Izrael, dežela, ki lahko vrže svet s tečajev (6): Prva leta, 21. stoletja, ko se je Izrael zdel - nepremagljiv

Ta serija sestavkov o zgodovini Izraela ima tudi svoj prvi in drugi, tretji, četrti del, in peti del - kmalu pa bo objavljen tudi sedmi del.

...

Začetek enaindvajsetega stoletja je bil čas, ko se je zdel Izrael nedotakljiv in nepremagljiv.

Na svetovnem področju vseh posledic globalizacije še ni bilo videti.

Kitajska se je vzpenjala, a v tem trenutku, pred dvajsetimi leti, je bila to še vedno tovarna poceni in ne posebej kvalitetnih industrijskih izdelkov, kjer so kovali dobičke investorji, ki so prenesli proizvodnjo iz zahodnih držav in doma na idustrijskih področjih za sabo puščali opustošenje.

To še ni bil čas, ko je Kitajska prevzela primat na področju visoke tehnologije, kot je to postala danes.

Rusija je dobila novega predsednika. Za pijanim in korumpiranim Jelcinom je to postal Vladimir Putin.

Prav hitro se je videlo, da je novi voditelj iz drugačnega testa kot njegov predhodnik. Opravil je s političnim vplivom tajkunov, državo ponovno postavil v red, gospodarstvo na noge, odstranil zahodne plačance v obliki razno raznih družbenih gibanj ala Pussy riot, nevladnih organizacij in hujskaških novinarjev.

Pa uvedel tudi despotsko oblast, ki je in tudi danes odstrani vsakogar, ki je dejanska ali potencialna grožnja tej oblasti. Zlepa ali zgrda je odstranil tudi plenilske tajkune, ki so z bogato pomočjo zahodnjakov državo poskušali spremeniti v roparski Eldorado, v katerem vsak ukrade kar more, celotno državo pa spreminja v državo tretjega sveta.

Mihail Hodorkovski in Jukos sta klasična primera tovrstnega početja. Po tistem, ko se poslovnež sumljivega slovesa le ni nehal ukvarjati s politiko, si je prislužil zaplembo premoženja in dolgoletno zaporno kazen.

Številni drugi sumljivi poslovneži, torej lopovi tipa Abramovič in Berezovski so nauk zgodbe razumeli in se na Zahodu v izgnanstvu pridružili množici tovrstnih tipov, ki že dve desetletji nebrzdano lajajo in pluvajo po Rusiji.

Tovrstna idila, torej popolne prevlade Združenih držav Amerike in Izraela,  na Bližnjem vzhodu ni trajala dolgo.

Polom, ki so ga po odstranitvi Sadama Huseina v Iraku, doživeli Američani je nauk, da se zunanja politika ne sme prepustiti diplomantom Harvarda in Yala in ljudem v poškrobljenih smokingih, ki se politiko gredo ob računalniki in spletu ter na gala večerjah ob ploskajoči (plačani) publiki.

O razmerah na terenu pa nimajo najmanjšega pojma. Glavni igralec na Bližnjem vzhodu je kar naenkrat postal Iran, ki je oblikoval šiitsko koalicijo, ki je vzpostavila most preko Iraka, Sirije in Hezbolaha vse do Sredozemlja.

Za povrh pa rovarila v drugih državah z močno šiitsko skupnostjo kot sta Bahrein in Jemen. Torej v neposredno bližino Izraela.

Pa je bilo tovrstno stanje za nemirni Bližnji vzhod nekaj običajnega in Izrael po šestih desetletjih svojega obstoja ni več videl neposrednih ekstistenčnih groženj svojemu obstoju.

Navkljub temu, da se je leta 2006 precej opekel s svojo ekskurzijo v Libanon, kjer se je Hezbolah izkazal za trdovratnega nasprotnika. Prav posebej, ker je izginila tudi demografska nevarnost judovski večini v Obljubljeni deželi.

Arabsko prebivalstvo na področjih, ki jih kontrolirala Izrael je v zadnjih desetletjih šlo skozi temeljito preobrazbo.

Družine z osem in več otroci, ki so bili nekdaj nekaj normalnega, so postale nepovratna preteklost.

