinarji sami odločili, o čem bodo pisali.

Podobno kritiko, a bolj neposredno, je po objavi Panamskih papirjev leta 2016 zapisal nekdanji britanski veleposlanik in kritik zahodne zunanje politike Craig Murray, katerega analizo povzema tudi Equipo Nizkor: po njegovih besedah je ICIJ organiziran in financiran s strani Center for Public Integrity (CPI), ta pa je odvisen od financiranja Fordove fundacije, Carnegiejevega sklada, Rockefellerjevega družinskega sklada in Soroseve Open Society Foundation.

One of the most brutal scenes in human history has been leaked.

Footage from an Israeli aircraft shows thousands of starving Palestinians running towards an aid truck, before it bombs and kills them all.

A video that the world must never forget. pic.twitter.com/IXpOGeAbRq

— Censored Humans (@CensoredHumans) July 19, 2026

Murray v isti analizi opozarja, da imata ekskluziven dostop do celotne podatkovne baze Panamskih papirjev le britanska Guardian in BBC, kar pomeni, da javnost ne more preveriti, katera imena so bila iz objav morda selektivno izpuščena. Analiza na portalu Global Research iz istega obdobja gre še dlje in navaja, da je bila Fordova fundacija po dokumentiranih virih desetletja povezana z ameriško CIA, saj je bila financerka kulturne propagande že od konca druge svetovne vojne.

Vzorec, na katerega opozarjajo ti viri, ni naključen.

Analitik Ben Norton, urednik portala Multipolarista, je opozoril, da je bil venezuelski medijski partner ICIJ pri enem od projektov izrazito protičavistični, desno usmerjen portal, ki ga financirata prav NED in Soros.

Podobno je azerbajdžanski portal Caspian Post v analizi OCCRP-jevega poročanja o Azerbajdžanu opozoril, da je med sponzorji te mreže poleg USAID, NED in Sorosa tudi ameriško zunanje ministrstvo, ter da OCCRP – kljub temu, da med financerji navaja tudi vlade Norveške, Avstralije in Švice – o korupciji v teh državah praktično ne poroča.

Avtorji te analize se sklicujejo na pokojnega ameriškega preiskovalnega novinarja Roberta Parryja, ki je še pred svojo smrtjo opozarjal, da se OCCRP osredotoča prav na države, ki so trenutno v nemilosti Washingtona.

Odzivi na zamrznitev sredstev Anuški Delić in Oštru: Pokvarjena močvirniška srenja, delajte na trgu in preživite!

Parazitske hijene, ki so se navadile na redno molžo proračunske krave, zdaj tulijo, da gre za napad na svobodo medijev, neodvisnost in vse, kar je sveto v njihovem… pic.twitter.com/mjlQdHxvT8

— Martin Zver (@zver_martin) July 20, 2026

Seznami za odstrel: sporno določanje tega, kdo bo »ujet« in kdo ne

Tu je treba biti pravičen do ICIJ: gre za organizacijo, ki je od Panamskih papirjev leta 2016 do letošnjih razkritij o farmacevtskih cenah (Cancer Calculus) in kriptovalutnih prevarah (The Coin Laundry) objavila vrsto zgodb, ki so imele resničen, izmerljiv učinek – padle so vlade (na Islandiji in v Pakistanu), sprožile so se davčne reforme, novinarji so razkrili premoženje na stotine milijarderjev in na desetine voditeljev.

To niso izmišljene zgodbe in trud na tisoče vpletenih novinarjev je bil pogosto pošten in tvegan.

Protesti pred islandskim parlamentom Alþingi v Reykjavíku po razkritjih Panamskih dokumentov, 4. april 2016. Foto: Þorgnýr Þóróddsen (CC BY-SA 3.0)

A prav v tem je paradoks, na katerega opozarjajo zgoraj navedeni kritični viri: uspeh in resničnost razkritij ne izničita vprašanja o tem, kdo je bil v teh razkritjih izpostavljen in kdo ne.

Ko je bil leta 2016 objavljen prvi val Panamskih papirjev, je eden od vodilnih novinarjev ICIJ Jake Bernstein za CNBC dejansko poudaril mrežo okoli Vladimirja Putina kot enega od osrednjih odkritij – čeprav Putinovo ime v samih dokumentih ni bilo niti enkrat omenjeno, temveč zgolj imena njegovih znancev.

Po poročanju Global Research je takratni analitik Ian Bremmer za NBC izrecno povezal to poudarjeno geopolitično naracijo z dejstvom, da je ICIJ delno financiran s strani Soroseve fundacije, in napovedal, da bo Kremelj to nedvomno videl kot politično motivirano akcijo, uperjeno vanj.

Podobno je pri sami objavi Pandorinih dokumentov leta 2021 upravičeno kritiko sprožilo dejstvo, da imena ameriškega predsednika ali vodilnih ameriških politikov v razkritjih niso bila v ospredju, medtem ko so bili na naslovnicah dosledno Putin, Erdogan, Babiš in podobni voditelji – čeprav je, kot ugotavlja isti Global Research na podlagi ICIJ-jevih lastnih podatkov, prav v ameriških skrbniških skladih (trusts) skritega več kot milijardo dolarjev premoženja, torej instrumentov, ki so med najbolj priljubljenimi orodji za davčno izogibanje prav v ZDA sami.

Skratka: največje ribe – tiste, ki bi resnično ogrozile interese Washingtona, Londona ali njunih zaveznikov – v mrežah teh razkritij dosledno manjkajo.

Ujamejo se tisti, ki jih zahodne vlade iz enega ali drugega razloga že tako želijo »postreliti«: ruska elita, kitajski uradniki, latinskoameriški voditelji, ki niso po godu Washingtonu, in – kadar pride prav – tudi kakšen evropski premier, kot je bil Andrej Babiš.

To ne pomeni nujno, da so ta razkritja lažna.

