Izrael, dežela, ki lahko vrže svet s tečajev (4)

Ta serija sestavkov o zgodovini Izraela ima tudi svoj prvi in drugi ter tretji del - kmalu pa bo objavljen tudi peti del.

 

Po tistem, ko se je v juniju 1967 razkadil dim vojne je Izrael postal velesila. Kar naenkrat je obladoval 70.000 kvadratnih kilometrov ozemlja.

Blokiral je Sueški prekop, ogrožal dolino Nila, zasedel Zahodni breg, torej Judejo in Samarijo in na severu z Golanske planote gledal na Damask. Popolna zmaga. Pojavilo pa se je vprašanje, kako naprej.

Na drugi strani se je po to isto vprašanje po tistem, ko se je strahoviti šok polegel, prav tako pojavilo.

Tudi na arabski strani nihče ni želel sprejeti poraza. Arabske države so 29. avgusta sprejele Kartumsko deklaracijo, ki je pustila odprto le eno opcijo: vojno z Izraelom.

Vedeti je treba, da dosedanje vojne z Izraelom niso vodile le arabske države, ampak so nastale vzporedne organizacije, ki so vodile svojo lastno vojno proti Izraelu.

Že pred Junijsko vojno so bili vdori oboroženih Palestincov, Fedajinov, na izraelsko ozemlje nekaj običajnega.

Vsako leto je bilo pri tem ubitih in ranjenih na stotine Palestincev, žrtve pa so seveda bile tudi na  izraelski strani.

Sam Glub Paša je ocenil, da je bilo med leti 1951 in 1956 ubitih 400 in ranjenih 900 Izraelcev.  Takšno latentno vojno stanje se je nadaljevalo tudi v naslednjih letih, praktično do današnjega dne.

Treba je poudariti: tudi Palestinci niso čisto nobene nemočne ovčke. Slike pobitih in pohabljenih žensk in otrok, beguncev, ki se prerivajo s praznimi skledami za hrano so le ena plat zgodbe.

Za nemočnimi ženskami, podhranjenimi otroci in množicami šotorov v begunskih taboriščih se skriva hladna logika oblastnikov, tako v arabskih državah, kot med samimi Palestinci, da se vojna z Judi nadaljuje, dokler se vseh Judov do zadnjega ne vrže v morje.

Danes je palestinska družba z Izraelom v obroženem sporu že stoletje. Družba, ki se vojskuje že stoletje, kjer se jo odriva z zemlje, preganja v begunska taborišča, ji je onemogočeno normalno življenje in delo ter se jih pobija, se radikalizira.

Logika razmišljanja postane drugačna, nevarna, ogroža tako sebe kot druge. Obstaja le eno gonilo: sovraštvo. Izrael s svojimi vpadi, s pobijanjem kar na počez, zapiranjem in kršenjem človekovih pravic, prav v ničemer ne poskrbi, da bi se zadeve izboljšale.

Judovska družba je skozi desetletja dogajanja, ko so bile palestinske skupine nonšalantno sposobne pobijanja otrok v šolah, nastavljanja bomb po avtobusih in morilskih vdorov na domove civilistov, postala pretresena in sovražna do Palestincev.

Eden takšnih grozljivih dejanj je bil palestinski napad leta 1974 na šolo v Maalotu, ki je povzročil zajetje preko 100 otrok. Posredovale so varnostne sile, a za 22 otrok je bilo prepozno.

Na drugi strani ni dosti drugače. Eretz Izrael ni biblična »Dežela, kjer se cedi med in mleko«. Judovska izraelska družba se prav tako radikalizira.

Palestinske oborožene skupine desetletja vdirajo na območja pod izraelskim nadzorom in so sposobne nonšalantnega izvrševanja najbolj grozljivih pobojev.

Država nad lastnimi prebivalci izvaja strahovit nadzor, da bi tovrstne vpade omejila in preprečila tovrstna dejanja.

Sami judovski prebivalci Izraela pri tem sodelujejo in takšno stanje je prineslo popolno militarizacijo, ko so oboroženi ne le vojska in policija, ampak praktično vsi odrasli prebivalci.