Leta 2015 je fertilna stopnja Judov prvič v zgodovini presegla arabsko.

V judovski populaciji je namreč populacija ortodoksnega prebivalstva dosegla kakih 20%.

Za to populacijo pravovernih, pa so značilne družine z velikim številom otrok. S tem pa je prišlo do porasta judovske fertilne stopnje.

Istočasno je obdobje miru Izrael pretvorilo v visoko tehnološko in bogato državo, ki je privabila Jude s celega sveta, da so se v Aliji, vrnitvi, ponovno v velikem številu (20-30.000 letno) naseljevali v Izraelu.

Istočasno pa je izraelski pritisk na Palestince povzročil nemogoče pogoje za življenje in izseljevanje v obsegu kakih 40.000 oseb letno.

Vse to je povzročilo, da se je trend v katerem je število Judov v Izraelu padalo proti 80%, obrnil in začel naraščati.

Izrael se je lahko ukvarjal tudi z manj perečimi problemi.

Eden takšnih je bilo reševanje vojaka Gilada Shalita. 25. junija 2006 je izraelska enota varovala obmejno področje Gaze. Ena izmed osnovnih značilnosti tega področja je, da gre za orjaško sipino.

Glede na to, da je površino enklave vseskozi nadzorovala izraelska vojska, je pod njo zrasel orjaški kompleks predorov, ki so se uporabljali tako za tihotapljenje praktično vsega iz Egipta, kot tudi za vojaške akcije Hamasa in drugih palestinskih gibanj proti Izraelu.

Iz enega tovrstnih predorov je tega dne izpadla skupina oborožencev, napadla izraelsko posadko. Več vojakov je ranila ali ubila, Gilada Shalita, pa so ranjenega odvlekli v Gazo.

Vsa izraelska dejanja, da bi ga osvobodili, so se izkazala za neuspešna.

Po neskončnih pogajanjih je bil končno leta 2011 dosežen sporazum o izmenjavi ujetnikov in 18. oktobra je bil Gilad Shalit osvobojen.

Še en dokaz, da Judje in Izrael ne pozabljajo na svoje ljudi.

Sorazmerno mirno obdobje se je končalo leta 2011.

16. decembra 2010 je nepomembni mali človek Mohamed Bouazizi v odročnem mestecu na tunizijskem podeželju postal žrtev inšpekcijskih služb in policije.

Ta ga je javno poniževala, med drugim je policistka, torej ženska Fauda Hamdi, pljuvala po njem. Neskončno ponižanje v arabskem svetu.

Na mobilnem vozičku je namreč prodajal sadje in s tem početjem preživljal kar osem svojih sorodnikov.

Inšpektorji so ga čisto brez potrebe oglobili po dolgem in počez.

V Mohamedu se je nekaj zlomilo, saj mu je postalo jasno, da nikdar ne bo uspel splezati iz začaranega kroga revščine in brezupa.

Naslednjega dne se je polil z bencinom in pritaknil vžigalico. Sledila je ognjena krogla, strašljive opekline in smrt v agoniji.

Arabci morda živijo v državah, ki z evropskega vidika niso ravno zgled demokracije in spoštovanja človekovih pravic. To pa še ne pomeni, da so ovce in bedaki.

Po tragični smrti Bouaziza so v nekaj tednih izbruhnile vsesplošne demonstracije, ki so odpihnile vrsto vladajočih režimov, preostale pa prisilile v precejšne koncesije in popuščanja.

Strašljivo pa je to, kako hitro so ljudje, ki odločajo spet prevzeli kontrolo nad dogajanjem in izničili prizadevanja ulice, to je običajnega prebivalstva.

Zanimiva so bila predvsem dogajanja v treh arabskih državah:

V Libiji je nekoliko ekscentrični Moamer Gadafi vodil najbogatejšo afriško državo, ki je dobesedno plavala na nafti. Na zunanjepolitičnem področju se ni pustil vkalupiti in je deloval po svoje, njegova dejanja, pa so bila zelo dostikrat zelo blizu terorizmu.