Pomeni pa, da je izbira tarč vse prej kot naključna in vse prej kot enakomerno porazdeljena – kar je natanko nasprotje tega, kar bi moralo pomeniti pravo, neodvisno preiskovalno novinarstvo!

Tako potiho je bila ga. Delič in njen portal Oštro izbran za preverjanje resnice na Facebooku  Ste vedeli?#medijskamanipulacija
https://t.co/iNPR6HdC4n

— PatricijaDimic (@GorencPatricija) April 2, 2024

Kdo so ti »filantropi«: kratka zgodovina rušenja vlad

Da bi razumeli, zakaj financiranje s strani NED, Sorosove mreže in sorodnih fundacij ni nevtralno dejstvo, se je treba ozreti v njihovo dokumentirano zgodovino.

Ta ni stvar ugibanj – njeni najbolj obremenilni deli so bili objavljeni v uglednih zahodnih medijih ali pa so jih priznali kar akterji sami.

Začnimo pri temeljnem kamnu.

Soustanovitelj NED Allen Weinstein je že leta 1991 v intervjuju za Washington Post (v znamenitem članku Davida Ignatiusa »Innocence Abroad: The New World of Spyless Coups« – »Nedolžnost v tujini: novi svet državnih udarov brez vohunov«) izrekel stavek, ki je postal definicija te ustanove: »Veliko tega, kar danes počnemo mi, je pred petindvajsetimi leti prikrito počela CIA.«

To ni citat kritikov NED – to je samoopredelitev enega od njenih očetov, objavljena v osrednjem ameriškem časopisu. NED je bil ustanovljen leta 1983 prav zato, ker so afere sedemdesetih let (odbor senatorja Churcha, razkritja o prikritem financiranju tujih strank, sindikatov in medijev s strani CIA) prikrito delovanje kompromitirale; rešitev ni bila, da bi Washington s takim delovanjem prenehal, temveč da ga je preselil na svetlo, pod prijaznejšo firmo »promocije demokracije«.

Zračni posnetek sedeža agencije CIA v Langleyju v Virginiji. Foto: Carol M. Highsmith, Kongresna knjižnica (javna lastnina)

Kako to deluje v praksi, je bilo najlepše vidno prav v naši soseščini. Financiranje srbskega gibanja Otpor, ki je oktobra 2000 zrušilo Slobodana Miloševića, je dokumentiral kar Radio Free Europe/Radio Liberty – torej medij, ki ga financira ameriški kongres in ga nihče ne more obtožiti protiameriške pristranskosti.

Po njegovih navedbah, ki se opirajo na uradne evidence NED, je NED samo leta 2000 Otporju neposredno nakazal več kot 282.000 dolarjev za širjenje mreže pisarn po Srbiji in predvolilno kampanjo; USAID je plačal glavnino Otporjevih znamenitih nalepk in majic s sloganom »Gotov je«; denar je prispevala tudi Sorosova fundacija; dodatna sredstva so prek International Republican Institute in drugih posrednikov tekla za odpiranje Otporjevih pisarn v Beogradu in drugih mestih.

Skupno naj bi NED v Srbijo med letoma 1998 in 2000 usmeril približno tri milijone dolarjev.

Kitajsko zunanje ministrstvo v svojem uradnem gradivu o NED navaja še bistveno višje skupne zneske ameriške podpore srbski opoziciji – deset milijonov dolarjev leta 1999 in enaintrideset milijonov leta 2000 – kar velja jemati kot navedbo zainteresirane strani, a se s temeljnim dejstvom, ki ga potrjujejo ameriški viri sami, povsem sklada: »spontana ljudska vstaja« je imela izdatnega tujega plačnika.

Stavba skupščine v plamenih med strmoglavljenjem Slobodana Miloševića, Beograd, 5. oktober 2000. Foto: Viktor Sekularac / Waging Nonviolence (CC BY 4.0)

Grafit s simbolom gibanja Otpor! – stisnjeno pestjo – v Novem Sadu, 2001. Foto: Joulupukki / Wikimedia Commons (CC BY-SA 3.0)

Srbski scenarij je nato postal izvozni artikel. Veterani Otporja (kasneje organizirani v center CANVAS) so urili gruzijsko mladinsko gibanje Kmara, ki je izvedlo »revolucijo vrtnic« leta 2003 – njihove treninge je, kot je dokumentirano v akademski literaturi o barvnih revolucijah, financirala Sorosova Open Society.

Sledila je Ukrajina: »oranžna revolucija« 2004 z gibanjem Pora, izurjenim po istem kopitu in z istim stisnjenopestnim logotipom. In nazadnje Majdan 2013–2014, kjer sta ključna podatka spet prišla iz prve roke. Prvič: pomočnica ameriškega državnega sekretarja Victoria Nuland je decembra 2013, na konferenci ameriško-ukrajinske fundacije v Washingtonu, javno povedala, da so ZDA od leta 1991 v razvoj »demokratičnih institucij« v Ukrajini vložile več kot pet milijard dolarjev.

Drugič: NED je v lastnem letnem poročilu navedel, da so njegova sredstva odigrala pomembno vlogo v začetni fazi Evromajdana, med letoma 2011 in 2014 pa je ukrajinskim nevladnim organizacijam namenil skoraj štirinajst milijonov dolarjev.

In tretjič, sam George Soros je maja 2014 v intervjuju s Fareedom Zakario na CNN na vprašanje, ali v Ukrajini počne podobne stvari kot med prevrati leta 1989 v Vzhodni Evropi, odgovoril z besedami, ki jih niti najbolj zagreti »razkrinkovalci dezinformacij« ne morejo izbrisati iz posnetka: »Ustanovil sem fundacijo v Ukrajini, še preden je Ukrajina postala neodvisna od Rusije. Fundacija deluje vse odtlej in je odigrala pomembno vlogo v sedanjih dogodkih.«

Sorosova mreža je prek Mednarodne fundacije Renesansa v Ukrajino skozi desetletja vložila okoli 230 milijonov dolarjev, marca 2022 pa je OSF napovedala še 25 milijonov dolarjev za novi »Sklad za ukrajinsko demokracijo«.