Skozi desetletja se zadeva zaostruje, saj so se Palestinci radikalizirali tja do samomorilskih napadov, Izraelci pa do nebrzdanih vojaških in policijskih akcij, izvensodnih ubojev, konfiskacij, pregonov, pobijanj z droni in zapiranjem tako nedolžnih kot potencialnih osumljencev mimo vseh pravnih norm brez obtožnic in brez sojenj.

V novi realnosti je Izrel videl edinstveno priložnost za oblikovanje države po svoji volji. Novo osvojena ozemlja so pojmovali po eni strani kot tamponska območja (polotok Sinaj), ali pa kot možnost za oblikovanje končne podobe Izraela (Gaza, Golan in predvsem Judeja in Samarija).

Poleg palestinskega prebivalstva, ki je na področju Izrela živelo pred letom 1967 je Izrael sedaj moral imeti pod nadzorom številno novo palestinsko prebivalstvo.

Tako prebivalce Gaze, Golana in Zahodnega brega kot tudi številne begunce, ki so se tja zatekli leta 1948.

Ravnanje z njimi je bilo zelo različno. Izrael je takoj po zasedbi priključil Zahodni Jeruzalem.

V judovski del starega mesta je ponovno naselil Jude. Za povrh pa še precejšen del ozemlja okoli starega mesta.

Palestinskim prebivalcem Jeruzalema ni podelil državjanstva, ampak le izraelske osebne izkaznice in s tem dovoljenje za prosto gibanje po Izraelu. Prebivalcem Gaze in Zahodnega brega ni podelil državljanstva, osebnih izkaznic, ali dovoljenja za gibanje.

Tako tistim, ki so bili tam domačini, kot beguncem predhodnih vojn. Prebivalci Golanske planote, v veliki večini Druzi, so ostali sirski državljani, dobili so izraelske osebne izkaznice in dovoljenje za gibanje po Izraelu.

Judovske naselbine so gradili tudi na polotoku Sinaj a so bile po sklenitvi sporazuma v Camp Davidu leta 1979 vse odstranjene. Prav posebej pa je bilo potrebno poudariti sledeče: prav nobenemu dosedanjemu beguncu niso omogočili vrnitve na nekdanje domove.

Jude in s tem izraelsko vlado je od nekdaj od novo osvojenih ozemelj zanimal predvsem Jeruzalem in Zahodni breg, to je Judeja in Samarija.

Ta del predhodno nedosegljivega ozemlja so od nekdanj pojmovali kot jedrni del svoje starodavne države. Že leta 1968 je nastala prva judovska naselbina na Zahodnem bregu in to v nasprotju z mednarodnim pravom, ki prepoveduje zasedbe tujega ozemlja, oziroma pregon domačega prebivalstva in naselitev lastnega prebivalstva.

Prva naselbina je bila Kiryat Arba. Judovske naselbine imajo različen status.

Tiste uradne, nastale s pomočjo vlade se običajno začno kot vojaške postojanke na vojaško pomembnih področjih. Običajno to pomeni izgon domačega prebivalstva in naselitev judovskega.

Običajno s subvencijami države, ki omogočijo precej cenejše življenje kot v matičnem Izraelu.

V letu 2023 je bilo takšnih naselbin 156, poleg tega pa še vsaj 196 nelegalnih naselbin. Judovsko prebivalstvo v njih žive popolnoma ločeno od palestinskega prebivalstva. Posebej so narejene tudi prometnice do njih.

Te omogočajo lahek dostop do Izraela, istočasno pa razbijajo palestinska območja na neskončno število koščkov, kjer pa je promet med njimi zelo otežen.

Danes v Judeji in Samariji živi kake pol milijona naseljencev, še kakih 220.000 pa v Vzhodnem Jeruzalemu.

Naselbine so gradili tudi v Gazi, 21 po številu, a so bile te evakuirane po umiku Izraela iz Gaze. Ostale pa so tiste na Golanski planoti, kakih 30 po številu in v katerih živi 25.000 Judov.

V letu 1970 se je zgodil dogodek, ki nam da vedeti, zakaj se arabski voditelji še kako bojijo Palestincev in je podpora arabskega sveta palestinskim gibanjem zato tako omahujoča.

Po izgubljeni vojni leta 1967 se je večina oboroženih Palestincev, združenih pod okriljem leta 1964 ustanovljene PLO umaknila v Jordanijo. Državi vlada Hašemitska dinastija in njeni jedrni prebivalci so beduini, stalno naseljeni prebivalci pa živijo le v skranjem severozahodnem delu države.