To mu je prineslo kup sankcij katerih se je naivno poizkušal znebiti s tem, da je z Zahodom sklenil sporazum in se odpovedal jedrskemu vojaškemu programu.

Potem pa mu je še prišlo še na misel, da bi nafte ne prodajal več za dolarje ampak za zlato in s tem ogrozil zahodni primat.

Takoj ko se je to zgodilo, je prišlo do sponzoriranega upora.

Rezultat upora je bil posiljen in ubit Gadafi v neki odtočni cevi, popolnoma razpadla, razdeljena država katere devizne rezerve v evropskih bankah so izginile neznano kam.

Vse, kar v državi deluje, so naftna polja in naftovodi, katerih last je prešla v tuje roke. Država pa se je spremenila v ubožnico. Kako je že rekla Hillary Clinton, zunanja ministrica ZDA: Mi smo prišli, mi smo videli, on je umrl.

V Egiptu je ulica odstranila dolgoletnega predsednika Hosnija Mubaraka. Socialni nemiri so na oblast pripeljali Muslimanske brate in Hosnija Mubaraka.

Sekuarna diktatura je bila zamenjana z versko diktaturo in na odgovor vojske ni bilo potrebno dolgo čakati.

Že po letu vladavine je prišlo leta 2013 do vojaškega udara in vzpostavitvijo še ene despotske oblasti Abdela Fataha el-Sissija. Kakršna koli pričakovanja prebivalstva glede reševanja socialnih vprašanj so se izkazala kot preuranjena in 120-milijonska država  je spet varno v klientelnem odnosu zahodnih sil in Izraelu nenevarna.

Najslabše jo je odnesla Sirija. Predsedniku Bašarju el-Asadu se kar ni dalo dopovedati, da bi se Sirija odpovedala Golanu, ki ni bil nikdar izraelski in da se naj neha pajdašiti z Iranom.

Po tistem, ko se Sirija ni želela odpovedati suverenosti ob izgradnji plinovoda med Katarjem in sredozemsko obalo je bila leta 2011 izvedena orkestrirana revolucija, ki je šele po trinajstih letih neprestane vojne na oblast v popolnoma obubožani državi prinesla muslimanske ekstremiste pod vodstvom Ahmeda al-Share.

Terorista, za katerega je bila še pred letom dni razpisana nagrada 10 milijonov ameriških dolarjev, danes pa je ta človek in njegova oblast doživela mednarodno priznanje.

Takšno, da lahko nonšalanto govori pred mikrofonom v Skupščini Združenih narodov. Pa je bilo očitno vredno.

Z odstranitvijo sekularne oblasti v Siriji in kaosom v Libanonu je Izrael končno dobil mir na svoji severni meji.

Da je dosegel svoje, je povzročil razsutje dveh suverenih držav.

Zanimivo bi bilo tudi vedeti, od kod ekstremistom denar za ohranjanje oblasti, pregon manjšin in preživljanje 25 milijonske države.

Dogajanje Arabske pomladi pa je povzročilo nastanek še ene ostudne tvorbe: Islamske države. Kaos, ki ga je v Iraku za sabo pustilo ameriško posredovanje in državljanska vojna v Siriji je med sunitsko prebivalstvo prineslo radikalizacijo.

Rezultat te radikalizacije je bil leta 2014 nastanek Islamske države po vodstvom Abu Bakra al-Bagdadija. Ta danes že uničena državna tvorba je na pogled že delovala čudaško in njena dejanja so bila zverinska.

Dejstvo pa je, da je lahko obstajala le  z finančno podporo zalivskih držav in zahodnih obveščevalnih služb, ki so želele zlomiti šiitsko os pod vodstvom Irana. Torej sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj, pa če je Daesh še takšna totalitarna organizacija.

V Izraelu po obeh intifadah, propadlih sporazumih iz Osla in vzponu Hamasa prihaja do radikalizacije med judovsko populacijo.

Na oblasti se izmenjujejo leve in desne vlade, pa vlade narodne enotnosti, pa manjšinske vlade in še kaj bi se našlo.

Pa vse razmišljajo enako v odnosu do Arabcev. Dejstvo je, da gre za demokratične procese znotraj judovske skupnosti, da pa arabsko/palestinsko prebivalstvo znotraj Izraela in tisto v Gazi pri Izraelski politiki nima prav nobene besede.