Ali je Majdan prinesel Ukrajincem demokracijo in blaginjo ali državljansko vojno, razpad države in nazadnje veliko vojno z Rusijo, naj presodi bralec sam – dejstvo pa je, da so bili isti akterji, ki danes financirajo »neodvisno preiskovalno novinarstvo«, globoko vpleteni v inženiring tega prevrata.

Množica Evromajdana v središču Kijeva, 8. december 2013. Foto: Mstyslav Chernov / Unframe (CC BY-SA 3.0)

Victoria Nuland, avtorica izjave o »petih milijardah dolarjev« za Ukrajino, na uradnem portretu ameriškega zunanjega ministrstva. Foto: U.S. Department of State (javna lastnina)

George Soros, ustanovitelj fundacij Odprta družba, na Festivalu ekonomije v Trentu, 2012. Foto: Niccolò Caranti (CC BY-SA 3.0)

Vzorec se ponavlja povsod, kjer ima Washington geopolitični interes: NED je po lastnih javno objavljenih podatkih v letih 2018–2019 v Belorusiji financiral najmanj 34 projektov v skupni vrednosti okoli tri milijone dolarjev – urjenje mladih aktivistov, krepitev nevladnih organizacij in protilukašenkovske medije – tik pred množičnimi protesti leta 2020.

Isti vzorec so kritiki, med njimi pokojni ameriški preiskovalni novinar Robert Parry, ustanovitelj Consortium News, dokumentirali od Nikaragve in Venezuele do Hongkonga.

Parry, ki je v osemdesetih letih razkril aferi Iran-Contra in delovanje CIA v Srednji Ameriki, je NED desetletja opisoval natanko tako, kot ga je opisal Weinstein: kot javno različico nekdanjih prikritih operacij.

In Rockefeller Brothers Fund, ki ga najdemo med donatorji Oštra v prvi petletki (prek OCCRP)?

Tudi ta ni »nevtralna dobrodelna ustanova«, temveč eden od stebrov ameriškega zunanjepolitičnega establišmenta.

Sklad so leta 1940 ustanovili sinovi Johna D. Rockefellerja; med njimi je bil David Rockefeller – dolgoletni šef banke Chase Manhattan, predsednik Sveta za zunanje odnose (CFR) in ustanovitelj Trilateralne komisije, torej treh institucij, ki so desetletja oblikovale ameriško globalno strategijo.

Zgodovinsko so bile rockefellerjevske (skupaj s Fordovimi in Carnegiejevimi) fundacije dokumentirane kot kanali za denar CIA v času kulturne hladne vojne – to je v knjigi »The Cultural Cold War« temeljito popisala britanska zgodovinarka Frances Stonor Saunders.

Danes RBF vodi izrecno geopolitično usmerjene programe: enega prav za Zahodni Balkan, torej za regijo, v kateri deluje Oštro – kar pomeni, da sklad v naši soseščini ne deli denarja naključno, temveč v okviru premišljene regionalne strategije.

Kanadska raziskovalka Vivian Krause je v Financial Postu dokumentirala, kako je bil RBF vodilni donator kampanje, ki je z okoljevarstvenimi argumenti uspešno blokirala izvoz nafte iz kanadske Alberte – kar so v Kanadi mnogi razumeli kot tuje vmešavanje v energetsko politiko suverene države.

Sklad je od leta 2013 z najmanj 880.000 dolarji financiral tudi organizacije gibanja BDS za bojkot Izraela, zaradi česar se je znašel pod plazom kritik povsem drugega političnega predznaka.

Ne glede na to, kaj si kdo misli o posameznih od teh ciljev, je bistvo isto: RBF je aktivistična ustanova z jasno politično agendo na več celinah – in novinarska organizacija, ki jemlje njen denar, jemlje denar političnega akterja, ne dobrotnika.

David Rockefeller, ameriški bankir in ustanovitelj Trilateralne komisije, leta 1984. Foto: Bernard Gotfryd, Kongresna knjižnica (javna lastnina)

Skupni imenovalec vseh teh zgodb je preprost: NED, Sorosova mreža, Rockefellerjevi in sorodni skladi niso zunanji opazovalci svetovne politike, temveč njeni dejavni igralci z dokumentirano zgodovino financiranja prevratov, opozicij in »civilnih družb« v državah, ki so Washingtonu v napoto.

Ko taki akterji financirajo novinarstvo, ne kupujejo laži – kupujejo nekaj subtilnejšega: izbiro tem, izbiro tarč in izbiro tišin.

Prav zato je vprašanje, kdo plačuje ICIJ, OCCRP in njihove lokalne podružnice, vse prej kot akademsko.

Slovenski del zgodbe: Oštro in medijska zarota molka o spornih financah - njihovih financerjev

V Slovenijo to zgodbo pripelje preiskovalni portal Oštro, ki je uradni medijski partner ICIJ za projekte, kot so bili Pandorini dokumenti, Suisse Secrets in drugi, ter hkrati regionalni partner OCCRP.

Ob objavi Pandorinih dokumentov jeseni 2021 so slovenski mediji (RTV Slovenija, Delo, 24ur, SiOL) podrobno poročali, da so novinarji Oštra v večmesečni preiskavi pregledali okoli 9.000 dokumentov, povezanih s Slovenijo, in razkrili posle več deset domačih podjetnikov in poslovnežev prek davčnih oaz.

Gre za legitimno in koristno novinarsko delo – vprašanje pa je, ali je slovenska javnost kadarkoli izvedela tudi drugo polovico zgodbe: kdo v resnici plačuje mrežo, katere del je Oštro.