Ob ustanovi Izraela je ta štela kakih 600.000 prebivalcev.

Jordanija se je v nadaljevanju odpovedala Zahodnemu bregu, obdržala pa je številne palestinske begunce, katerim je dala državljanstvo kot edina arabska država.

To je tudi edina arabska država v kateri Palestinci ne žive v begunskih taboriščih ampak pomešani med celotnim prebivalstvom.

Danes država šteje kakih 12 milijonov prebivalcev od katerih je vsaj 60% Palestincev.

Človek bi pričakoval nekakšno hvaležnost, a temu ni bilo tako. Palestinci so Jordanijo po letu 1967 pojmovali kot državo, od koder bodo naprej vodili vojno proti Izraelu.

Organizirali so torej lastno državo znotraj Jordanije in pozivali k padcu Hašemitske dinastije kralja Huseina. Na odgovor jordanskih oblasti ni bilo potrebno čakati.

Konflikt je dobil ime Črni september.

Spopadi so izbruhnili 6. septembra 1970 in so trajali do julija 1971. Nasproti so si stale redna jordanska vojska, ki je štela kakih 70.000 mož in palestinske sile PLO, kakih 40.000 mož.

Na strani Palestincev je intervenirala še 10.000 glava sirska vojska s 300 tanki ter iranski prostovoljci.

V spopadih, ki so sledili ugrabitvam letal, je zmagala - ob številnih žrtvah - jordanska vojska.

Padlo je bojda do 30.000 Palestincev. Posredoval je egiptovski predsednik Naser, a je že 28. septembra 1970 umrl za posledicami srčne kapi.

Nasledil ga je Anwar el Sadat. Najpomembnejše pa je to: PLO je morala zapustiti Jordanijo in se preseliti v Libanon.

Posledice te selitve so v Libanonu videli le nekaj let kasneje in so dodatno vzpodbudili nezaupanje arabskih držav do Palestincev.

K ugledu Palestincev ni prispevalo niti dogajanje na Olimpijskih igrah v Muenchnu leta 1972.

Palestinski teroristi so vdrli v olimpijsko vas in napadli izraelsko ekipo.

V obleganju so padli vsi izraelski športniki in pet od osmih palestinskih teroristov.

Tedanja izraelska predsednica vlade Golda Meir je v povračilo sprožila operacijo Božja jeza, ki je po vsem svetu lovila in likvidirala organizatorje tega dejanja.

Napad je dal dva zelo pomembna nauka. Prvi je, da se Palestinci ne branijo še tako nizkotnih dejanj, da bi le dosegli svoj cilj.

Drugi, pa je, da si Izrael ponovno lasti pravico preganjati svoje nasprotnike po celem svetu, ne glede na mednarodno pravo in le glede na svoje interese.

V vmesnem času so se začele zadeve zapletati na severu in jugu.

Leta 1972 je egipčanski predsednik Sadat pokazal vrata sovjetskim svetovalcem in sprožil vrsto priprav na vojno.

V Siriji je general Hafez al-Asad septembra 1970 sprožil vojaški udar in vzpostavil svojo vladavino in vladavino stranke Baath.

Izraela tovrstne priprave niso kaj dosti spravile s tira. Nad Sueškim kanalom so vzpostavili utrjeno Bar levi linijo in se smatrali za nepremagljive.

Lekcijo podcenjevanja naprostnika so dobili v oktobru 1973. Na najsvetejši izraelski praznik Spravni dan se je začela Yom Kippurska vojna.

Simultano sta v napad krenili sirska in egiptovska armada. Amfibijski napad se je posrečil.

Egiptovske sile so prečkale prekop in prodrle na Sinaj.

Nekaj dni je bilo vse skupaj zelo nevarno in obstoj Izraela je bil ogrožen, potem pa so izraelske sile prišle v protinapad.

V veliki tankovski bitki so prodrle preko kanala in prišle le 100 kilometrov stran od Kaira. Tretja egiptovska armada pa je obkoljena obtičala na Sinaju.

V napad so šli tudi Sirci, a uspeha ni bilo. Golan je ostal v izraelskih rokah. Konec meseca je bilo sklenjeno premirje in frontne črte so se postavile na stare tire.