Izraelsko prebivalstvo nedvoumno podpira poselitev tako Vzhodnega Jeruzalema kot Zahodnega brega/Judeje in Samarije.

Prav tako pa tudi uničenje Hamasa in sorodnih militantnih gibanj. Same ankete izraelskih časopisov kažejo zaskrbljujoč trend, ko se večina judovskega prebivalstva zavzema za pregon tako prebivalcev Gaze,

Zahodnega brega kot tudi arabskih državljanov samega Izraela. Kako naj bi izgledala poselitev palestinske zemlje s strani naseljencev, pa si lahko pogledate na povezavi spodaj:

Istočasno pa so si Judje enoglasni, da se mora prenehati obstreljevanje Hamasa iz Gaze.

Dejstvo je namreč, da si je Hamas skozi desetletja svojega obstoja v Gazi oblikovali množico tihotapskih poti, ki so v enklavo dostavile tudi precej orožja.

Številne rakete tipa Kasam so domačega izvora in imajo nekaj deset kilometrov dosega. Tu je bil dolga leta pod udarom obmejno mesto Sderot.

Nekatere rakete imajo pa tudi precej več dometa. Aškelon in Ašdod sta bila redni tarči obstreljevanja.

S tekom časa, pa se je domet podaljševal in rakete iz Gaze so letele že tja do Tel Aviva in Jeruzalema. Glede na to, da se je s podobno »športno aktivnostjo« ukvarjal tudi Hezbolah v južnem Libanonu, je bil pod udarom praktično že ves Izrael.

Istočasno je med judovskim prebivalstvom splošno uveljavljeno mnenje, da se mora naseljevanje Judeje in Samarije nadaljevati, v primeru da palestinsko prebivalstvo temu nasprotuje, pa je to terorizem.

Pri tem početju naseljenci in Izrael ne izbirajo sredstev. Konfiskacije palestinske zemlje so stalnica, odrivanje od vodnih virov prav tako, pobijanje čred, sekanje oljk in sadovnjakov pa tudi.

Pa tudi pobijanje in zapiranje prebivalcev kar na počez.

Za povrh pa izgradnja prometnic namenjenih samo naseljencem palestinska območja razdeli v množico med seboj nepovezanih enklav kjer je ideja o »Rešitvi dveh držav« le slaba šala.

Skratka apartheid.

V primeru Gaze je tako Izrael okoli in okoli enklave postavil visoko sofisticiran betonski zid, ki ne sega le 8 metrov v višino, ampak tudi v podzemlje tja do podtalnice, da bi preprečili kopanje predorov.

Prav tak zid je tudi na egiptovski meji ob Rafi, kjer se Egipčani na smrt boje povezave Palestincev z upornimi Beduini na Sinaju. Tako področje zidu, kot tudi celotne enklave, je v celoti pod elektronskim nadzorom in nadzorovan s številnimi brezpilotniki.

Izgrajeno letališče v Gazi je preorano, pomorske povezave prekinjene.

Celotno področje je tako blokirano in palestinska uprava v enklavi, pa naj je bila ta nekdaj Fatahova, oziroma danes Hamasova nima prav nobene uradne mednarodne povezave in nikakršne možnosti, da bi lahko uspešno delovala.

Rakete iz Gaze pa so navkljub temu letele na Izrael. Prav to je Izrael spodbudilo pri izgradnji protiraketne obrambe.

Ta je večplastna in naj bi zagotovila varnost Izraela, istočasno pa omogočale Izraelu proste roke delovanja.

V smislu: vi nam ne morete nič, mi pa vas lahko spremenimo v prah in pepel. Konkretno lahko obstreljujemo brez posledic kar vsaj sedem  držav. Naj naštejem: Palestinska območja, Libanon, Sirijo, Irak, Jemen, Katar in Iran.

V ta namen so izgradili Iron Dome, ki predstavlja obrambo pred raketami kratkega dosega. Sistem Davidova frača, naj bi pomenil obrambo pred izstrelki srednjega dosega. Sistemi Arrows pa pred balističnimi raketami s posebno mislijo na Iran in njegov raketni in jedrski program. Če človek pomisli še na raketno kritje Američanov, naj bi to zadostovalo.