Tu ni treba ugibati ali se sklicevati na posredne vire – odgovor je črno na belem zapisan v Oštrovih lastnih, javno dostopnih poročilih, ki jih organizacija objavlja na svoji strani ostro.si/finance. In slika, ki jo ta poročila izrisujejo, ni enkraten izpad, temveč vzorec, ki traja od samega začetka.

Začnimo pri »petletnem poročilu« za obdobje 2018–2022, torej za prvih pet let obstoja zavoda. V finančnem delu tega poročila je kot daleč največja posamezna donatorka navedena – Open Society Foundations z 205.000 dolarji.

Za primerjavo: celotni odhodki Oštra v vseh petih letih skupaj so znašali 577.351 evrov, kar pomeni, da je sama Sorosova fundacija pokrila znesek v višini približno tretjine vsega, kar je zavod v prvi petletki sploh porabil.

Na drugem mestu med donatorji je National Endowment for Democracy z 59.304 dolarji, sledijo Journalism Development Network/OCCRP (30.000 dolarjev), Rockefeller Brothers Fund prek OCCRP (26.450 dolarjev), Meta prek programa za preverjanje dejstev na Facebooku (21.600 dolarjev), med financerji pa najdemo tudi ameriško veleposlaništvo v Sloveniji in Internews, še eno organizacijo za »razvoj medijev«, ki se pretežno financira iz ameriškega proračuna. NED torej ni bil naključni, enkratni donator – prisoten je bil praktično od ustanovitve zavoda leta 2018 naprej.

Če te številke seštejemo, slika postane še bolj jasna. Samo zneski, ki jih Oštro za petletko navede izrecno – Open Society Foundations, NED, Journalism Development Network/OCCRP, Rockefeller Brothers Fund in Meta – znašajo skupaj okoli 342.000 dolarjev, ob takratnih tečajih približno 315.000 evrov, torej okoli 55 odstotkov vseh odhodkov zavoda v petih letih.

Vanje niso všteti niti prispevki ameriškega veleposlaništva v Ljubljani niti denar organizacije Internews.

Ocene se od tu naprej razlikujejo glede na to, kaj štejemo med »ameriške« vire – ali zgolj vladni denar, ali tudi ameriške zasebne fundacije in korporacije, ki so z vladnim establišmentom prepletene – a po vsaki metodologiji se delež ameriško vezanih sredstev v prvi petletki giblje okoli polovice ali nad njo.

In prav tu se vidi vsa absurdnost domače medijske dogme: da bi se medij, večinsko financiran iz Rusije, imenoval »neodvisen«, bi se zdelo vsem noro; medije, polovično ali večinsko financirani iz ZDA in z njimi povezanih fundacij, pa se še naprej tretira kot »domače in neodvisne« – čeprav so po vsaki trezni meri prej orodje tuje politike kot kaj drugega.

V letu 2024 se je ta vzorec le še okrepil. V razdelku o strukturi prihodkov za leto 2024 (skupni odhodki zavoda so znašali 420.214,88 evra) je med donatorji »projektne podpore« naveden National Endowment for Democracy z zneskom 65.000 evrov – kar je največja posamezna donatorska postavka v celotnem lanskem proračunu Oštra.

Tik za njo, z 64.796,18 evra, je na drugem mestu Veleposlaništvo ZDA v Ljubljani. Skupaj NED in ameriško veleposlaništvo predstavljata skoraj tretjino (okoli 31 odstotkov) celotnega lanskega proračuna te »neodvisne« preiskovalne organizacije.

Preostanek prihodkov si delijo med drugim Evropska komisija, OCCRP (prek sklada GACC in donacije posameznice Anne Avis), Google News Initiative, Prague Civil Society Centre (ustanova s sedežem v Pragi, ki so jo leta 2015 ustanovile fundacije Oak in Mott ter ameriške in evropske bilateralne razvojne agencije, z izvedbo prek češke organizacije People in Need) in Limelight Foundation.

Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Ljubljani – leta 2024 drugi največji posamezni donator Oštra. Foto: Yerpo / Wikimedia Commons (CC BY-SA 3.0)

Sveže objavljeno letno poročilo za leto 2025 (julij 2026) zgodbi dodaja še en, skoraj simboličen epilog.

Skupni odhodki zavoda so narasli na 458.285,52 evra, National Endowment for Democracy pa je – kljub Trumpovi zamrznitvi sredstev NED – Oštru še vedno nakazal 40.936,35 evra in je v poročilu ponovno naveden med institucionalnimi podporniki, celo z logotipom. Ameriško veleposlaništvo, ki je bilo še leto prej drugi največji donator, je s seznama izginilo – kar se natančno ujema s Trumpovim rezom v financiranje tovrstnih programov.

Izpad ameriškega denarja pa so nemudoma nadomestili evropski viri: Evropska komisija je prispevala 73.009,01 evra, Ministrstvo za javno upravo RS 70.000 evrov, nizozemska Limelight Foundation 66.300 evrov, evropski filantropski konzorcij Civitates (ki ga med drugim sofinancira prav Sorosova Open Society Foundations) 50.000 evrov, Fred Foundation 25.000 evrov, Open Society Institute – Sofia pa 15.000 evrov; Meta je prek programa za preverjanje dejstev dodala še 40.016,10 evra.

Z drugimi besedami: ko je ameriška pipa začela kapljati počasneje, se je odprla evropska in Sorosova – logika odvisnosti od velikih zunanjih pokroviteljev pa je ostala nespremenjena.

Stran o financiranju na ostro.si (nazadnje posodobljena julija 2026) razkriva še en sloj iste zgodbe: Oštro med junijem 2025 in junijem 2026 izvaja projekt »Medijska odpornost«, ki ga – po dobesednem zapisu na strani – podpira Open Society Institute – Sofia, torej del Sorosove mreže Open Society Foundations, sofinancira pa ga Evropska unija.