So pa arabske države kljub vsemu odkrile orodje, s katerimi so spravile v zagato tako Izrael kot zahodne sile.

Leta 1974 je OPEC pod vodstvom Saudove Arabije sprožil naftni embargo in cene nafte so s tedanjih 3 dolarjev za sod narasle na 12 dolarjev za sod in povzročile skorajda desetletno svetovno gospodarsko krizo.

Oktobrska vojna pa je za muslimanski svet prinesla še eno spoznanje. Vse od Mladotrukov skorajda stoletje prej je veljalo prepričanje, da muslimanski svet zaostaja za razvojem sveta in da je to posledica, ker se ta ne prilagaja sedanjim časom.

Praktično vsi muslimanski voditelji so sledili turškemu zgledu in so poskušali sekularizirati muslimanske družbe, se približati delovanju zahodnih družb in ponovno zagnati svoj lasten razvoj.

Odprava feredž in abaj za ženske in oblačenje v obleke po evropskem vzoru so bili zunanji znaki vseh teh prizadevanj.

Dogajanje v času Oktobrske vojne pa je to prepričanje obrnilo. Muslimanski svet se je zavedel, da nikoli ne bo priznan kot enakovreden partner in se je obrnil k svojim koreninam.

Rezulat  je bil fundamentalizem, ki je na površje prinesel tudi terorizem in militantni islam.

V diplomatskem podzemlju se je medtem dogajalo marsikaj. Ena izmed ugotovitev Izraela je bila, da ima v svojih rokah kar nekaj kart, da bi lahko sklenil mir s svojimi sosedi.

Egipt, ki ga je še kako bolela izguba Sinaja ter izpad dohodkov iz zdaj že desetletje zaprtega Sinajskega prekopa je bil ravno pravšnji kandidat.

V Camp Davidu je prišlo do tajnih pogajanj med Egiptom in Izraelom.

V do tedaj enotnem arabskem bloku je prišlo do razpoke in leta 1979 je prišlo do sporazuma, ki je prinesel mir med državama.

Ta je sicer leden, a je vzdržal do današnjega dne. Egipt je dobil nazaj tako prekop kot polotok, na Sinaju pa velja bolj ali manj demilitarizacija.

Izraelski predsednik vlade Menachem Begin in egiptovski predsednik Anwar al-Sadat sta za omenjeno dejanje dobila Nobelovo nagrado za mir, a cel arabski svet je skočil na noge in Egipt je bil za dolga leta izločen iz Arabske lige, skupnosti arabskih držav.

Sam Sdat je za podpis sporazuma plačal najvišjo ceno. 6. oktobra 1981 je v Kairu potekala vsako letna parada, namenjena počastitvi uispehov Oktobrske vojne.

Na paradi je sodeloval tudi Islamski džihad. V vsesplošnem streljanju je bila kopica mrtvih in ranjenih, eden izmed njih je bil tudi predsednik, ki ga je zadelo reci in piši 37 krogel.

Omenjeni sporazum je morda prinesel mir na jugu, a kaj ko se je zapletlo na severu. Po porazu PLO v Jordaniji se je palestinska vojska preselila v Libanon, kjer je po taboriščih živelo kake pol milijona beguncev.

V versko in politično razdeljeni državi je PLO pod Arafatom organizirala svojo oblast v Libanonu. Iz njega je nato vodila vojno proti Izraelu.

Na razvoj dogajanja ni bilo potrebno dolgo čakati. Leta 1975 so se spopadle krščanske in palestinske milice, nato pa so prav kmalu posredovale tudi druge libanonske frakcije: suniti, šiiti, druzi.

Pa tudi zunanje sile. Sirci so okupirali vzhod in sever države, na jugu so Izraelci oblikovali varnostni pas.

Prvič so posredovali leta 1978, ko so prišli do reke Litani, še enkrat leta 1982, ko so prišli do Bejruta.

Izraelci so dosegli svoje: PLO je morala zapustiti državo in je sedaj imela sedež v Tunisu.

Pa je tudi do tja segla izraelska roka. 1. oktobra 1985 so izraelska letala v operaciji »Lesena noga« bombardirala sedež PLO in pobila vodstvo organizacije.

Vmes pa je bilo grdo.