Na Zahodnem bregu se konfiskacija palestinske zemlje nadaljuje in naselbine rastejo kot gobe po dežju. Izrael ima že dolgo časa na merku tudi dolino reke Jordan. Številni izraelski voditelji so že neštetokrat predlagali priključitev tega približno 22% velikega področja Zahodnega brega.

Zadnjič je to leta 2019 predlagal Benjamin Natanjahu in samo mednarodni pritisk in prihajajoča Covid kriza so te načrte zaenkrat odložila. Na njem danes živi kakih 13.000 judovskih naseljencev in kakih 70.000 Palestincev, predvsem v okolici Jeriha.

Potrebno je poznati tudi geografijo. Precejšen del Zahodnega brega je hribovje višine kakih 1.000 metrov, od koder se strmo spusti dolina reke Jordan kakih 400 metrov pod morsko gladino. Izolacija tega področja je čisto enostavna.

Izraelska vojska že od prej nadzoruje mejo z Jordanijo, kjer je postavljena tudi električna ograja. S samega hribovja pa v dolino vodi le nekaj cest.

Zapreš te ceste in dostop do območja je onemogočen.

Ne glede na čvekanje svetovne in izraelske politike je Ideja dveh držav in Palestinske uprave pod vodstvom Fataha glede na izraelske ideje naslednja: V teh vedno manjših getih naj bi Palestinci skrbeli za notranji red in varnost Izraela.

Po možnosti, pa bi bili v njih življenski pogoji takšni, da bi se Palestinci odselili kar sami. Kam niti ni pomembno. Samo da odidejo. Nekoliko perfidno.

Vse to je trajalo do sedmega oktobra 2023. Tega dne je prišlo do množičnega vpada na tisočev Hamasovih borcev preko južne izraelske meje.

Prav na območju, kjer je takrat potekal mednarodni glasbeni festival. Posnetki in fotografije tega grozovitega početja so pokazali, da je bil zid nebranjen, vojska neprisotna, da je vpad potekal tudi po zraku z motornimi zmaji.

Predvsem slednji so se mi vedno zdeli posebno zanimivi.

Letenje, konec koncev sem tudi sam letalec, je kompleksna dejavnost.

Najmanj, kar potrebuješ sta letalna naprava, vzletno pristajalna steza in znanje, da se jo upravlja.

V enklavi kjer naj bi bilo vse pod neprestano kontrolo in v deželi, kjer so Izraelci izvedli do današnjega dne pravzaprav nešteto neskončno spektakularnih akcij, so očitno spregledali, da so teroristi Hamasa urejali vzletno pristajalna območja, pripravljali motorne zmaje za polete in urili pilote v praktičnem letenju.

Nekoliko neverjetno.

Zdi se torej da je bil 7. oktober 2023 le dan, ko naj bi se razrešila končna usoda Gaze, glede na rezultate v njej pa v nadaljevanju pa verjetno tudi usoda Zahodnega brega.

Nekaj, kar naj bi se razrešilo v najkrajšem času, se je sprevrglo v najmanj dvoletno rušenje in pobijanje kar na počez brez tega, da bi bil konec kakorkoli na vidiku.

Prav tako pa je vse skupaj preraslo v neverjeten madež na Izraelskem ugledu, ki je zadnjih osem desetletij svoje početje opravičeval z obrambo pred napadalci in vlogo žrtve Nacistov v Holokavstu.

Nekaj, kar naj bi bila enostavna zmaga Izraela ob nekaj kolateralnih žrtvah na lastni strani, se je morda sprevrglo v nekaj, kar bi lahko pomenilo tudi propad judovske države.

Zdi se, da akterji tovrstnega početja niso pravilno razumeli razmer v sosednjih arabskih držav in dejstva, da je nekje vmes prišlo do sprememb na svetovnem prizorišču in na področju tehnološkega razvoja.

Vendar pa več o tem v naslednjem, sedmem nadaljevanju o dogajanju v tej nenavadni državi.