Se pravi ista mreža, ki – kot smo pokazali v prvem delu tega članka – neposredno financira tudi ICIJ in katere venezuelski partner je bil po ugotovitvah Bena Nortona izrazito politično obarvan.

In EU ima tudi glede Rusije in njene domnevne “agresije” zelo jasna, hkrati pa popolnoma napačna stališča, na kar pogosto opozarjajo ameriški geopolitični realisti, kot na primer professor John Mearsheimer.

Jasno je, da takšno, rusofobno usmerjenost zahtevajo tudi od svojih medijskih izvajalcev, ti pa točno tako tudi delujejo – in Oštro na primer povsod išče ruske “dezinformacije” ter razkriva “rusko premoženje”.

Pozabi pa zapisati, da so ekonomske sankcije Zahoda v resnici enostranske in brez mednarodnopravne teže, “dezinformacije” pa so v resnici pogosto prav dejstva, ki jih Zahod ne želi slišati.

Oštro je tako hkrati regionalni partner ICIJ in OCCRP ter prejemnik denarja od NED, ameriškega veleposlaništva in Sorosove mreže – torej treh stebrov iste ameriške (in širše Zahodne) mreže za promocijo demokracije, ki smo jo v tem članku že podrobno predstavili.

To ni obrobno vprašanje.

Že samo dejstvo, da je NED ustanova ameriškega kongresa z zgoraj opisano zgodovino – ustanova, za katero je njen soustanovitelj Allen Weinstein sam priznal, da opravlja delo, ki ga je nekoč prikrito opravljala CIA – bi moralo biti dovolj, da vsak resen medij vsaj razkrije to razmerje, ko poroča o delu organizacije, ki jo (so)financira.

Oštro samo sicer podatkov ne skriva – nasprotno, objavlja jih transparentno, s čimer si zasluži priznanje, ki ga marsikatera zahodna »nevladna« organizacija ne bi.

A prav zato je toliko bolj nenavadno, da noben osrednji slovenski medij, kolikor je bilo mogoče ugotoviti, tega javno dostopnega podatka doslej ni izpostavil niti z eno vrstico – čeprav je bil ves čas objavljen na spletu, v PDF-ju, dostopnem vsem.

Enako velja za zgodbo o financiranju ICIJ in OCCRP z ameriškim državnim denarjem, ki so jo že decembra 2024 objavili ugledni evropski mediji, kot je francoski Mediapart, in ki jo je javno priznal celo sam ICIJ na svoji strani o donatorjih.

Slovenski mediji o tem niso napisali niti stavka.

Zakaj?

Del odgovora je preprost in ga velja povedati odkrito: tudi na Insajderju te zgodbe pred tem nismo “pokrili”, čeprav smo o njej vedeli – ne zato, ker bi se ji hote izogibali, temveč preprosto zato, ker je bila uredniška ekipa obremenjena z drugim delom, zbiranje in preverjanje razpršenih virov o financiranju tovrstnih organizacij pa je izjemno časovno potraten proces, razkritja Pandorinih dokumentov pa so bila itak objavljena v osrednjih medijih.

To pa ne opravičuje molka drugih, veliko večjih in bolje financiranih slovenskih medijev, ki so leta 2021 z veseljem povzemali vsak Pandorin dokument, po decembru 2024 pa vse do danes niso našli niti ene vrstice za dejstvo, da je bila polovica proračuna njihovega mednarodnega vira financirana neposredno iz Washingtona – niti za dejstvo, da isto v manjšem, a sorazmerno enako izrazitem obsegu velja za njihovega domačega partnerja!

Tuji agent tam, vzornik tukaj: dvojna merila in Cankarjevi hlapci

Postavimo miselni poskus, ki vse pove. Zamislimo si medij v Združenih državah, ki bi po lastnih finančnih poročilih od ruske vlade, ruskih veleposlaništev in ruskih fundacij prejemal med tretjino in polovico vseh sredstev, bi se predstavljal kot »neodvisni preiskovalni medij« in bi po vrhu še ocenjeval, kateri ameriški mediji »lažejo« in kateri ne.

Ta miselni poskus je nemogoč že v izhodišču: v ZDA tak medij v tej vlogi pravno ne bi mogel obstajati. V ZDA Oštro nikoli ne bi moglo delovati tako, kot deluje v banana republiki pod Alpami.

Zakon o registraciji tujih agentov (Foreign Agents Registration Act – FARA) iz leta 1938 od vseh, ki v ZDA delujejo »v interesu tujega naročnika« – izrecno tudi od medijev – zahteva registracijo pri ministrstvu za pravosodje, javno razkritje financiranja in označevanje vsebin; kršitev je kaznivo dejanje.

In Washington tega zakona ne jemlje zlahka: oktobra 2017 je ameriško ministrstvo za pravosodje družbi T&R Productions, ki upravlja program RT America, odredilo registracijo kot tujega agenta; kanal se je 10. novembra 2017 res registriral, konec istega meseca pa mu je kongres odvzel novinarske akreditacije za Capitol Hill.

Leta 2018 je moral zaradi zgolj prodaje oddajnega časa ruskemu Sputniku k registraciji tudi ameriški RM Broadcasting, pozneje so podobno usodo doživeli kitajski državni mediji v ZDA.

V Ameriki torej ni treba nikogar prepričevati, da je to prav: v ZDA velja, da naj medij, ki ga plačuje tuja država, nosi nalepko.

V Sloveniji pa tak medij deli svoje nalepke, svoje tuširanke in za lase privlečene ocene o tem, kaj je in kaj ni dezinformacija in kaj je resnica - drugim medijem! Narobe svet.

Tudi v ZDA niso brez napak: tam se zastavlja vprašanje, zakaj moraj nalepke nositi le eni (ruski, kitajski) večinoma državno financirani mediji, ne pa britanski, francoski, nemški...

V Sloveniji pa obratna logika o nujnosti spremembe statusa medijev zaradi ogromne odvisnosti od tujih virov ne velja niti pravno niti moralno.