Izraelci so dopustili v času med 16. In 18. septembrom 1982  zavezniškim krščanskim milicam vstop v begunski Sabra in Šatila (Shatila), kjer je bilo ubitih nekje med 1.300 in 3.500 civilistov.

Pa je bil to le vrh ledene gore. Vojna se je po petnajstih letih končala s Taifskim sporazumom. Državljanska vojna je popolnoma razrušila prej uspešno državo in povzročila smrt vsaj 150.000 ljudi.

Izrael pa se je lotil še nečesa, kar bi si danes moral zapomniti Druzi v Siriji.

Na jugu Libanona je vzpostavil tamponski pas, ki ga je nadzorovala SLA. Južno libanonska armada. To je bila nenavadna vojaška sila.

Namesto, da bi izraelci sami branili svojo severno mejo, je to zanje počela SLA. Vse do leta 2000, ko so se Izraelci v celoti umaknili iz obmejnega območja in SLA pustili na cedilu.

Arabske vlade so še enkrat dobili potrdilo, da s Palestinci ni pametno češenj zobat.

Po Jordaniji je bil Libanon že druga arabska država, ki so jo Palestinci uporabili kot bazo za svoj spor z Izraelom. Z uničujočimi posledicami za obe državi seveda.

Druzi v Siriji bi si SLA morali vzeti za vzgled. V Siriji so lani oblasti prevzeli islamski klavci organizacije Hayat Tahrir al-Sham.

Njihov voditelj je Ahmed Al-Sharaa in ni čisto nič drugega kot organizacija radikalnih islamistov preimenovana iz pripadnikov Islamske države in Al-Kaide.

Pa oblečenih ne več v puščavske halje, ampak v Guccijeve obleke, da delujejo bolj »vključujoče«.

S tovrstnimi ljudmi se je družila v popolnem nepoznavanju zunanje politike in svetovnih razmer tudi slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon.

Al-Sham je v letošnjem dnevu opravila s kristjani in alaviti, sedaj pa so bili na vrsti še Druzi.

Operacija ni uspela, saj so v južno Sirijo vstopili Izraelci in njihovo letalstvo in izbrisali t. i. beduine, v resnici pa islamske ekstremiste, ki jih Izrael ne želi na golanski meji. Druzi so se sedaj znašli v precepu, saj vse kaže, da bodo zato, da ohranijo sebe, branili še mejo Izraela na Golanu. Mejo, ki je bila spet ustvarjena umetno.

Vedeti je treba nekaj. Še v antičnem času je bil Golan del judovskega kraljestva in zato so tudi moderni Judje za planoto pokazali velik interes in ga po letu 1967 naselili s svojimi naseljenci, pa čeprav planota ni bila nikdar del Palestine, ampak Sirije.

Izraelci so decembra 1981 Golan enostavno de facto priključili, mednarodno pravo pa je seveda za njih postranska stvar.

V osemdesetih letih se je za trenutek zdelo, da se bo spor med Arabci in Izraelom nekako uspelo držati pod kontrolo.

Z Egiptom je bil sklenjen mirovni sporazum. Leta 1988 se je Jordanija odpovedala Zahodnemu bregu. V Libanonu se je bila bratomorna vojna, ki je zaposlovala tudi Sirijo.

Irak in Iran sta bili zapleteni v strahovito vojno in nista imela ne časa, ne volje, ne sredstev da bi se ukvarjali še z Izraelom.

Izraelske naselbine so se sicer širile, a Palestinci iz Gaze in Zahodnega brega so lahko dobili zaposlitev v Izraelu, pa je vse skupaj nekako šlo.

Obe strani sta se mimogrede šli tudi demografsko vojno, ki je ostajala neodločena.

Izraelske ženske so imele precej manj otrok od palestinskih, a se je to nekako izravnavalo s priseljevanjem Judov s celega sveta in odseljevanjem Palestincev, ki niso želeli živeti v razmerah, ki so spominjale na apartheid.

Tudi ekonomija je nekako delovala, saj je kar 40% delovne sile z zasedenih območij delalo v samem Izraelu in se tako nekako preživljalo.

Vendar je bil to račun brez krčmarja. Leta 1987 so se Palestinci dvignili v prvo Intifado (Vstajo). Trajala je do leta 1991.