Isto Oštro, katerega donatorsko strukturo smo pravkar razkrili, namreč ni le medij – je uradni sodnik vseh ostalih medijev.

Njegov projekt Razkrinkavanje.si, ustanovljen 6. maja 2019, je novembra 2020 kot prvi v Sloveniji postal preverjeni podpisnik kodeksa mednarodne mreže za preverjanje dejstev IFCN, 24. maja 2022 pa ga je družba Meta izbrala za svojega zunanjega partnerja za preverjanje dejstev v Sloveniji – kar pomeni, da ekipa, financirana med drugim iz Washingtona in iz Sorosove mreže, formalno soodloča o tem, kaj bodo Slovenci na največjih družbenih omrežjih videli kot »drži« in kaj kot »ne drži«.

Oštro je tudi partner evropskih observatorijev za digitalne medije EDMO in ADMO, podpisnik standardov EFCSN in soustanovitelj regionalne mreže See Check.

Organizacija, strukturno odvisna od tujih vlad in tujih fundacij, torej v Sloveniji opravlja vlogo vrhovnega arbitra resnice: soli pamet vsem drugim, ocenjuje, kako morajo pisati drugi, kdo laže in kdo ne – v resnici posredno cenzurira in je za to vlogo še plačana, med drugim prav z Metinim denarjem za preverjanje dejstev.

Predstavlja pa se kot svetilnik svobode govora.

Mimogrede, nekajkrat so se z neutemeljenimi in neresnimi ocenami zaletavali tudi v nas in na naše članke lepili svoje žaljive nalepke. Na te napade podaljškov ameriške globoke države, ki se zgolj lažno predstavljajo kot novinarji, se seveda nismo odzivali.

Bistveno pa je to: da bi tak položaj medijskega arbitra v Sloveniji lahko kadarkoli dobila organizacija z ruskim (ali kakšnim drugim tujim) denarjem, tega si ni mogoče niti zamisliti; da ga ima organizacija, podprta s hudourniki ameriškega denarja v Sloveniji tak status, pa v domačem medijskem prostoru ni vredno niti ene vrstice ali minute v osrednjih medijih!

Dvojna merila niso le slovenska posebnost. Ko je gruzijski parlament maja 2024 sprejel zakon o transparentnosti tujega financiranja – zakon, ki od nevladnih organizacij in medijev z več kot petinskim deležem tujega financiranja zahteva le registracijo, torej manj kot ameriška FARA – je Bruselj Gruziji zamrznil pristopni proces, Washington pa je uvedel sankcije proti njenim politikom.

Madžarski zakon iz leta 2017, ki je od tuje financiranih nevladnih organizacij prav tako zahteval zgolj označevanje, je Sodišče Evropske unije leta 2020 razveljavilo kot neskladnega s pravom Unije.

Ameriška FARA, starejša od obeh skupaj in kazensko zobata, v Bruslju nikoli ni bila tema. Registracija tujega vpliva je očitno »napad na civilno družbo« le, kadar jo zahtevajo »napačne« države – kadar jo izvajajo ZDA, je samoumevna obramba demokracije.

In tu se zgodba vrne domov.

Če medij, ki ga v veliki meri plačujejo tuje vlade in tuje fundacije, velja za največjega domačega čistuna; če njegova odvisnost ni tema niti enega resnega domačega medija; če država, ki ji ta medij poroča o vseh drugih, nima niti zakona, ki bi vsaj zahteval označbo takih razmerij – potem takšno novinarstvo ni dokaz neodvisnosti te države, temveč dokaz njenega vazalnega položaja: položaja, v katerem hlapčevanje tujim interesom velja za najvišjo profesionalno vrlino.

Da je to pretirano, bi bilo mogoče trditi le, če bi se našel vsaj en osrednji slovenski medij, ki bi zgodbo o financiranju Oštra, ICIJ ali OCCRP pokril tako, kot jo je decembra 2024 pokril Mediapart. Takega medija v Sloveniji ni.

Če tega kdo v resnici stoji za Oštrom ne bi objavil Insajder, bi verjetno zgodba izzvenela in zanjo v Sloveniji nihče ne bi niti izvedel.

Zakaj? Odgovor je pred več kot stoletjem – v politični satiri Hlapci iz leta 1910 – zapisal Ivan Cankar in je žalostno točen: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«

Gospodarji se res menjujejo: nekoč Dunaj, potem Beograd, danes Washington in Bruselj, ob boku pa Soroseva mreža.

Bič – razumet ga kot mehanizem, ki določa, kaj se sme reči in kaj ne – pa ostane isti. Novinarstvo, ki o lastni finančni podrejenosti molči, medtem ko od vseh drugih vsak dan zahteva priznanja o vsaki transakciji, ni izjema od Cankarjeve diagnoze; je njen najživljenjski dokaz.

In dokler bo tako, bo vsaka naslednja afera o »neodvisnem« preiskovalnem novinarstvu le še en ponatis iste stare moralne anatomije.

Epilog, ki je povedal več, kot razkritje samo

Najbolj nenavaden preobrat te zgodbe pa se je zgodil po decembru 2024 – in je, ironično, dokončno potrdil tisto, kar so kritiki trdili leta.

Ko je Trumpova administracija v začetku leta 2025 zamrznila in nato razgradila USAID ter začela pregled vseh zunanjih pomoči, se je izkazalo, kako globoko je bil svetovni »neodvisni« preiskovalni ekosistem dejansko odvisen od washingtonskega proračuna.

OCCRP je po lastnih navedbah čez noč izgubil med 29 in 38 odstotkov operativnih sredstev – več kot pet milijonov dolarjev – in odpustil okoli 40 zaposlenih, petino osebja.

Urednica OCCRP Miranda Patrucić (ki, mimogrede, sedi tudi v svetu zavoda Oštro) je za belgijski De Tijd izjavila, da je Trump »s potezo peresa uničil neodvisno novinarstvo po svetu«.

ICIJ je na svoji strani o donatorjih tiho pripisal, da je bila podpora State Departmenta ukinjena aprila 2025, ker ni bila več »skladna s prioritetami agencije«.

Zamrznjena so bila tudi sredstva NED – ustanove, ki je po ICIJ-jevih lastnih navedbah samo leta 2022 medijem po svetu razdelila 51 milijonov dolarjev.

Pomislimo za trenutek, kaj to pomeni.

Če bi bile te organizacije resnično neodvisne od vlad, bi bila menjava administracije v Beli hiši zanje kvečjemu novičarska tema.

Namesto tega je bila eksistenčna katastrofa – kar je najbolj neposreden možni dokaz »strukturne odvisnosti od ameriške vlade«, kot je razmerje v svojem uvodniku ob objavi preiskave decembra 2024 označil Mediapart.

Še bolj zgovorna so priznanja samih ameriških uradnikov, ki jih je ta preiskava iztrgala na plano: visoki svetovalec USAID Mike Henning je OCCRP označil za enega najboljših dosežkov USAID na področju »demokracije in vladanja«, njegova kolegica Shannon Maguire pa se je pohvalila, da je ameriška vlada »prvi javni donator OCCRP«.

Administratorka USAID Samantha Power je OCCRP leta 2021 javno imenovala kar »partnerja« ameriške vlade, agencija pa je po ugotovitvah Mediaparta financirala celo poseben program, ki je novinarska razkritja OCCRP »operacionaliziral« – na njihovi podlagi naj bi se sprožali sodni postopki in sankcijski mehanizmi proti tarčam.

Novinarstvo kot vhodna surovina za zunanjepolitično mašinerijo – in s posvečenim in trdnim proračunom.

Samantha Power, nekdanja administratorka USAID, ki je OCCRP javno imenovala »partnerja« ameriške vlade. Foto: U.S. Department of State (javna lastnina)

OCCRP se je na kritike odzval s posebno stranjo »OCCRP Under Attack«, na kateri zatrjuje, da denar ni nikoli vplival na vsebino in da so pogodbe z USAID zagotavljale uredniško avtonomijo.

A tudi ta obramba nehote potrjuje bistvo: soustanovitelj Drew Sullivan je že prej sam priznal, da se organizacija zaradi ameriškega financiranja izogiba preiskovanju tem, ki zadevajo ZDA – kar pomeni, da cenzura sploh ni potrebna, če je avtocenzura vgrajena v poslovni model!

In ko je poleti 2025 vprašanje financiranja OCCRP v Evropi znova odprl eden od evropskih politikov, je OCCRP kritike pavšalno označil za »trop« skrajne desnice – čeprav so izvirno preiskavo opravili Mediapart, Il Fatto Quotidiano, Drop Site News in novinarji nemške javne televizije NDR, torej mediji, ki jih nihče resen ne more uvrstiti na skrajno desnico.

NDR svojega lastnega poročila o OCCRP nazadnje sploh ni objavil, potem ko je uredniški vrh prišel pod pritisk – kar je za javni servis, ki se sicer rad sklicuje na neodvisnost, posebna zgodba zase.

Vhod v sedež agencije USAID v stavbi Ronalda Reagana v Washingtonu, februar 2025 – v dneh, ko se je ugasnil glavni vir financiranja »neodvisnega« preiskovalnega novinarstva. Foto: G. Edward Johnson (CC BY 4.0)

Vredno je pripomniti še to: ukinitev ameriškega financiranja pod Trumpom teh organizacij ne »opere«. Nasprotno – dokazuje, da je bilo financiranje ves čas politično, saj je bilo politično tudi njegovo prenehanje.

Washington je denar dajal, dokler je služil njegovim prioritetam, in ga ukinil, ko so se prioritete zamenjale in so njihovo vlogo zapolnili evropski vazali.

Mediji, ki so nastali in zrasli na tem denarju, pa zdaj iščejo nove pokrovitelje – pri Sorosevi mreži, evropskih vladah in Bruslju – s čimer se ne spreminja logika odvisnosti, temveč le naslov plačnika.

Preiskovanje, ki ne preiskuje samega sebe

ICIJ in njegovi partnerji so nedvomno odkrili resnične, dokumentirane primere korupcije in prikrivanja premoženja, ki jih drugi mediji niso zmogli ali si niso upali razkriti.

To jim je treba priznati.

A prav zaradi teže in dosega teh razkritij bi moralo veljati enako pravilo, ki ga ICIJ uporablja za vse druge: sledi denarju!

Ko denar vodi nazaj v Washington, k Sorosevi mreži in k ustanovi, ki je bila zasnovana kot javna različica prikritega delovanja ameriških obveščevalnih služb, potem trditev o popolni, nevtralni »neodvisnosti« ne zdrži resnega preverjanja.

Vzorec je preveč dosleden, da bi ga lahko odpisali kot naključje: največje ribe zahodnega sveta – ameriški, britanski in zahodnoevropski politiki in korporacije – v teh razkritjih dosledno ne pristanejo na naslovnicah v enaki meri kot voditelji Rusije, Kitajske, Venezuele ali Azerbajdžana.

Preiskovalno novinarstvo, ki je selektivno glede tega, koga sme »ujeti«, ni več preiskovalno novinarstvo v klasičnem pomenu besede – je orodje geopolitike, ki si nadeva lažen plašč nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti.

In dokler slovenski mediji, vključno z Oštrom, ne bodo pripravljeni enako odkrito govoriti ne le o lastnih virih financiranja, pač pa virih financiranja tistih, ki jih financirajo, bo zaupanje javnosti v to vrsto »neodvisnega« novinarstva upravičeno ostajalo omajano.

Gospodar se menja, bič pa ostane – Cankarjev stavek velja tudi za novinarstvo, ki se hvali z neodvisnostjo, živi pa v senci tujega biča.