Vstaja je pomenila nočno moro za vse udeležence. Vse dokler so se med seboj vojskovale države, se je vedelo, kdo je na drugi strani in kdo ima glavno besedo. Kdo je sogovornik.

Intifada pa je nakazovala druge čase in sicer dejstvo, da ko pride do vstaje med narodi in da ni več pravega vodstva, zadeva postane neobvladljiva. Kar naenkrat so na ulici vsi v vojni vseh proti vsem in nihče ni več varen.

Prav to pa je razvoj dogodkov, ki še kako ogroža obstoj Izraela v dvajsetih letih enaindvajsetega stoletja.

Vse se je začelo s prometno nesrečo 9. decembra  1987. Tega dne je v begunskem taborišča Jabalia v severni Gazi prišlo do prometne nesreče. V njej se je izraelski tovornjak zaletel v parkirana osebna vozila Palestincev. Umrli so štirje Palestinci.

Palestinci so obtožili Izraelce, da gre za namerno dejanje kot odgovor na nasilno smrt Juda v Gazi nekaj dni prej. Izraelci so vse skupaj zanikali, a bilo je že prepozno.

Prišlo je do splošne vstaje: protesti, civilna neposlušnost, stavke, metanje molotovk, neplačevanje davkov, zavrnitev vožnje vozil z izraelskimi tablicami in še marsikaj.

Na vstajo je Izrael odgovoril z vso silo. Po logiki in vojaški doktrini, da je treba nasprotniku dati tak odgovor in takšen udarec, da ne on ne kdo drug nikdar ne bo več pomislil na odpor.

Kar 80.000 vojakov je bilo angažirano, da so vstajo zatrli. Vendar je trajalo vsaj 4 leta, po nekaterih cenitvah 6 let.  

Umrlo je vsaj 1.087 Palestincev, od tega 240 otrok.

Za povrh pa je  Izrael zaprl na tisoče Palestincev brez kakršnegakoli sodnega postopka. Takšno ravnanje je v nadaljevanju postalo običajna praksa.

Umrlo je tudi 100 Judov in 60 izraelskih vojakov. Za povrh pa je bilo ranjenih 1.400 judovskih civilistov in 1.700 izraelskih vojakov.

Odgovor je bila tudi uvedba vojnega prava na zasedenih območij in hitra rast naselbin vsepovsod po Zahodnem bregu.

Glavni voditelj intifade ni bila Palestinska osvobodilna organizacija, ki je takrat delovala zunaj Izraela, pač pa lokalni palestinski voditelji.

Predvsem Marwan Barghouti. On je bil menda zadnji trezen palestinski sogovornik, ki ni bil spotoma še izdajalec lastnega naroda…

Osnovna ideja je bila pravica Palestincev do samoodločbe.

To je pravica do obstoja dveh držav.

Prva intifada je bila zadnja možnost, da se stoletni spor med Judi in Palestinci razreši na kolikor toliko civiliziran in nenasilen način.

To so videli tudi nekateri na izraelski strani. Glavni nosilec ideje, da je enkrat le treba narediti konec neskončnemu nasilju je bil predsednik izraelske vlade in legendarni vojak Izak Rabin.

V Oslu na Norveškem so potekala tajna pogajanja, ki so prinesla podpis dveh sporazumov. Sporazum iz Osla I, podpisan v Washingtonu leta 1993 in Sporazum iz Osla II podpisan v Tabi v Egiptu leta 1995.

Po teh sporazumih bi Izrael priznal PLO in ustanovitev Palestinske nacionalne oblasti, ki bi bila zadolžena za izvajanje omejene palestinske samouprave nad deli Zahodnega brega in Gaze.

Izvajanje teh sporazumov bi bilo šele začetek razreševanja težjih vprašanj, kot so oblikovanje meja med obema skupnostima, status Jeruzalema, izraelske naselbine in izraelsko ohranjanje nadzora nad varnostjo.

Podpis sporazumov je povzročil neskončen odpor na obeh straneh. Podpisniki sporazuma so res imeli najboljše namene, a kaj, ko je bilo toliko nasprotnikov.

Nihče ni hotel v ničemer popustiti in sporazumi so propadli.

Oba glavna akterja pa sta ceno za sporazum drago plačala. Izak Rabin s svojo glavo, Marwan Barghouti pa z dosmrtnim zaporom.