Viri in glavne internetne povezave

ICIJ – uradni seznam donatorjev (State Department, NED, Open Society) – https://www.icij.org/about/our-supporters/

Drop Site News – A Giant of Journalism Gets Half its Budget From the U.S. Government – https://www.dropsitenews.com/p/occrp-budget-funding-us-government-usaid

RT – World's largest investigative journalism organization secretly controlled by US government – https://www.rt.com/news/608629-occrp-secretly-funded-us-government/ (iz EU nedosegljivo; arhivirana kopija: https://web.archive.org/web/2025/https://www.rt.com/news/608629-occrp-se...)

AnewZ – Questions Arise Over OCCRP's Independence and Funding (povzetek Mediaparta) – https://anewz.tv/world/world-news/877/questions-arise-over-occrps-indepe...

Watchdog Lab – izvlečki Mediapartove preiskave (izjave uradnikov USAID, Samanthe Power) – https://watchdoglab.substack.com/p/in-2023-george-soros-nonprofits-spent

Scraps from the Loft – The Phantom Funds Behind U.S. Investigative Journalism (INL in nastanek OCCRP) – https://scrapsfromtheloft.com/journalism/the-phantom-funds-behind-us-inv...

Global Research – The »Panama Papers« and »Regime Change«: Who is Behind ICIJ? – https://www.globalresearch.ca/the-panama-papers-and-regime-change-who-is...

Equipo Nizkor – Soros and Ford Foundation Behind the Panama Papers (povzetek Craiga Murrayja) – http://www.derechos.org/nizkor/corru/doc/panpapers7.html

The Komisar Scoop (Lucy Komisar) – Are Bellingcat and the OCCRP »Independent« Media? – https://www.thekomisarscoop.com/2025/08/are-bellingcat-and-the-occrp-ind...

Caspian Post – o OCCRP, njegovih sponzorjih in selektivnih tarčah (s sklicem na Roberta Parryja) – https://caspianpost.com/opinion/facts-vs-fakes-how-occrp-spreads-disinfo...

United World (uwidata) – Why did Soros open Pandora's box? (s sklicem na Bena Nortona; izvirna domena je nedosegljiva, arhivirana kopija) – https://web.archive.org/web/20220924010312/https://uwidata.com/21347-why...

Influence Watch – pregled donatorjev ICIJ – https://www.influencewatch.org/non-profit/international-consortium-of-in...

Oštro – stran Finance z letnimi poročili in podatki o donatorjih – https://ostro.si/finance/

Oštro – letno poročilo 2024 (PDF; NED 65.000 EUR, Veleposlaništvo ZDA 64.796 EUR) – https://ostro.si/wp-content/uploads/2026/06/letno_porocilo_2024_FINAL.pdf

Oštro – petletno poročilo 2018–2022 (PDF; OSF 205.000 USD, NED 59.304 USD) – https://ostro.si/wp-content/uploads/2026/05/ostro_5RD_porocilo_final_fin...

Oštro – letno poročilo 2025 (PDF; NED 40.936 EUR, prihod Civitates in OSI Sofia) – https://ostro.si/wp-content/uploads/2026/07/OSTRO_letno-porocilo-2025_pr...

Oštro – O projektu Razkrinkavanje (metodologija, IFCN, EDMO/ADMO, See Check) – https://www.ostro.si/si/o-projektu-razkrinkavanje

STA – Podjetje Meta vključilo Oštro v svoj program preverjanja dejstev (24. maj 2022) – https://www.sta.si/3041025/podjetje-meta-vkljucilo-ostro-v-svoj-program-...

SEE Check – Razkrinkavanje.si (začetek 6. maja 2019; prvi slovenski preverjeni podpisnik IFCN, november 2020) – https://seecheck.org/index.php/razkrinkavanje-si/

RTVSLO – Ivan Cankar: citat iz politične satire Hlapci – https://www.rtvslo.si/kultura/citat/ivan-cankar/320480

ICIJ – Foreign aid freeze decimates investigative news outlets internationally – https://www.icij.org/news/2025/02/foreign-aid-freeze-decimates-investiga...

GIJN – The USAID Crisis and Funding the Future of Independent Media – https://gijn.org/stories/usaid-crisis-funding-future-independent-media/

Nieman Lab – o tožbah OCCRP zoper zamrznitev in strukturi ameriških grantov – https://www.niemanlab.org/2025/04/this-news-outlet-is-leading-the-fight-...

OCCRP – obrambna stran »OCCRP Under Attack« – https://www.occrp.org/en/occrp-under-attack

OCCRP – intervju Mirande Patrucić o posledicah Trumpovih rezov – https://www.occrp.org/en/feature/with-a-strike-of-a-pen-trumps-aid-cuts-...

RFE/RL – East: Regime Change On The Cheap (financiranje Otporja: NED, USAID, Soros) – https://www.rferl.org/a/1058543.html

Poynter/PolitiFact – potrjeni citat Georgea Sorosa o Ukrajini (CNN, maj 2014) – https://www.poynter.org/fact-checking/2022/what-george-soros-said-about-...

GlobalSecurity.org – Ukraine 2014 (NED-ovo lastno poročilo o vlogi pri Evromajdanu) – https://www.globalsecurity.org/intell/ops/ukraine-2014.htm

Kitajsko zunanje ministrstvo – Fact Sheet on the National Endowment for Democracy – https://us.china-embassy.gov.cn/eng/zgyw/202205/t20220507_10683090.htm

Influence Watch – Rockefeller Brothers Fund (program za Zahodni Balkan, Alberta, BDS) – https://www.influencewatch.org/non-profit/rockefeller-brothers-fund/

Insajder.com – USAID, NED, Internews: ameriške »nevladne« in medijske bombe – https://insajder.com/slovenija/usaid-ned-internews-ameriske-nevladne-med...